5.3 C
Ljubljana
sreda, 21 aprila, 2021

Dr. Drago Karl Ocvirk: Z njih udarja skrajno iracionalno sovraštvo, ki ga je institucionalizirala in politično utelešala Šarčeva anti-Janša koalicija, do onemoglosti pa ga razpihuje večji del medijev.

O družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji, Evropi in svetu smo se pogovarjali z religiologom in publicistom dr. Dragom Karlom Ocvirkom, ki velja za enega največjih slovenskih katoliških intelektualcev in odličnim poznavalcev islama. 

 

DEMOKRACIJA: Gospod Ocvirk, naj začneva z razmerami v Sloveniji. Vas je v začetku leta presenetilo, da je prejšnji predsednik vlade Marjan Šarec obupal in »vrgel puško v koruzo«, kot se po ljudsko rado reče? Vi ste takrat kot odziv na to za časnik napisali kolumno z naslovom »Dolanc je mrtev, naj Dolanc dolgo živi!«.

OCVIRK: Hvala, da ste me spomnili na Dolanca. Ta je aktualen, ker je v en sam stavek strnil logiko idejnega monopola, vladavino enoumja ali monokracije: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Na to monokracijo – oblast ene ideje in skupine – prisega pri nas večji del politike, ki se razglaša za levo.

DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na dejstvo, da potem ni prišlo do predčasnih volitev, kot si je želel Šarec, ampak da se je oblikovala nova vladna desnosredinska koalicija? Mnogi so bili namreč prepričani, da kaj takega ni mogoče, da nihče ne bo šel v koalicijo s SDS in z Janezom Janšo …

OCVIRK: Šarčeva koalicija je bila samo anti-Janša in nič več. Ni imela ne programa, ne idej, ne vizije pa tudi nobenih medsebojnih simpatij, nobene kemije. Rivale, če ne kar sovražnike, je povezovalo samo iluzorno načelo: zavezniki smo, ker sovražimo Janšo. Ko je Šarec ocenil, da je svoje koalicijske »partnerje« dovolj evtanaziral, je razpustil vlado v prepričanju, da bo na predčasnih volitvah pobral njihove glasove in bo absolutni zmagovalec … Pri tem so ga krepko podpirali mediji, ki se kitijo z neodvisnostjo, z »javno« RTV na čelu. Sam je pred tem sesul zvitega Erjavca, misleč, da bo s Pivčevo opravil z levo roko. Nesposobni Cerar je sam pobral šila in kopita, njegov naslednik Počivalšek pa je dovolj razsoden in izkušen, da ni z glumačem skočil v prazen bazen. S Cerarjem in z Erjavcem bi se Šarcu ta skok izšel, ni pa se s Pivčevo in Počivalškom. Ta dva sta zato plačala visoko ceno: medijski linč in poskus politične likvidacije, kar (doslej) na srečo Slovenije ni uspelo.

Naj dodam, da ne verjamem podtikanjem medijske mlatilnice, da so poslanci DeSUS in SMC stopili v Janševo koalicijo zaradi ohranjanja poslanskih stolčkov. To je bilo lansirano, potem ko ti poslanci niso podlegli ne mamljivim ponudbam ne grožnjam in postavili skupno dobro pred osebne interese. Veliko so tvegali, klobuk dol!

DEMOKRACIJA: Nova vlada se je takoj po svojem nastopu sredi marca uspešno soočila z epidemijo novega koronavirusa. Sprejela je tudi štiri protikoronske zakonske svežnje. No, kljub temu smo že mesece priča petkovim protivladnim protestom in pozivom k odstopu vlade. Kako gledate na te proteste?

