Piše: Milan Gregorič
V maju praznujemo dva jubileja oziroma dva simbolna dneva, povezana z Evropo. Najprej 5. maj kot spomin na ustanovitev Sveta Evrope 5. maja 1949, to je mednarodne organizacije, ki jo sestavlja 47 držav iz evropske regije in ki se zavzema za človekove pravice, parlamentarno demokracijo in vladavino prava.
Nato še 9. maj v spomin na deklaracijo nekdanjega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, predstavljeno 9. maja 1950, v kateri je objavil svoje zamisli o organizaciji nadnacionalnega sodelovanja v Evropi, ki so bile kasneje udejanjene najprej v Evropski skupnosti za premog in jeklo, ki je z namenom preprečevanja novih vojn postavila pod skupni nadzor proizvodnjo premoga in jekla, to je dveh strateških surovin za vojaško industrijo. Nato sta iz nje izšli Evropska gospodarska skupnost kot gospodarsko združenje in potem še Evropska unija (EU) kot evropski politični projekt.
Simbolni dan nove Evrope
Večina Evropejcev upošteva danes kot uradni dan Evrope prav 9. maj. Ob številnih problemih in potresnih sunkih, s katerimi se v zadnjem času sooča EU, kot so npr. pretekla velika ekonomska kriza in finančni kolaps Grčije, migrantski val in njegove posledice, brexit, agresivni naskok kulturnega marksizma, trenja z vzhodnoevropskimi državami, zlasti s Poljsko in z Madžarsko, pandemija idr., sem jezen prebiral množico lahkomiselnih, neodgovornih in celo katastrofičnih komentarjev o skorajšnjem razpadu povezave z namigovanjem na podobno usodo, ki je doletela rajnko Jugoslavijo. Naj kot prvo opozorim, da ne pomnim, da bi kdaj propadla kaka demokratična država ali zveza demokratičnih držav, ampak propadajo predvsem avtoritarne in totalitarne državne tvorbe. In drugič, mislim, da smo v primeru EU priča pravemu čudežu, ko gre za celino (evropsko), ki se je po zaslugi miroljubnega združevanja prelevila iz »zibelke najhujših morilskih in zasužnjevalskih človekovih ideologij v oazo miru«.
Trdni temelji in vezi EU
Naj naštejem nekaj najvidnejših trdnih temeljev in vezi, na katerih sloni, raste in se utrjuje nova širša evropska domovina. Najprej bridke izkušnje iz preteklosti in iz njih izvirajoče spoznanje, da so mir, sodelovanje in sožitje edina alternativa tragedijam in pustošenju, ki si ga je Evropa povzročala dolga stoletja. Pa bogate in otipljive ekonomske koristi, ki jih uživajo članice s svojim sodelovanjem v povezavi. Tu so tudi skupni kulturni temelji, iz katerih je zrasla sedanja duhovna in politična podoba povezave, z velikim poudarkom na vplivu Evrope na celotno zahodno civilizacijo. To so grška filozofska misel in kultura, judovsko-krščanski etos z desetimi božjimi zapovedmi in s Kristusovim evangelijem, rimsko pravo, renesansa, znanstvena revolucija, razsvetljenstvo, francoska revolucija in evropska socialna misel. Pa njeni demokratični standardi, spoštovanje pravne države ter človekovih pravic in svoboščin. Nastajajoča in zavezujoča skupna zakonodaja na vseh pomembnejših področjih družbenega življenja, ki varuje nacionalno identiteto članic, njihov jezik in kulturo, človekovo svobodo in dostojanstvo pred vsakršnim nasiljem, pa svobodo človekovega izražanja, njegovo lastnino idr. Evropo veže tudi močna in trdna gospodarska osnova, saj je danes z okrog 26 odstotki BDP največja gospodarska sila na svetu, pred ZDA z okrog 24 odstotki. Kot tudi gospodarska solidarnost med njenimi članicami, ko s prelivanjem sredstev iz evropskega proračuna bogatejše članice pomagajo manj razvitim. Pa vlaganje velikih naporov in sredstev v čezmejno sodelovanje, zlasti na področjih, ki so si jih v preteklosti države trgale druga drugi. In ne nazadnje članice EU povezuje spoznanje, da lahko samo združene enakopravno sodelujejo z drugimi velikimi igralci na svetovni politični sceni, branijo svetovni mir in učinkovito branijo svoje interese pri sklepanju globalnih trgovinskih, okoljevarstvenih in drugih sporazumov.
Problemi EU in njena perspektiva
Res je, da je ta povezava, kot že navedeno, obremenjena z množico najrazličnejših majhnih in velikih problemov in da se njena elita pri njihovem reševanju mnogokrat ne znajde najbolje. Vendar mora EU pri oblikovanju svoje politike, sprejemanju sklepov in zakonov loviti ravnotežje med 27 članicami z različnimi interesi in potrebami ter različnimi zgodovinskimi izkušnjami. Kot je tudi res, da je EU še nedokončana zgodba z mnogimi odprtimi in še nerešenimi vprašanji. Vendar to obstaja v vsaki večji ali manjši človeški skupnosti. Še Slovenija s svojima dvema milijonoma prebivalcev, ki jo je v svetovnem merilu komaj za kako večjo družino, se s težavo prebija skozi usklajevanje različnih interesov in iskanje rešitev ter je njena politična elita s kakšno častno izjemo na tako nizki ravni, da se obupani sprašujemo, komu smo kaj žalega storili, da moramo vse to prenašati. Kljub vsem navedenim težavam in slabostim pa se ta evroprojekt kot oaza miru, šola demokracije in zgled rastoče blaginje danes razteza že od Baltika do Mediterana in od Atlantika do Donave in Balkana. Naj sklenem ta sestavek z mislimi Joschke Fischerja, nekdanjega nemškega zunanjega ministra, ki je npr. v obdobju zadnje velike finančne krize modro dejal, da je EU najpomembnejši zgodovinski projekt evropske celine, s katerim začenjamo »iz stoletij navidezno neskončnih vojn graditi nov panevropski sistem držav, ki ne temelji več samo na ravnotežju moči, ampak si prizadeva premagati meddržavno tekmovalnost«, in sicer tako, da institucionalizira, to je določi in uzakoni skupne interese in vrednote. Meni tudi, da je EU že doslej dosegla velike stvari in da tega med sprotnimi krizami ne smemo pozabljati. Dr. Anton Stres pa je dodal, da je ta celina »domovina najpomembnejše civilizacije, ki je imela velikanski vpliv na vse človeštvo«. In naj k temu pristavim še svojo misel, da je nastanek EU in vključitev Slovenije vanjo nekaj najlepšega, kar se nam je lahko zgodilo v naši zgodovini. Zato, Evropa, vstani in obstani!
Milan Gregorič je diplomirani ekonomist in publicist
