Pogovarjali smo se s kanadskim profesorjem Ricardom Duchesnejem, ki se ukvarja s problemi zahodne civilizacije in multikulturnosti ter izraža kritične pogleda na migracije, zaradi česar ga globalisti označujejo za rasista.
DEMOKRACIJA: V svoji knjigi Edinstvenost zahodne civilizacije (Uniqueness of the Western Civilisation) ste pisali o dinamični zgodovini Zahoda in o specifično zahodnjaških značilnostih. Nam lahko poveste kaj več o tem?
DUCHESNE: Osnovni konsenz med učenjaki poznega 20. stoletja je bil, da je Zahod ustvaril moderno kulturo, ki je cenila eksperimentalno znanost ter jo združevala z ekonomijo, utemeljeno na prostih trgih in z od države odobrenim »buržujskim« pravnim sistemom, ki je zagotavljal lastninske pravice in enakost pred zakonom. Konsenz je bil, da je ta »vzhajajoči« buržujski svet, ki je pridobival zagon skozi visoki srednji vek in renesanso, racionaliziral ekonomske dejavnosti, kot je trdil Weber, dokler ni sčasoma v sredini 18. stoletja sprožil industrijske revolucije, za katero so bile značilne tehnološke spremembe. Industrijska revolucija je bila (v tem konsenzu) ključna prelomnica, ker je povzročila popoln razhod z maltuzijansko preteklostjo.
Ta konsenz pa je bil z vzponom multikulturalizma in s širjenjem kulturnega marksizma v akademiji zavržen v 80. letih prejšnjega stoletja. Levičarska frakcija, ki je postala prevladujoča, je začela širiti novo interpretacijo svetovne zgodovine, v kateri Zahod ni več izstopal, temveč je bil predstavljen kot grabežljiva imperialistična civilizacija, ki je zrastla na hrbtih afriških sužnjev, s prisvojitvijo dežel ameriških staroselcev in z drugimi grešnimi dejanji.
DEMOKRACIJA: Edinstvenosti zahodne civilizacije je sledila vaša druga knjiga Faustovski človek v multikulturni dobi (Faustain Man in a Multicultural Age), v kateri ste nadaljevali z iskanjem razlogov za edinstvenost Zahoda, hkrati pa ste poskušali določiti ne le geografsko lego Zahoda, temveč tudi njegovo bistvo.
DUCHESNE: Ko sem končal Edinstvenost zahodne civilizacije pa tudi že med njenim pisanjem sem se vedno znova spraševal, kako definirati Zahod v naših sodobnih časih; bi bilo pravilno trditi, da je Japonska »zahodna« zato, ker je sprejela liberalnodemokratične ustanove. Opazil sem, da so tako multikulturni kot tudi evrocentrični zgodovinarji enačili Zahod z moderno industrijo, znanostjo in liberalnimi ustanovami. Francis Fukuyama je v svoji znani knjigi Konec zgodovine in zadnji človek ( The End of History and the Last Man, 1989) trdil, da se vsi narodi pomikajo v smeri zahodnega liberalizma, in ko bo enkrat ves svet postal »zahodnjaški«, ne bo več zgodovine, saj naj bi liberalno demokratične ustanove odražale globoko hrepenenje notranje človeške narave po tem, da bi jih imeli za svobodna bitja in da bi nas naše politične ustanove vse priznavale kot enako svobodne. Vendar pa sem sčasoma sprevidel, da je imel Samuel Huntington prav; ne-zahodni svet je postajal moderen, ne pa tudi zares zahodnjaški; nasprotno od tega jih je njihova modernizacija spodbujala h krepitvi lastnih etnokulturnih identitet in ne k oponašanju liberalnega Zahoda. Začel sem brati o pomembnosti rase in o tem, zakaj je povsod na Zahodu vsaka razprava o rasi na najbolj iracionalne načine prepovedana.