OCVIRK: Kolikor slišim gospodarstvenike, govorijo o pohvalno o teh ukrepih. V kraju, kjer živim, so ljudje zelo hvaležni, ker so med čakanjem prejemali plačo, da ne govorim o veselju, ker so si lahko z boni vsi po vrsti privoščili počitnice. Če ob vsem pozitivnem, kar je storila ta vlada, kdo protestira, potem mora imeti zato globlji razlog, ki je onstran zdrave pameti. Kaj naj bi to bilo, je mogoče razbrati s transparentov. Z njih udarja skrajno iracionalno sovraštvo, ki ga je institucionalizirala in politično utelešala Šarčeva anti-Janša koalicija, do onemoglosti pa ga razpihuje večji del medijev. Absolutnost demokratičnih volitev hočejo nadomestiti z absolutnostjo svoje večvrednosti in nasilnosti. Vendar to ni šala, to smo že imeli; zato je pri nas po več sto množičnih grobov tipa Huda jama in Kočevski rog in še kar odkrivajo nove. Ali ni bilo tega že preveč?!

DEMOKRACIJA: Ob tem je nekako očitno, da se na tranzicijski levici ne morejo sprijazniti s tem, da je nekdo drug na oblasti, da niso oni …

OCVIRK: Monopol oblasti je obzorje, gibalo in vodilo levičarjev, ki niso pretrgali popkovine s komunizmom. Naša tragedija ni, sem pisal pred tremi desetletji, da nimamo močne desnice, ampak da nimamo demokratične levice, ki bi nevtralizirala monopolno, monokratsko levico. Ta ne prenese nobene demokratične pluralnosti in alternative niti v lastnih vrstah.

Lep primer tega je prav Šarec, ki je razpustil levo koalicijo, da bi po predčasnih volitvah sam monokratsko zavladal. Ste opazili, kako Šarec rad uporablja besedo »normalno«? Normalno je, kar on in njegovi mislijo, govorijo in hočejo, vse drugo je nenormalno in je treba uničiti. Enako monokratskost izkazujejo Meščevi in Fajonini. Nekaj upanja za demokratizacijo naše levice vliva kandidatura poslanca Janija Prednika za predsednika SD. Ta, kot je videti, išče alternativo ne le Janši, marveč tudi antijanšizmu in izključevalnosti Fajonove.

DEMOKRACIJA: Pri tem gredo tranzicijski levici »na roke« dominantni mediji, ki so odločno proti kakršnimkoli zakonskim spremembam na področju medijev. Zakaj tak strah pred medijsko pluralnostjo, pred bolj uravnoteženim medijskim prostorom?

OCVIRK: Še enkrat je treba spomniti na »normalno«. Šarčev poslanec Golubović je jasno dejal, da je treba razlikovati med desnimi in normalnimi novinarji.

Eden takih, ki je postal normalen, piše v Delu, da »so ugotovitve in primerjave Janše s to pandemijo povsem ustrezne« in zato »vprašanje virusa ni vprašanje njegove spreobrnitve, temveč pravil socialnega distanciranja, uporabe zaščitnih sredstev in enotne protipandemske politike«. Uničiti človeka ni civilizirano, uničiti virus pa je! Je mogoče biti še bolj normalen? Turek Erdogan je marca opozicijo razglasil za koronavirus in ji napovedal iztrebljenje: normalno; enako Lenin: »Ali bodo uši premagale socializem ali bo socializem premagal uši«: normalno …

Orwell je leta 1948 pisal, da »v slehernem trenutku obstaja tudi neka prevladujoča pravovernost« ali normalnost po Šarečevo. »Da se zoper njo pregrešiš,« nadaljuje Orwell, »moraš imeti debelo kožo, včasih pa to pomeni tudi, da si za več let prepoloviš zaslužek. Jasno je, da je zadnjih petnajst let prevladujoča pravovernost, zlasti med mladimi, ‘levica’. Ključne besede so ‘napredno’, ‘demokratično’ in ‘revolucionarno’.« Mar ni tako oziroma še slabše danes, in to ne le v nekdanjih komunističnih deželah, marveč tudi na Zahodu. Danes namreč vse veje oblasti slepo verjamejo, da poteka bistvena ločnica med normalnim na eni strani in desnim, deviantnim, virusnim na drugi. Žal jim v tem pritrjuje večji del intelektualcev. »Od intelektualcev samih prihaja neposreden, zavesten napad na intelektualno sposobnost,« še pravi Orwell. »Čisto mogoče je, da bi rusofilska inteligenca, če ne bi podlegla temu mitu, podlegla kakšnemu drugemu precej podobnemu mitu. Toda kakorkoli, ruski mit je tu in razkroj, ki ga povzroča, smrdi.«

