7.6 C
Ljubljana
sobota, 24 februarja, 2024

(DOSJE 1991 – VIDEO) Kdo je v resnici preprečil masovni letalski napad na Slovenijo?

Piše: Gašper Blažič

Tudi več kot trideset let po slovenski osamosvojitvi ter vojaški agresiji JLA mnogi dogodki še vedno ostajajo skrivnost. Med drugim tudi napovedan množičen letalski napad, ki je bil napovedan za nedeljo, 30. junij 1991, a se ni zgodil. Kot pravijo poznavalci, je bil zadnji trenutek odpovedan in to že v času, ko so bila letala v zraku.

V nedeljo, 30. junija 1991, so točno ob 9h dopoldne po vsej Sloveniji sirene naznanile nevarnost zračnega napada. Preklicana je bila okoli 10.20, a je v popoldanskem in večernem času spet prišlo do letalskih alarmov ponekod po Sloveniji, med drugim tudi v Ljubljani – in to ravno v času obiska jugoslovanskega premierja Anteja Markovića. Kot je tisti dan v informativni oddaji Danes do 13h poročal Radio Slovenija, so se ljudje organizirano in brez panike zatekli v zaklonišča. »Bila je nedelja, pa tega še opazili nismo,« je tisti večer v osrednjem TV dnevniku na TV Slovenija komentiral TV voditelj Tone Hočevar.

Je bil res “lažni preplah”?

Tisti dan je ameriška CNN dogodek obeležila z dokaj neslano opazko ob razglasitvi konca nevarnosti, češ da so trditve, da nameravajo zvezna letala napasti mesto, le lažni preplah. Ni znano, ali je to zraslo na njihovem zelniku ali pa jim je to podtaknil tiskovni predstavnik ljubljanskega korpusa JLA polkovnik Jovan Miškov, ki je imel dobre zveze z nekaterimi slovenskimi in tujimi mediji. Na tiskovni konferenci so ministra za informiranje Jelka Kacina novinarji o tem povprašali, češ zakaj toliko panike. Kacin je spomnil, da nihče ni pričakoval, da bo vojska napadla takšne cilje, kot je civilno letališče (tj. Letališče Brnik, sedaj Letališče Jožeta Pučnika), kjer so povsem uničili tri civilna letala in hangar. »Odločili so se za napad na kolono, v kateri so bili blokirani tuji tovornjakarji, povzročili so same civilne žrtve. In sedaj me sprašujete, zakaj smo danes dopoldne, ko so se s petih letališč na ozemlju sosednje republike Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Slovenije dvignila vojaška letala, vklopili znamenje za nevarnost zračnega napada. Vsa letala, ki so poletela, so imela borbeni tovor,« je dejal Kacin in spomnil, da je potrebno za pravočasen umik prebivalstva v zaklonišča najprej pravočasno opozoriti prebivalstvo.

Kacin je odgovarjal tudi na dokaj nesmiselno trditev, ki je prišla iz ljubljanskega korpusa jugoarmade, češ da se letala ne bi mogla vrniti na izhodiščni položaj, če ne bi odvrgla borbenega tovora. Po tej logiki bi moralo tudi vsako letalo s funkcijo prestreznika odvreči svoj borbeni tovor za vrnitev na izhodiščni položaj. »To je neumnost,« je omenjeno trditev komentiral Kacin.

Tedanji minister za informiranje Jelko Kacin je pojasnil, zakaj je bil razglašen alarm, ki so ga nekateri razglasili za lažnega. (Foto: Tone Stojko)

Kot so poročali mediji, so tistega dne poletela vojaška letala iz Zagreba, Zadra, Splita ter Bihaća. Ni znano, ali so sploh poletela tudi iz vojaškega letališča Cerklje ob Krki, ki je bilo umeščeno v neposredni bližini nuklearne elektrarne Krško in zato najbolj nevarno Sloveniji, letališče pa je bilo takrat že močno onemogočeno s strani enot TO, v pripravi je bila tudi  akcija za vpad na tedaj zelo moderno vojaško letališče Željava pri Bihaću. Po nekaterih podatkih naj bi letala nekaj raket izstrelila v Jadransko morje. (Medklic avtorja članka: v času alarma je bilo v zraku opaženo manjše motorno letalo, ki ni bilo namenjeno neposrednim borbenim nalogam, tj. na  območju Medvod in Vodic.)

