Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)
Pred dnevi je po slovenskih medijih zaokrožila vest, da je v 82. letu umrl Jože Mencinger. Slovenski pravnik, ekonomist, pa tudi politik. V vseh treh vlogah je nastopal kot eden protagonistov tranzicijske levice. Protagonist tistih, ki so po prehodu iz totalitarne oblasti v demokratično uzurpirali vse vzvode oblasti, prevzeli gospodarstvo in medije. V slednjih je pogosto nastopal z avtoriteto univerzitetnega profesorja, javni mediji in tisti pod nadzorom levice pa so to avtoriteto legitimirali. To pa še ne pomeni, da mu je ta avtoriteta pripadala. V vsaki normalni državi bi moral zaradi njegove povezanosti z nosilci oblasti zvoniti rdeči alarm. A ne v Sloveniji.
Pravijo, da o mrtvih le dobro. Znan slovenski rek nam nalaga moralno maksimo, da o preminulih ne smemo širiti klevet, saj se ti ne morejo braniti. Slovenski rek ne govori o kritični in realistični evalvaciji dela in lika javnih oseb. Še posebej tistih, ki so imeli nadpovprečno velik, glede na povprečnega državljana, vpliv na pot in razvoj Slovenije. Jože Mencinger je bil eden izmed teh ljudi. Kot je dejal spletni vplivnež Tomaž Štih, ki nastopa pod aliasom Libertarec: “Nihče mu ne odreka spoštovanja in zaslug ob osamosvojitvi, vendar so njegovi kasnejši pogledi pomagali utrditi našistični gradualizem v državi, zaradi katerega nas že lovijo varšavske konkurentke.”
Slovenija se je po osamosvojitvi znašla pred dilemo. Docela državno gospodarstvo z redkimi podjetniškimi izjemami, ki jih je proti zatonu komunističnega režima dovolil Markovičev zakon, je bilo treba povsem spremeniti, da bi ustrezalo modernemu svetu dinamičnega gospodarstva, kjer je bilo zasebno lastništvo produkcijskih sredstev norma. Za izhod iz takrat že povsem zatohlega komunizma, s čimer so se javno ali po tiho strinjali vsi relevantni odločavalci, je imela Slovenija dve možnosti. Šok terapijo, kot so jo imenovali na zahodu, ali gradualizem. Slovenija je izbrala slednjo možnost, kar jo je v prihodnjih letih veliko stalo.
Šok terapija je bil hiter preskok iz socialističnega v tržno gospodarstvo. Države, kot so Češka, Poljska so se hitro umaknile iz lastniških struktur podjetij, tja pa so prišla tuji lastniki s kapitalom. Gradualizem je prav tako predvideval umik iz države iz gospodarstva, a postopoma. V najiskrenejših razlagah bi to omogočilo odpuščanja presežnih delavcev, zapiranje obratov itd. Države, ki so izbrale šok terapijo, so v začetku doživele gospodarsko krizo, nato pa je sledil razcvet, ki še danes ni ponehal. Slovenija je s svojim gradualizmom in boljšo izhodiščno pozicijo prav tako doživela gospodarsko rast, nato pa je začela stagnirati, nekdanje države Varšavskega pakta pa so nas začele neusmiljeno dohitevati. Resnici na ljubo Slovenija pa gradualizma ni izbrala zaradi ekonomskih prednosti, ki jih na dolgi rok ni bilo. Daleč od tega.
Jože Mencinger (Foto: STA)
Gradualizem je imel namreč eno drugo “prednost”. Omogočal je obstanek komunističnih struktur na oblasti. Ker te nikoli niso bile lustrirane, kot je bilo to v veliki meri storjeno v prej omenjenih državah, so na vrhu velikih državnih podjetij ostali komunistični direktorji, ti pa so delali skladno s svojimi političnimi meceni. Z izjemo kratkih obdobij, ko so bile na oblasti pomladne sile, so bili ti meceni v glavnem iz kadrovskega bazena nekdanje komunistične stranke ali njenega podmladka. Ta splet odločevalcev se je družil v Forumu 21, njen ustanovni član pa je bil pravkar preminuli Mencinger.
