Dr. Ivan Štuhec: Frančiškov pontifikat sorazmerno močno zaznamovala njegova odločitev za uboge

V oceni Frančiškovega pontifikata Štuhec kot pomembne izpostavlja spremembe, ki jih je uvedel na področju vere in razumevanja Boga. “Frančiškova podoba Boga je prinesla zelo močan poudarek na Bogu kot dobrem očetu, usmiljenem očetu, ki je odprt za vse ljudi, kar se mi zdi teološko zelo v redu in na mestu poudarek, posebej za tista okolja, kjer so Boga velikokrat dojemali kot nekakšnega policaja ali žandarja,” je dejal.

Pomembno se mu zdi, da je Frančišek, “demistificiral papeštvo v smislu, da ga je postavil na realna človeška tla, kar je bilo sicer delno prisotno že pri Janezu Pavlu II.”. “Frančišek je te stvari do konca sprostil, kar se mi zdi pozitivno, predvsem v smislu, da je podoba papeštva postala nekaj zelo človeškega in normalnega. To je imelo posledice za vse cerkvene dostojanstvenike v smislu, da se ne morejo obnašati kakor koli vzvišeno ali nadzemeljsko, ampak da so ljudje tega sveta,” pravi moralni teolog.

Če bi moral Frančiška primerjati z drugimi papeži, bi ga primerjal z Janezom XXIII., ki je odprl pot 2. Vatikanskemu koncilu, a ni bil nato tisti, ki ga je izpeljal. “Frančišek je s sinodalnim procesom, ki ga je začel, odprl marsikaj, a procesa ni zaključil, zato je na njegovem nasledniku, da sprejeme določene odločitve, ki jih Frančišek ni,” meni. Tudi zaradi te nedokončanosti je bila sinoda za Štuheca delno razočaranje. “Po drugi strani pa je verjetno Frančišek sam videl, da neke stvari še niso dozorele in jih je raje pustil nekako na pol poti,” meni.

Med stvarmi, kjer Frančišek ni imel povsem srečne roke, moralni teolog vidi njegov odnos do migrantov: “Pri tem je bilo premalo izpostavljeno razlikovanje med migranti, ki so to upravičeno, in tistimi, ki niso dejanski migranti, ampak so politično motivirana migracija. Tega razlikovanja je bilo morda malo premalo, da bi lahko Frančišek s svojim stališčem vplival tudi na politike”.

Kot eno ob bolečin pokojnega papeža Štuhec vidi ekumensko vprašanje, predvsem odnos z Rusko pravoslavno cerkvijo. “Tu sta Vladimir Putin in patriarh Kiril z vojno v Ukrajini ekumenizem, ki se nanaša na Rim in Moskvo, porinila nekaj desetletij nazaj, kar je zagotovo bila na nek način Frančiškova bolečina. Videl je namreč, da se glede tega ne na Cerkveni ne na teološki ravni ne da pogovarjati, saj Ruska pravoslavna cerkev vojno podpira,” je dejal.

Med pozitivnimi spremembami, ki jo je prinesel Frančiškov pontifikat, vidi še globalizacijo Cerkve z imenovanji kardinalov z vsega sveta, kritičen pa je do tega, da papežu ni uspelo najti pravega odgovora na vse večjo sekularizacijo Evrope. “Evropa kljub vsemu ostaja nekakšen center sveta, kar se tiče kulturne, duhovne in nenazadnje tudi politične dediščine, kar pa se je v času Frančiškovega pontifikata nekoliko podcenjevalo,” meni. Ob tem kot primer navaja, da so trenutno nekatera osrednja evropska mesta brez kardinalov.

V kolikšni meri je Frančišku uspelo reformirati vatikansko kurijo, Štuhec težko ocenjuje, saj ni toliko povezan z Rimom. “Zagotovo mu je delno uspelo v tem, da je v kurijo nastavil nekaj žensk, ostalo pa težko rečem,” pravi.

Glede moralnih vprašanj pa meni, da Frančiškovo delo večjih sprememb ni prineslo: “Dejstvo je, da ima vsak človek, ne glede na svojo spolno usmeritev, svoje dostojanstvo in je vreden vsakega spoštovanja, hkrati pa je marsikdo pričakoval, da bo papež bolj odločno nastopal proti ideologiji LGBT”. Kot pozitivno pa papežu šteje, da je vedno poudarjal, da obstajata zgolj ženski in moški spol.

In kdo bi lahko bil po mnenju Štuheca naslednik Frančiška? “Če nekoliko špekuliram glede na položaj v svetu, potem dvomim, da bo naslednji papež iz Afrike, dvomim tudi, da bo Evropejec ali iz Latinske Amerike, lahko pa bi prišel iz Azije ali iz Severne Amerike,” je dejal.