9.4 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Dr. Božidar Darko Šušteršič v novi številki revije Demokracija: Jezuitsko-gvaranijska kultura je prava zmaga človeštva

Življenjska pot Slovenca, ki je spoznal in se zaljubil v moč jezuitsko–gvaranijske kulture, ni bila lahka. Očeta je izgubil v otroških letih. V istem obdobju je moral že v svet, v Italijo in nato v Argentino. Človek, ki so ga zanimala letala, a ni šel za njimi … 

DEMOKRACIJA: Kakšne spomine imete na otroštvo in mladost v Novem mestu? Ali ste imeli kdaj priložnost, da bi se vrnili in si znova ogledali rojstni kraj in okolico?

Šušteršič: Res sem se rodil v Novem mestu, ampak Novega mesta nisem nikdar poznal, ker smo se takoj selili v Ljubljano. Pred kratkim sem se po slikah zavedal lepote svojega rojstnega kraja. Zlasti o lepi reki Krki se spomnim, da mi je mati govorila, kako so se ob njej zbirali v pomladnih in poletnih dneh; nekateri junaki so celo plavali v njej. Žal tudi o Ljubljani nimam dosti povedati, spominjam se kolodvora.

Oče Miloš je bil umetnik in kot slikar je poznal veliko ljudi; vedeli so zanj in za njegovo prepričanje, bil je zelo veren. Pod italijansko in nemško okupacijo je imel tri samostojne razstave v prepoznavni galeriji v Ljubljani. Učil se je tudi filozofijo, kar pa je na začetku druge svetovne vojne opustil.

Kot anekdoto o očetu lahko omenim, da je pri obisku zadnje razstave leta 1944 slikarka Bara Remec nasprotovala rdeči preprogi v Galeriji Obersnel v Ljubljani in moj oče jo je v hipu odstranil.

Neko sončno popoldne se je prej vrnil iz ateljeja, in namesto da bi stopil v hišo kot po navadi, je kar od vhodnih vrat rekel ženi: »Mama, pejmo!« 

DEMOKRACIJA: Na pot torej … v Italijo? Žalostno poglavje. Ali bi lahko malce spregovorili o tem in morda omenili, kako sedaj gledate na to usodo?

Šušteršič: Spomnim se, da je takrat mama Gisela, ki je bila učiteljica po poklicu in je poučevala na podeželju, vse štiri otroke dobesedno polovila po hiši in smo se odpravili naravnost na vlak. Očeta se spomnim, da je še omenil, da se bo spravil na drug vagon zaradi varnosti, in da se bomo, potem ko pridemo do cilja, poiskali. Jaz sem želel z očetom, pa so me vendar mama in sestri zadržale in se nismo več videli. Tri leta smo živeli v Italiji, v Vidmu, Senigalii, Serviglianu … mama je očeta neprestano iskala, čakala in upala, da se bo vrnil. Pred kratkim sem srečal Slovenca, ki mi je rekel, da so mislili, da se je očetu zmešalo, da je bil nor, ker je rekel, da jih bodo Angleži vrnili, pa mu niso verjeli. Oče je bil edini, ki je to slutil. Po treh letih smo morali iz Italije in tako smo se z ladjo odpravili čez ocean. 

DEMOKRACIJA: Argentina: Prihod in nastanitev. Človek bi si mislil, da ste se želeli nastaniti v mestu kot večina naših rojakov. Zakaj ste se odločili za San Luis in kakšno je bilo takratno življenje?

Šušteršič Po prihodu v Argentino leta 1948 smo bili teden dni v hotelu za imigrante. Tam smo spoznali duhovnika, monsignorja Di Pascua. Njega smo spraševali, kje so hribi, ker smo želeli živeti v takem okolju. Tako nam je svetoval San Luis ob reki Rio Grande, kjer je narava hribovita, zato smo se odločili, da gremo tja. Še ena slovenska družina je šla takrat z nami in smo bili sosedje dolga leta – to je bila družina Haveljka − in s tisto ter z desetimi družinami drugih narodnosti smo šli skupaj v San Luis. Tam smo živeli skromno. Čeprav je bila mama učiteljica, ni mogla poučevati, ker ni znala španskega jezika. V spominu imam mamo šiviljo, neutrudno delavko, preprosto, zelo verno, ki je nikdar nisem videl obupane, pa tudi ne v postelji, saj nikoli ni bila bolna. Po tem spominu sem tudi izdelal njen potret ob delovni mizi. Mama je umrla šele pred tremi leti, pri 103 letih.

V San Luisu sem končal osnovno in srednjo šolo. Ker so me zanimala  letala in sem jih ves čas natančno risal, sem se odločil, da se preselim v mesto Buenos Aires, ker v San Luisu ni bilo fakultete za to stroko.

(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine