Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
“Tisto, kar je dovoljeno nekaterim civilnodružbenim organizacijam, je ravno tako dovoljeno Cerkvi. Počasi se bodo morali navaditi, da če se imenujejo “svoboda” in “demokratična družba” itd., bodo standarde demokratične družbe morali upoštevati, tudi v primeru Cerkve,” se je na sporno izjavo predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančičeve odzval ustavni pravnik dr. Tone Jerovšek.
V primeru Gibanja Svoboda se že opažajo dvojna merila za “naše” in “vaše”. Še bolj pa bode v oči nizek nivo poznavanja prava in slovenske ustave. Že na prvi seji je nekdanja sodnica in predsednica zakonodajne veje oblasti Urška Klakočar Zupančič kršila Poslovnik DZ, še dlje pa je šla v intervjuju za Mladino, ko je s tipično levičarsko in proticerkveno retoriko pokazala še večje neznanje v razumevanje ustavnih načel Ustave RS, predvsem pa je pokazala, da v njej ni strpnosti in svetovljanske širine, ki jo tako rada poudarja.
Ko gre za verske skupnosti v Sloveniji in njihovo delovanje je izjavila: “Spoštujem vse veroizpovedi, spoštujem vernike, tudi institucije, a minil je čas, ko so se religije vpletale v državne zadeve, minil je čas, ko je Katoliška cerkev presojala o hudosti kaznivih dejanj. Katoliška cerkev se lahko politično udejstvuje, vsaka institucija se lahko, vendar le do določene stopnje.”
“V vrhu Katoliške cerkve pri nas vendarle sedijo učeni in modri ljudje, ki so končali teološko fakulteto, in ki bi morali vedeti, do kam segajo njihove pristojnosti. Če ne vedo ali pa se sprenevedajo, jim lahko slovensko ustavo razložimo še enkrat.” Pravnica se je sicer odzvala na trditve novinarja, da je odhajajoča vlada financirala Cerkev, ki je vernike pri bogoslužju svarila “pred kolesarji in drugo zalego”. Potemtakem je minil čas, ko je RKC presojala o “hudosti kaznivih dejanj” … To pa očitno ne velja za Inštitut 8. marec (za prvorazredne potomce partijskih funkcionarjev, kot je Nika Kovač itd.), denimo v primeru spolne nedotakljivosti in uzakonitve pobude “samo ja pomeni ja”. Spomnimo še na vlaganje zakonodaje za razveljavitev ukrepov odhajajoče vlade, kar se jim v Svobodi ni zdelo sporno.
Gre za hude dvojne standarde. Zamislite si, kakšen preplah bi nastal, če bi se česa podobnega lotila Cerkev kot inštitucija. Spomnimo na slovito Golobovo napoved, da bodo “Civilno družbo vpeli v načrtovanje in izvajanje politik”. Tako Inštitut 8. marec kot tudi Cerkev sta del civilne družbe, a v tem primeru je jasno, koga mislijo Golobovi. Lahko bi naredili javni eksperiment (Golob tako ali tako obožuje (zdravstveno) eksperimentiranje z ljudmi, kar žalibog spominja na zloglasnega Josefa Mengele) in besedo “civilna družba” zamenjali za “Cerkev”: “Cerkev bomo vpeli v načrtovanje in izvajanje politik”. Kdo vse bi se oglasil in protestiral? Prav gotovo ustavni sodniki, razne Nataše Pirc Musar, “neodvisni novinarji”, intelektualci SAZU-ja, Metelkova 6, tranzicijski politiki itd.
“Tisto, kar je dovoljeno nekaterim civilnodružbenim organizacijam, je ravno tako dovoljeno Cerkvi”
Cel bataljon ustrežljivih družbeno-političnih garačev (“prostovoljnih gasilcev”)! V takšnih kritičnih trenutkih se zagrizeno aktivira celo Milan Kučan, s kakšno izjavo za javnost ali intervjujem za uslužni medij, da malce postraši pred razrednim sovražnikom … In sledilo bi tožarjenje v tujino pa množični protesti politkolesariata itd. Vsul bi se plaz zmerljivk in žaljivk … Svoj pogled na škandalozno izjavo Klakočar Zupančičeve je podal tudi ustavni pravnik Tone Jerovšek: “Takrat so rekli, da bodo sprejeli kar celo vrsto zakonov, ki jih piše Inštitut 8. marec. Izjava je takšna, da ne loči med tem, kaj je civilna družba in kaj ni civilna družba. Tisto, kar je dovoljeno nekaterim civilnodružbenim organizacijam, je ravno tako dovoljeno Cerkvi.”
Slednja pa je bila vse od leta 1945 neprenehoma na udaru, stigmatizirana. Duhovnike so zapirali brez vsakršnega razloga. Prav zato je napad na Cerkev še danes prisoten in zato delajo takšno razliko: to, kar počne Inštitut 8. marec, je pozitivno, to je civilna družba in v to se ne moremo vpletati, če pa to reče Cerkev, je pa vse narobe. Počasi se bodo morali navaditi, da če se imenujejo “svoboda” in “demokratična družba” itd., bodo standarde demokratične družbe morali upoštevati, tudi v primeru Cerkve. Sicer pa so tovrstne izjave že v začetku mandata – koga bodo poslušali oziroma kdo je “pameten” ali ni, nekako deplasirane.
Nekdanji novinar Boris Meglič pa je zapisal, da ločenost oblasti in cerkve ni v tem, da bi se cerkev o čem smela ali pa ne izražat, saj to zapade pod svobodo javnega izražanja mnenj in misli. Ločenost med oblastjo in cerkvijo država striktno izvaja, ker to pomeni samo, da v parlamentu nimamo predstavnikov duhovščine, kot niti v državnem svetu in drugod. “Kar Klakočarjeva zastopa in o čemer govori je zgolj in samo cenzura. Prepovedati cerkvi izražat se o zadevah, je kršitev ustave in ne obramba le-te.”