DEMOKRACIJA: No, še eno področje je, ki ga tranzicijska levica nikakor noče spustiti iz rok, to je sodstvo.

OCVIRK: Kot rečeno, imamo sistemsko vse demokratične institucije, duh, ki jih poganja, pa ni demokratičen, marveč monokratski. Zato sodstvo v ključnih zadevah ne služi pravici, ampak pravim. Tudi to sodi v okvir normalnosti.

DEMOKRACIJA: Pred dnevi smo lahko na nacionalni televiziji videli pogovor s Spomenko Hribar, ki je že leta 1992 »ustavlja desnico«. Spet straši pred nekakšnim desnim totalitarizmom … Očitno je, da bo t. i. globoka država storila vse, da bi spet prišla na oblast.

OCVIRK: Gospa je reden Dolančev avatar. Vsakokrat, ko jo potegnejo iz naftalina, pomeni vojno napoved demokraciji, je znak, da smo skrenili z monokratske poti in da je treba vajeti zategniti. Vidim jo kot prvoborko normalizacije, udarno pest ustavljavcev demokracije, ki je brez desnice ni.

DEMOKRACIJA: Leta 2018 ste skupaj z dr. Ivanom Štuhecem predstavili knjigo Andreasa Knappa Poslednji kristjani – Beg in izgon z Bližnjega vzhoda. Očitno je, da so kristjani na tem območju zadnje desetletje še bolj na udaru kot prej.

OCVIRK: Žal je res, da si na Zahodu pred tem v nebo vpijočem kršenju človekovih pravic zatiskajo oči. Islamske države, ki so podpisnice Splošne deklaracije človekovih pravic in pravno zavezujočih paktov, te dokumente prezirajo. Avgusta je minilo trideset let, kar so jim članice Organizacije islamskega sodelovanja (OIC) izdelale v Kairu protiutež: Deklaracijo pravic človeka v islamu. Te niso utemeljene na človekovem dostojanstvu, marveč na šeriatu. To pa pomeni diskriminacijo med spoloma, med pripadniki različnih religij, omejevanje gibanja, druženja, dela itd.

Krščanstvo je nastalo na Bližnjem vzhodu in tam je bilo njegovo srce do pojava islama v sedmem stoletju. Ko so po razpadu Osmanskega imperija nastale na tem območju moderne države, ki upravno, vojaško in medijsko obvladujejo ves teritorij, so pod udar islama prišli tudi dotlej relativno nedostopni kraji, kjer so kristjani preživeli štirinajst stoletij. Ker se vse več muslimanov in režimov radikalizira, so kristjani v svoji dvatisočletni domovini na tem, da izginejo.

Vendar je treba povedati, da se to ne bi dogajalo v takšnem obsegu, če bi zahodne države odločneje stopile v bran človekovih pravic v islamskem svetu. Tega pa ne storijo, ker se po eni strani nočejo zameriti milijonom muslimanskih priseljencev, po drugi pa se bojijo, da bi jim levica očitala islamofobijo, ker branijo kristjane pred šeriatsko državo in skrajneži. O tem velja prebrati knjigo Pilar Rahola, SOS kristjanov. Zamolčana resničnost o preganjanju kristjanov danes, ki je pravkar izšla pri Založbi Družina.

DEMOKRACIJA: Ste tudi zato dobro leto pred tem prevedli v slovenščino knjigo Nabeela Qureshija Razumeti islam in džihad?

OCVIRK: To pošteno in objektivno študijo nekdanjega muslimana, ki je postal kristjan, sem na pobudo Založbe Družina rade volje prevedel, saj dotlej česa podobnega nismo imeli. Po eni strani predstavi, kako različna sta krščanstvo in islam, kar je nujno vedeti v časih, ko se delamo, češ da je vse isto, vse eno. S tem vedenjem bomo laže razumeli, zakaj demokracija ni »intimna izbira« muslimanov in zakaj človeški zakoni ne morejo biti nad šeriatom. Po drugi strani pa pokaže, kako je za izbruh sistemskega nasilja v imenu islama krivo sedaj prevladujoče neposredno branje Korana, v katerem daje Alah natančna navodila, kako ravnati z neverniki. Zaradi razpada islamskega mogulskega in osmanskega imperija je nastala vrsta reformnih gibanj v islamu. Med reformatorji je obveljalo prepričanje, da se je treba vrniti k izvirom: Koranu in prvotni Mohamedovi skupnosti in po njunih načelih obnoviti veličino islamskega imperija. Ko v prejšnjem stoletju ne nacionalizem ne socializem nista prinesla boljšega življenja, so se mnogi muslimani oprli na reformatorje v upanju, da bo radikalni islam dal tisto, česar drugi niso zmogli.

DEMOKRACIJA: Pred dnevi ste za prilogo Družine Slovenski čas napisali članek z naslovom Mehmed Osvajalec vstal od mrtvih in … Seveda imate pri tem v mislih turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki je imel že kot carigrajski župan islamistične izpade.

OCVIRK: Da, leta 1998 je laična država še delovala in ga je poslala sedet za nekaj mesecev, ker je na volilnem shodu izpovedal islamistično veroizpoved: »Džamije so naše vojašnice, kupole naše čelade, minareti naši bajoneti in verniki naši vojaki …«

DEMOKRACIJA: Kot vemo, je nedavno legendarno Hagijo Sofijo iz muzeja spet spremenil v džamijo. Kaj s tem sporoča Zahodu?

OCVIRK: Zahodu sporoča, da se nanj požvižga in da bo iz Turčije naredil regionalno silo, če ne kar svetovne. Njegov cilj je islamski neoosmanski imperij od Atlantika do Irana, od Dunaja do Kartuma. Kristjanom sporoča, da bodo izginili tako kot njihova ikonografija v Hagiji Sofiji in pred dnevi še v svetem Odrešeniku v Hori. Laičnim demokratičnim krogom v državi daje vedeti, da so za v muzej, iz muzeja pa prihaja islam; za muslimane po svetu pa je to vesela novica, da je Mehmed Osvajalec vstal od mrtvih in bo meč islama ponesel v nove zmage. Ni naključje, da je Erdogan ob napovedi spremembe citiral pesnika: Hagija Sofija, o veličastno svetišče, ne bodi v skrbeh,

vnuki Mehmeda Osvajalca bodo zrušili vse krščanske malike in te spremenili v džamijo; […] Ves svet bo mislil, da je Mehmed Osvajalec vstal od mrtvih. To bo Hagija Sofija, to bo drugo zavzetje, novo vstajenje.

DEMOKRACIJA: Pri tem opozarjate na nemoč Evropske unije.

OCVIRK: EU nima enotne politike do turške ekspanzije in rožljanja z orožjem v Sredozemlju. Medtem ko se je Francija odločno postavila na stran Grčije, je Nemčija na turški strani zaradi ekonomskih interesov in štirih milijonov Turkov na svojem ozemlju. Srednja Evropa, ki so jo Osmani pol tisočletja ogrožali, protestira, na Zahodu so tiho, da se ne bi zamerili muslimanskim prišlekom ali dajali vtisa islamofobije.

