Piše: Vančo K. Tegov
Lahko bi se spozabili in se do nezavesti se veselili. Ampak vseeno morajo misli ostati jasne in glave trezne.
Lahko le rečemo da je to etapna zmaga v maratonski sodni, tožilski in pravosodni sagi ki nikakor ne bi smela imeti toliko nadaljevanj, »prizadevanj«, da ustrežejo globoki državi, ki se nenehno trudi utrujati zdravo mentalno maso v ljudeh in politiki. Razen občasnih zatišij, globoko država, pravzaprav najpogosteje organi pregona in sodstvo, ki sta instrumentalizirana s strani ostankov prejšnje rdeče, komunistične, sedaj prebarvane kamarile, ukoreninjene v družbi kot preko svojih izpostav nad katerimi bdijo na dnevni bazi. Zato tudi menim, da ob koncu še enega konstrukta s srečnim koncem. Vsi konstrukti se ne končajo s takšnim izidom kot današnji. Ali kot je moj novinarski kolega ugotovil, da je slednja je pač presodila, da ji v tem trenutku ne ustreza, da bi Janez Janša bil obsojen v procesu, do katerega svobodnih in demokratičnih državah sploh ne bi smelo priti.
Kaj se je zgodilo znotraj sten, zidov sodnih dvoran, na trenutke utesnjenih sobic?
Senat celjskega sodišča je v petkovem popoldnevu predsednika SDS Janeza Janšo in soobtožena Branka Kastelica in Klemna Gantarja oprostil očitkov v zadevi Trenta. Ker gre za sodbo prvostopenjskega sodišča, sodba še ni pravnomočna. Janša se je po razsodbi zahvalil protestnikom: “To se ne bi zgodilo, če ne bi bilo vas. Hvala. Hvala tudi moji družini, poslanskim kolegom in vsem ljudem dobre volje, ki so verjeli, da krivica ne sme zmagati. Naš boj se danes šele začenja!“ Sodno polje in na njem postavljeni sodni mlini meljejo počasi, meljejo brez hitenja ali meljejo tako da so mletja bolj škodljiva za »mlin« kot za tistega ki je predmet mletja. Razen če je slabega zdravja, ko se pod težo načetega zdravja sesuje fizična zgradba samega obravnavanega. In tukaj smo videli da je Janez Janša , tisti na katerem se lomijo in polomijo mlinski kamni. Zato ker je narejen iz takega materiala kjer ni možno sesutje temveč dolgotrajno mletje. In hvala bogu da je tako. Če se to zgodi je začetek konca popolne podreditve organov pregona in sodstva. Res bi se zgodila banalizacija in bananizacija sodstva iz katerega stanja se bo težko ali skoraj nemogoče vrniti nazaj v normalo.
Zato tudi menim da se na celjskem sodišču dogajalo nekaj kar se ne bi smelo nikoli in nikdar začeti. Iz ene najbolj normalne situacije v neki normalni družbi za neko normalno početje kot je nakup in prodaja zemljišča ali objekta delati svetovno »afero« kafkovski proces. Proces, ki ima vse »bolezenske« znake družbe katere voz zdravja in normalnosti zelo hitro in neustavljivo drvi navzdol preden se zaleti nekam in se razbije na prafaktorje. Z ljudmi vred. Uničevati ljudi, politične tekmece, njihove družine namenom da se ga odvrne od česar koli ki bi zmotilo v vladanju in ugrabljanju države.
Ne domovinski »pravici« za zlorabo pravosodja!
Pravzaprav tukaj gre za početja ki se, če pogledamo nazaj, se ponavljajo. Čeprav v Sloveniji formalno velja ustava, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in pravico do svobodne gospodarske pobude, na sodišču je potekalo sojenje sodite na procesu, ki se nikoli ne bi smel zgoditi. V Sloveniji in v EU, ne obstaja v njihovih sodnih praksah ni ti en sam podoben primer. Enostavno ga ni. Ne v Sloveniji in ne v EU ni nobenega sodnega primera, kjer bi nekoga tožili ali sodili zato, ker je svojo lastnino prodal dražje, kot jo je kupil. S pravnega vidika tako že povedanemu ni veliko za dodati. Če bi šlo za pravo, tega procesa tako ali tako ne bi bilo. To za kar se je sodilo na celjskem sodišču ni imelo nobenega elementa kaznivega dejanja. Ampak ko enkrat ugrabiš državo postane tvoja igračka, obsesija katere se ne znebiš zlahka. Za ozdravitev države in te »hude« bolezni ,ki se jih reče boj zoper ugrabitev države in podrejanja njenih podsistemov poleg rednih zdravil je potrebna »šok« terapija. To je bilo za videti in doživeti na zunanji strani zidov celjskega okrožnega sodišča.
Dolga, pa vendarle pot po kateri moramo hoditi še …
Tokrat jim res ni uspelo. In upajmo da še nikoli več. Zaspati ne smemo. In tudi ne bomo, bolj se dejansko šele začenja. Tudi za vse kar je pred nami, je treba vedeti da ni lahko in daje pot veča ali manj trnova. Na poti do dokončne ureditve in ustvarjanja demokratične, pravične in pluralne družbe v vseh ozirih, je treba vztrajati. Država kot takšna in ureditev, ki je dosegla dno , blatno dno, sramoto človeštva, vse skupaj v posmeh pravici. Zato tudi menim da bo ta boj ki se je dejansko dodobra začel se mora razmahniti in z nezmanjšano hitrostjo. Tu ni alternative.
