Piše: Metod Berlec
S sociologom, pisateljem, politikom in prvim slovenskim zunanjim ministrom prof. dr. Dimitrijem Ruplom smo med božično-novoletnimi prazniki govorili o njegovi knjigi Približevanje – Dokumentarna pripoved o državi, družini, prijateljih in sovražnikih ter aktualnem dogajanju v Sloveniji, Evropi in svetu.
Gospod Rupel, naj začneva z vašo zadnjo knjigo in nosi naslov Približevanje – Dokumentarna pripoved o državi, družini, prijateljih in sovražnikih. Gre za vašo refleksijo osebne poti, zgodovine vaše družine in razmišljanja o slovenski državi?
Knjiga ima štiri dele. Prvi del opisuje odmaknjeni čas, v katerem nastopa celo moj tržaški praded Nabergoj; čas II. svetovne vojne in čas socializma do razpada Jugoslavije. Kjer morem, si pomagam z dokumenti, npr. s knjigo novozelandskega zdravnika Rogersa, ki je leta 1944 poslušal očetov improviziran partizanski koncert na Snežniku. Tu so dokumenti o mojih študentovskih letih pri Tribuni in o začetkih Nove revije. Prepisal sem celo materin dnevnik o očetovem umiranju leta 1968. Drugi del opisuje prelomni čas konca hladne vojne in celo konca konca hladne vojne. To so leta dogodkov v slovenski in svetovni zunanji politiki. Tu je vojna za Slovenijo in za njeno mednarodno priznanje. Vmes je predavanje za kolege na ministrstvu, ki skuša biti kratka zgodovina slovenske diplomacije. Tretji del je posvečen mnogim sovražnostim in nesporazumom v slovenski politiki, predvsem pa bolezni in več let trajajočemu umiranju moje žene. Težko sem se odločil za ta del, vendar sem zatrl pomisleke, ker gre za edini resni problem, ki ga imamo ljudje, ko dosežemo neko starost. Četrti del je aktualno-političen. Zadeva aktualno vlado in aktualni vojni v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu.
V knjigi ste torej zelo odkrito spregovorili o nekaterih osebnih zadevah, tudi bolezni vaše sedaj že pokojne žene Marjetice. Po oddaji Beremo, ko sem vam dejal, da mi je žena rekla, da si ne bi želela, da bi jaz kaj takega objavil o njej, ste dejali, da mora biti človek pri svojem pisanju »resnicoljuben« …
Veliko pisanja, ki izhaja pri slovenskih založbah, je igrivega in celo izmišljenega, samo da bi pritegnili, morda zabavali bralce. Poezija iz avtomata (ki je na videz tako privlačna) pa vendar ne govori o bistvenih človeških in medčloveških stvareh. Mislim, da se slovenski bralci (če je verjeti anketam) vedno bolj izogibajo branju, ker je v njem ob redkih biserih toliko nakladanja.
No, sodelavka Petra pa mi je rekla, ko sva se pogovarjala o tem, da ste dokumentacijo, izvide, o bolezni svoje žene morda objavili tudi zato, ker vaju je tisti policist, ki vas je potem tožil, nadlegoval!?
Gre za preprostega policaja, ki je zaslutil politični in finančni dobiček. Dokumente pa objavljam zaradi verodostojnosti, zaradi opozorila na precej razširjeno bolezen in na požrtvovalnost nekaterih zdravnikov, prič, prijateljev …
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