DEMOKRACIJA: No, očitno je, da se številni evropski voditelji ne zavedajo nevarnosti, ki jo dolgoročno predstavlja Erdoganova politika!? Pri tem mi prihaja na misel tudi dejstvo, da se stara celina zaradi prenizke rodnosti in migracij z Bližnjega vzhoda in iz Afrike močno populacijsko, versko spreminja.

OCVIRK: Za zdaj je videti, da vsaka država gleda, kako bi iz te krize, ker za krizo gre, potegnila nekaj koristnega zase, pa čeprav zato trpi celotna EU, tj. njena enotnost, učinkovitost, varnost in prihodnost. Prav večji del tistih držav, ki jih levičarji imenujejo »jedrne«, najbolj solirajo, se dobrikajo novemu sultanu in se ne ozirajo na druge. Konec tega meseca se bo sešel Svet EU, da bi poiskal skupen odgovor na Erdoganove grožnje. Molimo, da bo prevladal skupni interes, ne kaj drugega!

DEMOKRACIJA: In še za konec. Kako naj se duhovno izpraznjena Evropa, ki je okužena s kulturnim marksizmom, s temi izzivi sooči?

OCVIRK: Zadnja tri desetletja je EU navdihovala vera v liberalizem. To je zvarek racionalizma, kozmopolitizma, socialne demokracije, marksističnega in birokratskega avtoritarizma. Na ekonomskem področju je to svobodni trg in konkurenca, na političnem pa protislovna zmes demokracije in avtoritarizma. Na obeh področjih vera peša, najbolj pa usiha vera v pravovernost oziroma normalnost tovrstnega liberalizma na družbenem področju; od tod tudi panika med pravovernimi oziroma normalnimi. Ljudje vse manj verjamejo v absolutnost skrajnega individualizma, ki izključuje sleherno odgovornost, briše sleherni pomen narodne kulture, minira zakonsko skupnost in družino, je skrajno nestrpen do sleherne presežnosti in s tem do religije …

Sam menim, da ne bi bilo slabo, če bi iz neke kombinacije tradicionalnih in liberalnih vrednot, ne da bi kar koli absolutizirali, nastal bolj uravnotežen sistem, v katerem bi se ljudje bolj našli kot v liberalnem in bi ga lahko imeli za verodostojnega. Sam bi to strnil v formulo: vladavina prava v okviru vladavine križa. Dokler bo namreč pravo postavljalo v središče pozornosti zavrženega, nemočnega, odpisanega človeka, človeka na križu torej, in v njem prepoznavalo nekaj božjega, bo človekovo dostojanstvo nedotakljivo in spoštovano, ne bo podvrženo ne trgu, ne uspešnosti, ne pripadnosti, ne prisili ne čemur koli drugemu. Takšna normalnost, ki jo vzpostavlja vera v Križanega, je srčika naše civilizacije.

Biografija

Drago Karl Ocvirk je rodil leta 1951. Doktoriral je na Katoliškem inštitutu v Parizu iz teoloških in religioloških ved leta 1984 in tam sedem let tudi predaval. Znanstveno se je izpopolnjeval na Državni univerzi v Clevelandu v Ohiu in na Heythrop Collegeu Univerze v Londonu. Leta 1998 je na povabilo Univerze Columbia v New Yorku sodeloval v raziskovalnem projektu Religion, Human Rights and Religious Freedom in Post-Communist Middle Europe ter potem na to temo en semester predaval na Univerzi v Leuvenu v Belgiji. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je bil redni profesor za verstva, osnovno bogoslovje in misiologijo. Vmes pa je šest semestrov predaval na Holy Name of Mary Seminary v Tenaru-Honiara na Salamonovih otokih v Tihem oceanu. Duhovniški poklic je opravljal več kot štiri desetletja. Velja za enega največjih slovenskih katoliških intelektualcev in poznavalcev islama na Slovenskem.

Zadnje novice

Sorodne vsebine