Sedmega decembra 1922 je Benito Mussolini zagrozil medijem s cenzuro, če bodo širili fake news, t. i. lažne novice. 96 let pozneje je isto storil Marjan Šarec, le da je s tem zagrozil medijem, ki pišemo resnico.
Pred dvema letoma je tajkunsko Delo napisalo slavospev Benitu Mussoliniju, češ da je bil “fašistični diktator z izjemno karizmo”, ob tem pa kakor poetično v uvodu zapisali: “Za katerega politika iz druge polovice 20. stoletja lahko zatrdimo, da je bral filozofska in književna dela sonarodnjakov in pošiljal avtorjem kritične pripombe in čestitke? Kdo je v časih globoke krize imel na mizi Sokratova in Platonova dela z lastnimi pripisanimi komentarji? Kdo je javno priznal, da ljubi drevje, in je zaskrbljeno poizvedoval pri uradnikih, koliko škode je prizadejal kak vihar? Kdo je na vrhuncu oblasti med pomenki za mizo navdušeno raziskoval, kdo so bili njegovi intelektualni predhodniki? Kdo je občudoval sodobne zgodovinarje kot profesionalce, ki se ne obračajo po vetru? Kdo je vztrajal, da mora biti njegova stranka popustljiva do profesorjev? Kdo se je lahko tekoče pogovarjal v treh tujih jezikih? Kdo je zapustil najmanj 44 knjig svojih zbranih del?”. Bizarno, a odgovor na vse to so našli v eni osebi – Benitu Mussoliniju, ki je oblast v Italiji prevzel leta 1922, natančneje 30. oktobra. Le nekaj tednov kasneje pa je že zagrozil medijem s cenzuro, če bodo širili fake news.
Neverjetno, a zgodba v Sloveniji z Marjanom Šarcem ni nič drugačna. Predsednik vlade je postal 13. septembra 2018, le nekaj tednov pozneje pa je že uvajal medijsko cenzuro, in sicer s pozivom državnim podjetjem, kje lahko oglašujejo in v katerih medijih ne smejo. Po vzoru fašističnega diktatorja je namreč Šarec na spletni strani vlade objavil poziv k spremembi oglaševalske politike delno ali večinsko državnih podjetij v medijih, ki “širijo sovražne vsebine”. Premier je s tem odprl precej eksplozivne dileme v državi, kjer je vpliv države (zastopa jo Marjan Šarec) v podjetjih in javnih zavodih velik, poziv k umiku pa se nanaša na nekaj manjših medijev, ki jih ne obvladujejo stranke na oblasti in so naklonjeni opozicijski SDS ali jih ta celo pomaga izdajati. Dilema je, denimo, kdo presoja, kaj je sovražni govor in kaj je nesprejemljivo. Če presoja vladajoča politika, denimo izvršna oblast, je tveganje zlorabe oblasti izjemno veliko. Drugače bi bilo, če bi obstajale presoje sodišč, a doslej primeri kakšnih sodnih presoj kampanj vladnih aktivistov (denimo Domna Saviča proti Nova24TV in Demokraciji), o sovražnem govoru in vseh mogočih zlorabah, niso znani. Kaj je Šarec zapisal na spletni strani vlade, pa preberite TUKAJ.
Seveda pa je ob tem pomembno opozoriti na pomembno razliko – Mussolini je želel utišati medije, ki so širili lažne novice, Šarec pa medije, ki pišemo resnico.
M. S./Nova24TV
