Piše: Dr. Vinko Gorenak
Kot že veste, se je v »Golobnjaku« začelo s čiščenjem »janšistov« v policiji. Česa takega se v svoji 54-letni zgodovini dela in spremljanja dela policije ne spomnim. Čiščenje »janšistov« je v praksi »Golobnjaka« namreč pomenilo odstranjevanje kadrov iz policije, ki so napredovali v času Janševega mandata oziroma naj bi bili naklonjeni Janši. Že sama napoved tovrstnega početja bi moralo zaznati okoli 200 tožilcev, saj to v praksi pomeni kaznivo dejanje, kar pa se ni zgodilo.
Še več, zgodovino policije poznam profesionalno in kot politik že od leta 1974. Nikoli v zgodovini Slovenije se ni zgodilo, da bi v taki obliki, neodvisno od policije, varovali predsednika vlade, kot je to v primeru Roberta Goloba. Niti Janez Drnovšek ni naredil nič temu podobnega. Toda takemu načinu varovanja se bo (očitno) pridružila predsednica države Nataša Pirc Musar, česar ni naredil niti Milan Kučan, ki velja za levo politično božanstvo. Vprašanje časa pa je, kdaj bo to naredila še predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Verjetno kmalu in do razpada sistema varovanja varovanih oseb v Sloveniji ni več daleč, česar pa si strokovna javnost ne želi.
Le nekaj dni po prisegi prve slovenske demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta leta 1990 me je poklical tedanji notranji minister Igor Bavčar in mi ponudil mesto svetovalca v svojem kabinetu, in sicer za področje preobrazbe enopartijske milice v moderno policijo demokratične države.
V luči tega prispevka imam v mislih zlasti odnos policistov z državljani. Takrat sem imel privilegij, da sem lahko s sodelavci obiskal nekatere tuje policije. V tem kontekstu naj opišem dogodek iz Švice, ko mi je neki lokalni policist opisoval svoje delo in trdil, da vse lokalne kršitve javnega reda in miru obravnava on sam. Seveda sem stereotipno razmišljal, ko sem mu postavil podvprašanje, ali to velja tudi za najhujše pretepe. »Seveda,« mi je odgovoril, a nisem razumel, zato je njegov odgovor dopolnil njegov šef, ki je razmere v Sloveniji poznal, saj je bila njegova žena Slovenka. Šele z njegovo pomočjo sem dojel, da je pretep končan, če policist vstopi v gostilno, saj policist predstavlja avtoriteto in človeka, ki mu ljudje zaupajo, če pa potrebuje pomoč, mu ljudje pomagajo tudi pri umiritvi morebitnih pretepačev.
Vseskozi sem opazoval slabšanje odnosa med policisti in državljani. Dva dogodka letos pa sta mi le vzbudila upanje, da se stvari premikajo na bolje.
Pred kratkim sem se vzpenjal na stolp v Lendavi. Cesta je bila ozka, vodila je po globeli in srečanje pešca z osebnim vozilom ni bilo mogoče, ne da bi se vozilo ustavilo ali da bi se pešec prijel za bližnjo vejo in se umaknil s ceste na strmino. A kot pešec sem doživel presenečenje, ko sem srečal policijsko vozilo, saj je voznik zapeljal mimo mene zelo počasi in se s kretnjo roke zahvalil za moj umik s ceste na strmino.
Pred dnevi pa sem se peljal iz Planine pri Sevnici proti Šentjurju. Nekje na poti me je ustavil mlajši policist. Seveda sem pomislil na preveliko hitrost in na globo. Policist pa me je vljudno pozdravil in razložil, da je na cesti čez nekaj sto metrov velik naftni madež. »Vozite previdno, prosim«, je še dodal.
Obe pozitivni presenečenji sta me spomnili tudi na čase načrtovanja boljšega sodelovanja policistov z državljani. Moja pričakovanja leta 1990, da se bodo spremembe začele dogajati takoj in ne, šele ko »socialističnih« miličnikov na cesti ni več in imamo državljani opravka le še s policisti, se počasi, a vztrajno uresničujejo. Očitno je, da so za korenite spremembe v policiji potrebna desetletja in ne le leta.