Ko je med Slovenci za hip upadla morala…

Zakaj je do napovedi takšne akcije, ki je bila v veliki meri tudi orožje psihološke vojne, sploh prišlo? Po dokaj uspešnih akcijah TO v prvih dveh dneh ter nepopustljivosti slovenskih oboroženih sil pri obrambi domovine – spomnimo, mnoge tankovske kolone so bile obkoljene, vojašnicam je bila odklopljena elektrika in voda, uspešno sta bila sestreljena vsaj dva helikopterja, medtem ko predsedstvo SFRJ še vedno ni funkcioniralo – je armada uvidela, da je začela izgubljati premoč na terenu. Povrh vsega pa je Zahod, ki je doslej dajal moralno kritje morebitnim armadnim akcijam za discipliniranje »seperatistov« (pri čemer so preslišali del sporočila, ki ga je nekaj dni prej v Beogradu dal ameriški državni sekretar James Baker, da je pri enotnosti Jugoslavije sprejemljiva samo demokratična pot), začel postopati drugače. Trojica zunanjih ministrov Evropske skupnosti (Jacques Poos, Gianni de Michelis, Hans Van Den Broek) je v noči s petka na soboto obiskala najprej Beograd in nato še Zagreb, kjer so se srečali tudi s predsednikom predsedstva RS Milanom Kučanom in zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom. Razprava je tekla o treh točkah: zagotovitev premirja in umik vojske v vojašnice (ki jih TO seveda ni imela), suspenz izvrševanja samostojnosti Slovenije in Hrvaške za obdobje treh mesecev ter izvolitev Stipeta Mesića (predstavnika Hrvaške) za predsednika predsedstva SFRJ, s čimer bi vrhovno poveljstvo oboroženih sil Jugoslavije spet postalo operativno (Mesićeva izvolitev bi se morala zgoditi že 15. maja 1991, ko je Borisavu Joviću prenehal mandat, vendar je srbska stran namerno blokirala predsedstva in ustvarila ustavni vakuum za povsem »svobodno« delovanje JLA). Ta prvi krog pogovorov je bil težak, saj so si posebej drugo točko (moratorij na osamosvojitev) razlagali tako kot Marković: vrnitev v stanje pred 25. junijem 1991. Slovenska stran v to ni mogla privoliti, saj jo je izid plebiscita zavezoval, posledično je bila sklicana za naslednjo noč seja skupščine, kjer naj bi razpravljali prav o pogojih, ki jih je postavljala Evropska skupnost (danes Evropska unija).

Kot se v knjigi »Sto osamosvojitvenih dni« spominja novinar in urednik Danilo Slivnik, se je Slovenija v soboto, 29. junija, prebudila ne samo v vojno, ampak tudi v veliko negotovost glede nočnih pogovorov v Zagrebu, kar je preraslo v razočaranje in jezo. Širile so se govorice, da je slovenska stran popustila zahtevi o trimesečnem moratoriju, kar je bilo razumljeno kot izdaja. Te govorice pa so bile podkrepljene z agencijsko vestjo, da je slovenska stran podpisala s trojko listino. Milan Kučan je to komentiral: »Ni bilo nobene listine in nobenega podpisa.« Težko je reči, ali se je v to informacijsko vojno res vmešala KOS JLA, je pa to zelo verjetno, saj je takrat slovenska morala močno upadla, kar je bil primeren trenutek, da JLA postavi ultimat vseh ultimatov in prisili slovensko stran v predajo, sicer bodo v akcijo šli zgrda.

