Z dr. Petrom Staričem smo ob njegovi 95-letnici govorili o njegovi življenjski zgodbi, ki so jo zaznamovali trije totalitarizmi: fašizem, nacizem in komunizem. Gospod Starič je ob svoji visoki starosti zadovoljen s svojim razgibanim življenjem, a močno razočaran nad stanjem v Republiki Sloveniji, ki jo še danes vodijo politični nasledniki izvajalcev zločinske komunistične revolucije. Želi si, da bi Slovenija postala normalna evropska država.
Gospod Starič, pred dnevi ste praznovali petindevetdeseti rojstni dan. Pri tem moram našim bralcem povedati, da ste intelektualno še vedno zelo iskrivi. Kako se počutite ob tej častitljivi starosti?
Po 11 letih, ko so mi leta 1954 dokončno pozdravili pljučno tuberkulozo, ki sem jo staknil v Gonarsu, sem začel postopoma utrjevati svoje telo: kot že prej vsako jutro umivanje do pasu z mrzlo vodo. K temu sem dodal še telovadbo vsako jutro in postopoma vedno zahtevnejše ture v gore. Do pred 20 leti sem vsako leto obiskal 8 do 10 gora, visokih prek 2000 m. Hkrati sem se ves čas dodatno izobraževal v stroki in se naučil uporabljati računalnik. Kot 44-letnik sem se začel učiti igranja na klavir (v ZDA sem si to lahko privoščil), kar je močno izpolnjevalo moje življenje naslednjih 30 let.
(…)
Seveda v tem kratkem intervjuju ne moreva natančno iti skozi vašo celotno življenjsko zgodbo, zato na kratko; kako ste doživljali socialistično Jugoslavijo v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja?
Evforija, ker so Nemci končno odšli in bili premagani, se je kmalu ohladila, za njo pa je prišla t. i. socialistična stvarnost. To je splošno pomanjkanje, predvsem hrane. Spomnim se, ko smo (seveda le med dobrimi prijatelji) komentirali: Živel prvi maj, maščobe za marec nazaj! Študenti smo se hranili v delavskem domu, kjer so nam servirali le drobovino, pljučka, rajželjc, vime … Nedaleč stran na Tavčarjevi ulici pa je bila bogato založena trgovina za tiste, »ki so bili bolj enaki«. Pakete UNRRA, ki so nam jih pošiljali Američani zastonj, smo dobivali na karte in smo jih morali plačevati …
V letih 1967 do 1970 ste delali v Združenih državah Amerike pri podjetju Tektronix inc. Kako to, da ste se vrnili v socialistično Jugoslavijo?Andrej Aplenc je na primer tam ostal do leta 1990, do demokratičnih sprememb.
Po skoraj treh letih, od katerih sem prvi dve tam živel čisto sam, zadnje pa s hčerko, je prišla recesija. V Jugoslaviji so mi sina poslali v vojsko, žena pa je v vmesnem času naredila izjemno zahteven preskus, Educational Council for Foreign Medical Graduates (ECFMG) brez katerega ne bi mogla delati v ZDA kot zdravnica. Jaz pa sem si poškodoval križ, ker so me kolegi napotili na prezahtevno progo. Hrepenel sem po okolju, kjer govorijo slovensko in imajo povprečno širšo izobrazbo. Zlasti pa sem pogrešal Julijce, Sočo in Trento. Razumem kolega Aplenca, ki se prej ni hotel vrniti v državo, kjer je preživel Goli otok.
(Celoten intervju si lahko preberete v novi številki revije Demokracija.)
