Slovenija je nesposobna za radikalne spremembe, ker se ni spremenila takrat, ko je bil čas. Politiki brez znanja o industriji ponavljajo staro pesem o visoki tehnologiji namesto delovno intenzivnih podjetij nizke tehnologije z nezahtevnim delom. Niso pa izrezali bolnega tkiva, da nastane prostor za nove izdelke za bogate kupce.
Z milijoni evrov so sanirali podjetja, ki so propadla, požirala pa javni denar, ki so ga ustvarila uspešna podjetja. Zato je Slovenija nespremenljiva s tako nesposobno politično elito, ki trepeta pred odgovornostjo. Desetletje je zamujeno. Nam najbližji Finska in Avstrija sta ta rez izpeljali. Imata mehanizme, da se delavci pre-izobrazijo in vrnejo na delo za zahtevnejši poklic. Kajti delovna mesta se spreminjajo kot tehnologija in roboti. Starega sveta ni več. Smo muzejski primer načina dela, starih izdelkov, invalidne mentalitete. V poltretjem desetletju se nismo opremili materialno, kadrovsko in organizacijsko za nove čase.
Ekonomisti niso odigrali svoje vloge. Po desetletjih te lajne so posledice: visoka tehnologija (farmacevtika, pisarniški stroji, komunikacije in RTV, optični inštrumenti, finomehanika in proizvodnja letal) se je zmanjšala po deležu dodane vrednosti v industriji za desetino, na 14,2 odstotka, po številu podjetij in zaposlenih: vseh je še 16.000 (leta 2015), komaj slaba desetina vseh. Nizka tehnologija ima v dodani vrednosti še vedno delež 21,2 odstotka, za 50 odstotkov več kot visoka. Imamo strukturo nerazvite, zastarele tradicionalne industrije. Kako je Avstrija modernizirala nizko tehnološka podjetja, kaže število zaposlenih, ki je absolutno samo za 54 odstotkov večje od našega, dosegajo pa dodano vrednost 5,8-krat večjo od naše: 78.400 evrov proti 13.480 na našega zaposlenega leta 2014. To pomeni izredno razvito avtomatizacijo.
Indolenca do inovativnega sloja
Največji greh politike je njena indolenca do intelektualnega motorja, ki bi moral spreminjati industrijo v inovativnejšo. Razvojni oddelki so se v prvi krizi samostojne Slovenije (1991–1994) zmanjšali za polovico. Niso se restavrirali do danes. Razvijalcev je v gospodarstvu leta 2014 (na 1.000 zaposlenih) samo 43 odstotkov avstrijskega števila razvijalcev in 3,3-krat manj kot na Finskem. To vse pove! Če bi hoteli imeti finske razmere, bi potrebovali novih 7.414 razvijalcev, skupno torej 9.800, imamo pa jih samo 2.388. In med temi, ki so v industriji, jih ima univerzitetno diplomo samo 18 odstotkov!
Kako naj potem dosežemo v Viziji Slovenije 2050 inovativno državo? Univerza je zgrešila svojo smer: tehnikov je v vsej množici diplomantov leta 2014 samo 11 odstotkov (leta 1975 jih je bilo še 56 odstotkov). Takšnega pošastnega propadanja – in neodgovornosti − si Irci, Finci ali Švedi niso dopustili. Nobena vlada tega ni pravočasno zavrla. Nemška podjetja v krizi svojih razvijalcev ne odpuščajo, jamstvo so jim za dvig po krizi. Naša vodstva so do tega indolentna. Kot da ni nikogar, ki bi se zavedal, da razvojni sloj določa plače prav vsem v državi, ker povečuje davke industrije. Znanstveniki govore samo o sebi, nimajo pa pojma o tem, kar obvlada vsak minipodjetnik na Zahodu. Zato se dodana vrednost na zaposlenega ne približuje zahodni, ne inovativni izdelki, ne njihova intelektualna zaščita.
Idej ni, ker je menedžment nestrokoven. Kdaj so družboslovci pognali podjetja v nov razvojni cikel? Analizirajte nekdanja vodstva Elana, Mure, Palome in podobnih! Brez domišljije! Brez znanja! Krive pa vlade, ki si žele »svojih« vodij kot sinekur za pretekle usluge. Delavske tragedije so samo postranska škoda. Primerjajte ta podjetja s podobnimi nemškimi ali španskimi! Mura in Zara imata podobno ime, vendar ju ločijo svetovi: na čelu Zare je človek zamaha in velikega inovativnega duha! Praznim izgovorom neuki celo verjamejo. Nesposobnost podjetij v krizi prinaša sporočilo, da je njihov sistem dela, organizacije in vodenja napačen. Žal volijo ljudje vedno napačne.
Slovenija se ni v ničemer spremenila: inovacijsko je zastarela…
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