Še istega dne, ko je slovenska skupščina sprejela temeljne osamosvojitvene dokumente, se je sešel zvezni izvršni svet (tj. jugoslovanska vlada) pod vodstvom Anteja Markovića in sprejela odlok o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehodu državne meje in gibanju v obmejnem pasu. Ta odlok je pomenil aktivacijo vnaprej pripravljenega načrta »Okop« v JLA.
(FOTO: EPA/MATIJA KOKOVIC )

Ob dvajseti obletnici tega dogodka je general Andrija Rašeta, ki je bil v tistem času namestnik komandanta petega armadnega območja s sedežem v Zagrebu ter glavni operativec intervencije JLA v Sloveniji (dotedanji komandant Konrad Kolšek je bil odstavljen, nasledil ga je Života Avramović – “Ledeni”), je za Pop TV pojasnil, da se je Slovenija le za las izognila množičnemu napadu. “50 polno oboroženih letal je bilo nad Slovenijo tik pred tem, da spustijo smrtonosni tovor,” je dejal. ”Zvezni sekretar za obrambo je 30. junija ukazal, da se dvigne letalstvo in izvede močan napad na Slovenijo.” Glavni cilj napada je bila Ljubljana. Očitno je bil namen najprej narediti čim več škode, zlasti na zgradbah vlade, RTV, PTT (sedaj sta to Pošta in Telekom), nato pa v splošnem preplahu poslati diverzante, ki bi ujeli in aretirali osem najvplivnejših slovenskih politikov in strategov, med drugim obrambnega ministra Janeza Janšo, notranjega ministra Igorja Bavčarja, predsednika predsedstva Milana Kučana, predsednika parlamenta Franceta Bučarja in še nekatere. Za ta namen so dali pripeljati enote od drugod, v žargonu se jim je reklo “specialci iz Niša”. Kot je za Pop TV dejal Rašeta, so vsakega od teh, ki naj bi jih aretirali, ves čas snemali in neprekinjeno sledili. Vodstvo Slovenije je sicer imelo v tistem času že svojo vojno lokacijo v kletnih prostorih Cankarjevega doma, kar velja zlasti za t. i. koordinacijsko skupino, ki je usmerjala dejavnosti obrambe. Še prvi dan vojne je omenjeni štab imel prostore v vladni zgradbi na mirnodobni lokaciji, kar bi se lahko slabo končalo, saj ni bila varovana pred napadi iz zraka.

Glede na časovnico (TUKAJ) je armada torej zelo verjetno predvidevala, da bi po prvem valu letalskega napada v akcijo poslala helikopterje z bojno opremo ter diverzanti, ki bi se spustili  na zemljo in vdrli v prostore, kjer naj bi se nahajali ključni možje osamosvojitve.

V oddaji Sen 1991 (ob 30-letnici osamosvojitve jo je posnel Studio Siposh) je duhovnik, veteran vojne za Slovenijo ter prvi vojaški vikar Jože Plut opozoril, da so bili scenariji zelo nepredvidljivi, ni bilo mogoče izključiti niti koncentracijskih taborišč.

Nujen obisk Franceta Bučarja pri nadškofu Šuštarju

Kakorkoli že, informacija o pripravi velikega napada je – preko obveščevalnih služb – hitro prišla do slovenskega vodstva. Tisto soboto dopoldne, 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla, je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar v vojnih razmerah posvečeval novomašnike. Po končani slovesnosti je v nadškofijski dvorec kar peš iz parlamenta prišel predsednik skupščine France Bučar ter zaprosil za nujen sestanek z nadškofom, ker da se pripravlja velik letalski napad. Potrebno je bilo o tem obvestiti mednarodno javnost, zlasti vodilne politike, s tem bi se ustvaril tudi pritisk na zvezo Nato, ki se je od dogajanja v razpadajoči Jugoslaviji sicer distancirala, vendar je postajalo jasno, da bodo morali v skrajnem primeru ukrepati (navsezadnje so tajno poslali v Slovenijo nekaj varuhov v neposredno okolico Krškega, da bi varovali elektrarno). Nadškof Šuštar je imel zelo dobre zveze in poznanstva, ne samo s papežem Janezom Pavlom II. ter švicarskimi politiki, ampak tudi z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom, ki ga je v ljubljanskem nadškofijskem dvorcu že obiskal. Tudi mnogi literati so noč in dan pošiljali sporočila in prošnje svojim kolegom v tujini, predstavništvom Slovencem v zamejstvu in po svetu ter mnogim svojim političnim prijateljem, med drugim tedanjemu predsedniku Češkoslovaške federacije Vaclavu Havlu, voditelju žametne revolucije. Tako je bila mednarodna politična javnost o namerah JLA obveščena, še preden je slovenska oblast dobila ultimat na papirju. Podpisal ga je zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević, na beograjski televiziji ga je prebral načelnik varnostne službe general Marko Negovanović.