Znotraj tega kroga so se rojevale propadle ideje o t. i. nacionalnem interesu, paradnih konjih slovenskega gospodarstva itd. Te ideje so propagirale državno lastništvo ali lastništvo podjetij v slovenskih rokah, obema idejama je bilo skupen trud, da bi se pri “paradnih konjih” oziroma bolje rečeno kravah molznicah za tranzicijske elite ohranil vpliv in finančno napajališče, ki je bilo potrebno za ohranitev tudi politične, ne le gospodarske oblasti. Jože Mencinger je propadli ekonomski model, ki je slovenskemu gospodarstvo nataknil svinčeno coklo, na političnem parketu pa omogočil “žametno restavracijo totalitarnega režima,” če si lahko sposodimo dikcijo Sveta Evrope, zagovarjal do smrti. Zgodovina ga bo tudi po tej vlogi morala soditi. Zato, da se ne bi ponovila.
Svoje ugled je posodil moralnemu bankrotirancu
Mencinger pa je šel dlje od le akademskega zagovarjanja neiskrenih in propadlih idej. Pogosto je svoj ugled zastavil za očitno moralno bankrotirane politike, kot je ljubljanski župan. Bil je namreč eden izmed tistih, ki so skupaj s Kučanom romali na ljubljanski magistrat, kjer so župana, ki je takrat še imel politični kapital na državni ravni, prosili, naj kandidira za predsednika vlade. Janković se je kasneje zapletel v številne afere od Stožic do afere farmacevtka, ki so njegov ugled dodobra načele.
Nekredibilen po lastni krivdi
Svojega ugleda pa ni načel samo z generalno intelektualno usmeritvijo. Proslavil se je s številni izjavami, o katerih je že pred časom pisal znameniti alias Kizo na Portal plus v članku s sarkastičnim naslovom Mencinger je car! Zapomnite si, car. Mencinger je bil edini slovenski politik, ki do današnjega dne ni hotel razkriti svojega premoženja. Danes je razkritje premoženja osnova za vsakega politika, ki si želi zasesti javno funkcijo. Osnovna politična higiena tako rekoč. Še Nataša Pirc Musar ga je razkrila, čeprav neiskreno, tako da je večji delež realnega premoženja izpustila.
V z levico zlizanih in tranzicijskim nadoblastnikom servilnih medijih je nekoč izjavil, da se slovensko volilno telo deli na desnico in normalne volivce. S takšno izjavo, morda še hujšo, se je proslavil tudi propadli politik Danilo Türk, ki je medijske teme, hkrati pa tudi Slovence in Slovenke, razdelil na prvo- in drugorazredne. Z Mencingerjem sta se očitno povsem strinjala, da v Sloveniji obstaja kasta, vredna oblasti, in drugorazredno/desno ljudstvo, ki mu je treba vladati in ga molsti.
Temu istemu ljudstvu, ki se ga je čutil poklicanega podučevati, je predaval, da so bili privatizacijski certifikati ničvredni, denacionalizacija pa izvor novih krivic. No, s PIDI so se številni pošteno omastili, da pa je denacionalizacija izvor novih krivic, je verjetno ena njegovih moralno najbolj zavržnih izjav. Vrnitev premoženja, ki ga je Komunistična partija pokradla, je osnovna civilizacijska norma, ki bi ga moralo pospremiti le še ponižno opravičilo, ne pa degutantno modrovanje o novih krivicah.
Mencinger je bil svoj čas tudi velik evroskeptik, napovedovalec padca ameriškega dolarja, pa tudi privatizer imena javne inštitucije (beri: Ekonomski institut Pravne fakultete d.o.o.) itd.
