(Drugorazredni): Hudo bolni Vladimiri, ki dobiva hrano po cevki, je ZZZS odrekel pomoč patronažne sestre, zato se mora, čeprav ji prsti odmirajo, na infuzijo priklapljati sama

V torkovi oddaji Drugorazredni je raziskovalni novinar Luka Svetina  predstavil tragično zgodbo Vladimire Gašperšič iz Novega mesta, ki zaradi hude bolezni dobiva hrano po cevki, vendar ji je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije po enem mesecu pomoči na domu odrekel pomoč patronažne sestre. Gospa živi s 500 evri pokojnine, najemnina za stanovanje pa stane 320 evrov. Težko se prebiva iz dneva v dan, na ZZZS ji svetujejo, naj si zdaj kar sama plača oskrbo na domu, hkrati pa jo pri vsega 62. letih pošiljajo v dom za upokojence. Pomoč na domu bi Vladimiro stala skoraj 1000 evrov na mesec, kako bo zdaj preživela, še sama ne ve. Omenjena zgodba je še eden izmed črnih madežev slovenskega zdravstva, ki mu niti pod novim ministrom Alešom Šabedrom ne kaže kaj prida bolje. Izbrana zdravstvena elita služi milijone, preplačuje se zdravstveni material, milijoni iz zdravstvene blagajne odtekajo neznano kam v davčne oaze, iz njega se financirajo celo provladni mediji, kot je tednik Mladina. Ne ostane niti malo drobiža, da bi drugorazredni, kot je Vladimira Gašperšič dostojno živeli v jeseni svojega življenja. Prepuščeni so na nemilost in nerazumevanje slovenskega zdravstva.

 

Vladimiri Gašperšič so zdravniki diagnosticirali sistemsko sklerozo v letu 2004. Gre za bolezen veziva v koži, ki postane trda in sklerotična. Pojavlja se v različnih oblikah; občasni napadi hude bledice prstov, zlasti na rokah, včasih tudi uhljev in nosa; občutijo se kot mravljinčenje, kot bolečine. Prizadeta je koža rok, obraza, nog. Koža je napeta, usta majhna, nos špičast; razvije se značilen »ptičji« obraz. “Tukaj imam kalcinacije. Blazinice začnejo ven teči. To me tako boli. Zdravil imam 20 na dan,” potarna Vladimira, ko jo ekipa Drugorazrednih obišče na njenem domu.

Preživlja se s 500 evri pokojnine. Najemnina stane 320 evrov. Ostalo zapravi za najbolj nujne potrebe. Sama želi biti izobražena ter imeti stik z zunanjim svetom, zato potrebuje tudi internet. “Brez interneta ne bom. Zakaj bi bila? Stik s svetom moraš imet. Pa ni poceni. Moram vedeti, kaj se dogaja. Bolna sem, neumna pa ne.”

Sedaj ji pomaga hčerka, ko ima čas
Vladimira je ekipi Drugorazredni pokazala tudi na desetine škatel zdravil, s katerimi preživi. Dobiva parentalno prehrano. “V hladilniku imam še magnezij. To je treba z iglo špricat, pa z iglo je potrebno to noter dat. To je treba narazen dat. Pripravi se zmes. Potem pa je potrebno še pripravit sistem.” Bila je operirana, tako da dobiva zdravilo preko cevke direktno v veno.

Na vprašanje, kdo ji pomaga pri hranjenju preko cevke (na cevko jo je potrebno priključiti vsak večer pred spanje in odključiti zgodaj zjutraj), Vladimira odgovarja takole: “To je doslej delala patronažna sestra. Sedaj pa, ko je ni več, pride hčerka. To, kar moram dobivati, bi moralo biti vsaj za tri dni. Vse to mora biti posebej. Posebej hladilnik, tam od 2 do 8 stopinj, da shraniš notri. Najboljše pa bi bilo, da bi bilo vedno pripravljeno. Vendar ni.”

ZZZS ji je nehumano odrekel pomoč patronažne službe
Glede na njeno bolezen, s svojimi rokami in prsti, ki jih komaj premika, bi morala dobivati pomoč patronažne sestre, saj po navodilih zdravnika tega sama ne sme početi, saj bi napaka lahko vodila v zaplete, okužbo in smrt. A zdaj so ji pomoč pred nekaj dnevi ukinili. Odgovor Zavoda za zdravstveno zavarovanje je bil brez trohice socialne empatije do hude bolnice: “Patronažna služba je dolžna prevzeti skrb za oskrbo bolnice toliko časa, da se njene oskrbe nauči eden od svojcev. Dejstvo, da svojci ne morejo aplicirati prehrane (časovno in krajevno) in drugi socialni faktorji ne morejo biti razlog  za časovno neomejeno nego patronažne službe na domu iz sredstev ZZZS.  Ker ste izpostavili težavo, da svojci nimajo vedno časa, da opravijo aplikacijo parenteralne prehrane, za kar pa jih je zdravsteni sistem usposobil, predlagamo uveljavitev drugih načinov zagotavljanja socialne pomoči v sklopu Centra za socialno delo- organizirane laične pomoči domu ali domske oskrbe oz. v okviru možnosti pridobitev dodatka za postrežbo in nego.”

Postopke bi moralo izvajati strokovno izobraženo zdravstveno osebje. Ob tem pokaže televizijski ekipi Drugorazrednih postopek, kako poteka njena vsakodnevna oskrba. Kdo to počne, ko hčerka nima časa? Hčerka prihaja namreč samo zvečer, zjutraj mora biti zgodaj v službi, otroke mora peljati v vrtec? “Sama,” potihoma in obotavljajoče se prizna Vladimira. Pa ne bi smela, to je smrtno nevarno. “Vse, kar tu piše, bi moralo izvajati zdravstveno osebje. Nevarno je. Lahko pride do zastrupitve. Mora biti izredno sterilno. Lahko pride do zastrupitve, do sepse. Speljano je direktno v veno. Potem pa direktno v srce. Tu se ležem na posteljo. Potrebno je vse razkužiti. Potem pa špricam notri in vbrizgat notri. Potem pa se pripravlja hrana in se priklopi na to (pokaže na cevko). Narihtam kolešček na 150 in teče. Pripravim mi vsak večer hčerka. Zjutraj je potrebno odklopiti. Pa tega sploh ne bi smela delati. Sama odklopiti,” še pojasnjuje Vladimira.

Obrnila se je na Rdeči križ v Novem mestu, kjer so bili nad obnašanjem ZZZS šokirani in so jo že obiskali na domu. Skupaj z Onkološkim inštitutom, kjer prav tako ne morejo verjeti, da je zavarovalnica njihov predlog za dnevno patronažno oskrbo na domu zavrnila, sestavljajo pritožbo. A na ZZZS vztrajajo, da patronažne sestre plačali ne bodo in naj se – preprosto znajde sama. Če ne gre drugače, naj ponoči odhaja v dom za ostarele. Pa čeprav je stara samo 62 let.

Zgodba Vladimire Gašperšič je neverjetno tragična. Uči pa nas, da lahko samo upamo, da nas zdravje ne bo pustilo na cedilu. Država nas verjetno bo.

Luka Perš