Slovenska skupščina se je isti večer tajno sestala in zavrnila ultimat vojaškega vrha. Zaradi nočnih opozoril o preletih letal so se morali poslanci umakniti v kletne prostore, v bližini parlamentarne zgradbe pa je prišlo do streljanja, šele kasneje se je izkazalo, da je (očitno zblazneli ali morda od JLA vrinjeni?) pripadnik TO streljal na lastne kolege ter enega od njih ubil. Nato je zbežal in so ga ubili pri Smeltu na Dunajski cesti. Ker Slovenija ni mogla sprejeti ukaza kapitulacije, je postalo jasno, da jo naslednji dan čaka pekel, če mednarodna javnost ne bo reagirala. Skupščina je zavrnila tudi možnost, da bi se vračali v stanje pred osamosvojitvijo. France Bučar je v kasnejših nastopih ostro kritiziral možnost moratorija, a z brionsko deklaracijo je to postala realnost in izkazalo se je, da to sploh ni bila slaba poteza, saj se je vmes JLA začela umikati iz Slovenije. Brionska deklaracija je namreč odprla vrata priznanju Slovenije.

Ura in pol trepetanja

Ko so se v nedeljo, 30. junija 1991, dvignila letala in je bil dan znak za preplah, se je v tisti uri in pol dogajalo marsikaj. Slovenski član predsedstva SFRJ Janez Drnovšek se v svoji knjigi »Moja resnica« spominja, da ni odšel v zaklonišče, ampak se preko telefona  ves pogovarjal z Markovićem, nato Kadijevićem, nato spet Markovićem, itd. O čem točno se je pogovarjal z njima, ni znano. Publicist Miro Simčič v eni od svojih knjig omenja, da naj bi v Beograd klical celo tedaj že upokojeni politik Stane Dolanc, po drugih informacijah nad napovedanim napadom nista bila navdušena niti dva najvišje rangirana Slovenca JLA, to sta bila Kadijevićev namestnik admiral Stane Brovet in skoraj že odstavljeni poveljnik petega armadnega območja general Konrad Kolšek. Razumljivo, saj bi v primeru velikega napada prav slovenski generali veljali za največje veleizdajalce. Upokojeni general JLA Ivo Tominc pa je po pripovedovanju knjige “Sto osamosvojitvenih dni” zaskrbljeni novinarki Dela Alenki Cevc dejal, da naj se ne boji, da ne bo napada.

Očitno je šlo preprečevanja napada v dve smeri. Prva smer je bil mednarodni pritisk z Zahoda, tudi z grožnjo vojaškega posredovanja zveze Nato, saj so letala JLA celo kršila avstrijski zračni prostor (eden od pilotov je celo pristal v Avstriji in se predal). Druga smer pa se je izvajala na relaciji Srbija-federacija. Srbski predsednik Slobodan Milošević je čedalje bolj spoznaval, da vztrajanje pri »Srboslaviji« nima smisla in da bo treba Slovence spustiti ven. Borisav Jović je bil glede tega še nekoliko razdeljen in pod vplivom projugoslovanske struje. Navsezadnje pa je obstajala možnost, da konflikt eskalira v širši regiji, če bi se vanj vmešali stare dogmatske sile iz Moskve – vendar si sovjetski obrambni minister Dmitrij Jazov ni upal tvegati sinhronega vojaškega puča v Moskvi in Beogradu, navsezadnje bi to sprožilo celo vojaški odziv Zahoda zaradi možnosti uporabe jedrskega in drugega orožja za množično uničevanje. Povrh vsega pa je stari komunistični navezi Madžarska »podstavila nogo«, ko sta Jović in Kadijević v času vojne hotela poleteti v Moskvo, a sta morala svoj namen opustiti, ker Madžari niso pustili preleta letala. Mednarodna politika pa je pritiskala predvsem na Markovića, ki pa je bil tako ali tako samo še brezzobi tiger, saj ga vojska ni več potrebovala, njegov imidž »jugoslovanskega Gorbačova« pa je bil močno ogrožen. Evropska trojka pa se je tisto nedeljo zvečer spet odpravila v Beograd in Zagreb, ponovil se je scenarij izpred dveh dni, le da evropska trojka ni zapustila Beograda, dokler Mesić ni bil izvoljen (no, kar niti ni veliko pomagalo naslednjih nekaj dni).

