Piše: Lucija Kavčič
Čas, ko so nastajale prve slovenske knjige, je bil zelo podoben današnjemu, čeprav deluje čisto drugačen in oddaljen, je v pogovoru za Demokracijo dejal dr. Kozma Ahačič. Med drugim je dejal še, da moramo danes vzeti knjigo v roke ter zanjo in s tem za slovenski jezik navduševati tudi druge.
Pripravili ste pregled prvih 50 slovenskih knjig – katere so tiste manj znane, a še zmeraj zelo pomembne?
Verjetno vsak od nas pozna Abecednik in Katekizem Primoža Trubarja, pa morda še Biblijo Jurija Dalmatina in slovnico Adama Bohoriča. Ampak prvih slovenskih knjig je mnogo več, njihova vsebina je izjemno bogata, zgodbe, ki so se spletle ob njihovem nastanku, pa se berejo kot kakšna televizijska akcijska nadaljevanka. Tisti čas je bil zelo podoben današnjemu, četudi nam navzven deluje popolnoma drugačen, oddaljen. Pojav knjige je povzročil tako velike spremembe v družbi, kakor jih je v našem času pojav spleta, družbenih omrežij in zdaj še umetne inteligence. Prve slovenske knjige je ustvarjalo kar 19 avtorjev, mnogi le s pesmimi, z uredništvom ali s predgovorom, devet med njimi pa tudi z vsaj enim samostojnim delom ali prevodom. Nekaterih med njimi po krivici sploh ne omenjamo. Medtem ko se še spomnimo na Sebastijana Krelja ali slovaropisca Hieronima Megiserja, nam je Janž Znojilšek skoraj popolnoma neznan, čeprav je jezik njegove knjige, izdane leta 1595, izjemno svež, mladosten in nakazuje, da je slovenski knjižni jezik doživel prvo generacijo mladih, ki so se rodili po njegovi vzpostavitvi.
Kako brane so bile te knjige svojčas?
Na začetku je bila situacija brezupna. Ko je Trubar osnoval slovenski knjižni jezik in začel izdajati svoje prve knjige, si v resnici nihče ni kaj posebno želel knjig v slovenskem jeziku. Kdor je znal brati, je obvladal latinščino, nemščino ali italijanščino. Kdor ni znal brati, pa se s takimi vprašanji niti ni ukvarjal. In ne pozabimo: v času, ko so izšle prve slovenske knjige, je bilo nepismenega okrog 96 odstotkov prebivalstva, na koncu stoletja pa najmanj 92 odstotkov. Ko danes obupujemo nad kakšno na videz nerešljivo situacijo, bi nam moral biti tisti čas za zgled: vse se da, kadar so gonilo razvoja osebe z vizijo, s predanostjo in z močno življenjsko energijo. Če odgovorim na vaše vprašanje: knjige so izhajale v nakladi okrog 1.000 izvodov, a so morali večino teh izvodov razdeliti zastonj. Trubar nekje pravi, da se boji, da bo iz svojih knjig moral delati »škarniclje« in »vanje zavijati lokarde, kot je rekel latinski pisec Perzij«. Ampak sčasoma so te knjige prišle med vedno več ljudi. Zanimivo je, da jih večina ljudi niti ni aktivno brala, ampak jih je predvsem poslušala. Danes imamo v ta namen zvočne knjige, včasih pa so se dobivali v družinskem, grajskem, plemiškem, meščanskem prijateljskem krogu, eden je bral, drugi pa poslušali. Pri tem so bile izredno pomembne plemkinje, ki se jim Trubar za to tudi jasno zahvali in jih izpostavi. Tudi v današnjem času se moramo zavedati, da se navdušenje nad branjem in knjigami širi sicer počasi, a zanesljivo, zato moramo takšna prizadevanja podpirati tudi v digitalnem času.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!