Slobodan Milošević in Milan Kučan (foto: STA)

Ko se vmeša srbski “Veliki brat” osebno

Nemogoče si je torej predstavljati, kaj vse se je dogajalo v tisti uri in pol trepetanja in pričakovanja bombardiranja, ki ga nato ni bilo. Je bila odločitev o tem sprejela že prej in so nižji poveljniki JLA, poleg generalštabnega vrha ter letalskih generalov (Zvonko Jurjević, Ljubomir Bajić), ob 9h izvajali le še »suho vajo« za psihološko strašenje Slovenije? Ali pa se je že po 9. uri v dogajanje vmešal srbski »Veliki brat« osebno? Miloševićeva izjava, namenjena Sloveniji, izrečena nekaj dni kasneje, je namigovala, da srbski »vožd« ne namerava več nasilno zadrževati Slovenije. Tudi general Kadijević je nato že bolj razumsko dejal: »Ne mislimo uničevati Slovencev, čeprav nočejo živeti v Jugoslaviji.« Je bila to posledica mednarodnih pritiskov ali je bil močnejši faktor Milošević? O tem lahko samo ugibamo. Dejstvo pa je, da se je vojna za Slovenijo internacionalizirala, slovenski politiki tedaj še nepriznane države so začeli celo obiskovati tujino, saj se je v tem konfliktu močno aktivirala tudi Konferenca evropske varnosti in sodelovanja (KEVS) ter njen predsedujoči, nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher, ki je po zgledu evropske trojke prav tako obiskal Beograd in se nato hotel sestati s Kučanom in Ruplom kar na ozemlju Slovenije. 2. julija 1991 so se sestali blizu Beljaka, saj je JLA ta obisk preprečila. Prav tistega dne je agresija JLA dosegla vrhunec in tudi – zlom. Kljub novemu letalskemu alarmu v celi Sloveniji v popoldanskem času in zastrašujočemu nastopu generala Blagoja Adžića na televiziji isti večer. Nemški pristop, tudi s strani kanclerja Kohla, je spravljal Zahod v neroden položaj, beograjske generale pa v bes. Začeli so širiti zarote o graditvi četrtega rajha, pri čemer pomagajo Američani in Vatikan.

Seveda pa bi se lahko razpletlo drugače. Ko sedaj opazujemo brezobzirne napade ruskega letalstva na civilne cilje v Ukrajini, je bolj jasno, da smo se za las izognili veliki katastrofi, ki bi Slovenijo lahko povsem zlomila. In navsezadnje, tudi v času brionskih pogajanj 7. julija 1991 je bilo zelo napeto, saj so tudi tedaj piloti čakali na povelja za polet proti Sloveniji, iz Srbije pa je krenila oklepna kolona v smer proti Sloveniji, a se je ustavila na Hrvaškem. Prav na Brionih je v neformalnem pogovoru med Drnovškom in Jovićem slednji obljubil, da lahko zagotovi glasove v predsedstvu SFRJ za umik JLA iz Slovenije. Pogajanja na Brionih je Jović sicer zapustil predčasno ob dokaj glasnem robantenju.

Dodajamo še videoposnetek iz Velenja, ko je bil razglašena nevarnost zračnega napada 2. julija 1991:

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine