Piše: Domen Mezeg (Nova24tv.si)
V Muzeju slovenske osamosvojitve, v sklopu razstave o dr. Jožetu Pučniku, danes in jutri poteka posvet z naslovom Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu. Govorniki so imeli nagovore v prostorih Slovenske matice v Ljubljani. Dogodek je za politično hujskaštvo zlorabila Spomenka Hribar.
Danes je potekal Posvet o dr. Jožetu Pučniku: V spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu. Prisotne je uvodoma nagovoril direktor Muzeja slovenske osamosvojitve dr. Željko Oset, osrednji govorec pa je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Na dogodku so sodelovali tudi sin pokojnega Pučnika Gorazd Pučnik, družboslovka, publicistka in političarka Spomenka Hribar, bivša predsednika vlade Janez Janša in Lojze Peterle, nekdanji politik in diplomat dr. Dimitrij Rupel, RTV novinarka Rosvita Pesek, moderatorka Alenka Puhar in izr. prof. dr. Aleš Maver.
Janša: “Trajalo je tri desetletja, da smo dobili muzej slovenske osamosvojitve. Veseli me, da je eden prvih dogodkov prav simpozij o dr. Jožetu Pučniku. Osamosvojitev je bila ena izmed dveh ključnih točk programa Demosa in ta je uspela, ker je Demos dobil pičlo večino v skupščini. Velika iluzija je bila, da bo ta novi čas spremenil vse in da bo zdaj šlo vse samo po sebi naprej.” V nadaljevanju je izpostavil, da Resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope leta 1996 zelo jasno navedla, v katero smer bodo odšle postkomunistične dežele, če ne bo prišlo do razgradnje temeljnih struktur totalitarizma.
Opozorilo je prišlo pravi čas, vendar je bilo zamolčano. Obstajajo zapisniki, pričevanja in zvočni posnetki s pogajanj. Janša je posebej izpostavil Pučnikove besede s poslednjega pogajanja s t. i. prenovitelji. Dejal je, da oni nikdar ne bodo soglašali s “temeljno civilizacijsko normo”. Janša: “Videli smo, da ni dovolj, da se vzpostavi le nova forma, ampak da je potrebno uveljaviti tudi temeljne civilizacijske norme. Temeljna norma je, da za vse veljajo enako vatli, da je zločin zločin in da je to temelj za spravo ter sožitje.” Nekaj misli o svojem očetu pa je s prisotnimi delil tudi Pučnikov sin Gorazd.
Jože Pučnik je živel kot je mislil in pisal
“Sodobniki so očetu Jožetu večkrat očitali naglico in pomanjkanje potrpežljivosti. Res je hitel. Vedel je, da se stvari spreminjajo počasi. Da ni čas za oklevanje, ni niti čas za strah,” je uvodoma dejal Gorazd Pučnik. Ob tej priložnosti je izrekel tudi nekaj misli svojega pokojnega očeta. Ena izmed njih: “Težav in komplikacij je na pretek, prihodnost je prebrisana. Nikoli ni taka, kot si jo predstavljaš. Vedno te preseneti. Čim splošnejša je vsebina, toliko večja bo strmina. Misli široko in delaj konkretno.”
Posvet v spomin na Jožeta Pučnika v Slovenski matici. Prisoten tudi Janez Janša. (Foto: Twitter)
Kot je še dejal, je pokojni oče živel kot je mislil in pisal, da “demokracija ni vrednota sama po sebi in ne more biti ideal. Demokracija je mnogo banalnejša in je s tem mnogo pomembnejša. Demokracija je vsaj za zdaj, najučinkovitejša tehnologija, ki šele omogoči, da lahko družbo, da lahko državo sploh prenašamo.” Po prepričanju pokojnega Pučnika kulture ni mogoče deliti na “lepo kulturo”, saj vanjo spada tudi politika, gospodarstvo, izobraževanje, pravo itd. “Kultura je tehnologija v svojem načinu, tehnologija je kultura po svojih učinkih,” se je spominjal besed pokojnika.
Kako je Hribarjeva prebila dno: Kulturni dogodek je zlorabila za politično hujskaštvo
Tu je govora o tisti “lepši kulturi”. Hkrati je kultura vse kar počnemo učinkovito. In vsaka generacija kulturo posreduje naslednji. Marsičesa pa se tudi naučimo, vendar tega, po prepričanju pokojnega Pučnika, ne znamo vselej posredovati svojim zanamcem. Hribarjeva pa je dejala, da je Pučnika spoznala v 80. letih, ko se je z njim prijateljsko družila. Opisala ga je kot načelnega, poštenjaka, sočutnega in dobrotljivega. Prebrala je tudi besedilo z naslovom “Prekinjena pot dr. Jožeta Pučnika”. Za njega naj bi bilo usodno srečanje z Janšo. Pokojnik je sicer izredno cenil večkratnega poznejšega premierja.
Sin pokojnega Jožeta Pučnika, Gorazd Pučnik. (Foto: Twitter, Demokracija)
Kot je še dejala, v Pučniku ni bilo maščevalnosti, slovenska država pa je bila njegov resnični interes. Osebnim koristim in častihlepju ni dajal prostora. Tovarišica zadnjega partijskega šefa Milana Kučana pa je Janšo postavila v slabšo luč in mu pripisala več negativnih lastnosti. Iz njega je v več ozirih naredila Pučnikovo nasprotje. Obračunavala je tudi z njegovo “metodologijo vladanja”. Bivšemu premierju je pripisala celo “avtoritarne zahteve”. Posluževala se je nizkotnega, ponižujočega hujskanja ter zastraševanja s totalitarizmom. Iz nje je bruhala retorika petkovega politkolesariata, besednjak na ravni pouličnih anarhistov tipa Tea Jarc in Jaša Jenull. In ni se osredotočala zgolj na spomine na osamosvojitvene dogodke, ampak je brutalno obračunavala tudi s 3. Janševo vlado.
Govor Hribarjeve kaže na odnos, ki ga imajo ona in njeni do pokojnih …
Po drugi strani pa resnične totalitarnosti svojega kolega – strica Milana, ni niti z besedico omenila. Ob negodovanju prisotnih, je postalo jasno, kdo v slovensko družbo vnaša razdor in razprtije. Iz njenega pokroviteljskega nagovora je bilo razbrati, da je bil Pučnik “dober”, Janša pa “hudoben” in aluzijo na fiktivni “fašizem”, s katerim je ljudi svoj čas obkladal romunski diktator Nicolae Ceaușescu. Enako je že v 80. letih počel njen tovariš Milan, dandanes pa to počne Vladimir Putin. Pritoževala se je tudi nad tem, da se je Slovenija “nagnila na desno” oziroma “preformatirala”. Kaj ima to skupnega s spominom na pokojnega Pučnika, ki mu je bil dogodek namenjen, ve samo Bog.
Posvet v spomin na Pučnika v Slovenski matici. Prisoten tudi Janša. (Foto: Twitter)
Takšen odnos ima ona in njeni do pokojnih. To nenazadnje potrjujejo Kočevski Rog, Teharje, Barbara rov itd. Hribarjeva si je vzela tudi čas za zunanjo politiko, se dotaknila razvpitega “postfašizma” in italijanske konservativne voditeljice Georgie Meloni. Janše tudi ni pozabila uvrstiti na “skrajno desno”. Hribarjeva: “Če bi Jože vedel za Janševo čestitko neofašistki Meloni, bi se v grobu obrnil”. Ni mogla niti mimo poimenovanja brniškega letališča po pokojniku.
Peterle: “Jaz pri njem občudujem to, da je bil vedno dosleden v svoji kritični misli”
Vrh vsega je s svojim natolcevanjem občutno presegla čas, ki ji je bil na voljo. Pomenljiv je odziv poslanca SDS Andreja Hoivika na spletu: “Na posvetu o očetu 🇸🇮 države dr. Jožetu Pučniku in zakaj v naši državi še ni prišlo do sprave, ki jo je Pučnik zasledoval vsa leta po osamosvojitvi.” Celo sin pokojnega Pučnika je ob tem pripomnil, da ima vsak demokratično pravico do mnenja, je pa pričakoval, da bi bilo kaj več izrečenega o pokojniku, kot pa o Janši. Še besede moderatorke: “Ne poznam avtoritarnega voditelja, ki bi tako mirno in vdano poslušal, tako hude kritike na svoj račun”.
Spomenka Hribar. (Foto: sta)
V nadaljevanju je spregovoril Peterle. Spominjal se je časov, ko je bil Pučnik zapornik. Namesto velikih besed mu je posvetil spomine na njune skupne trenutke. Omenil je, da je bil disident v pravem pomenu besede. Bil je blizu samega jedra politične moči, ki pa ji je odkrito nasprotoval. Peterle: “Jaz pri njem občudujem to, da je bil vedno dosleden v svoji kritični misli in ga nobeno okolje, v katerem je bil in v katerem je živel, ni motilo, da ne bi povedal tistega, kar je mislil in je to povedal tudi tedaj, ko je bil asistent pri profesorju Ziherlu.” Ta njegova kvaliteta je Peterleta ves čas navduševala.
“Bil je velik privrženec resnice, jo iskal in se zanjo boril”
Dejal je, da je znal v kritičnih trenutkih povedati prave besede, ki so bile ciljno usmerjene, ne pa namenjene krepitvi njegovega statusa in pomena v družbi. Določil je tudi datum za plebiscit, ki je bil po mnenju Peterleta posrečen. Enako je bilo, ko je sodelavce na Račjem otoku na Brdu pri Kranju pozval, da gredo v svojih prizadevanjih do konca in z njim so se strinjali. Spomnil je tudi na njegove besede, da “Jugoslavije ni več, in da je čas za Slovenijo”. V ključnih trenutkih, ko so bili mnogi zmedeni, je prav Pučnik pokazal pravo smer. “Bil je prej človek kulture, kot človek moči.”
Borut Pahor in Spomenka Hribar. V ozadju Tine Hribar. (Foto: STA)
Trudil se je, da bi do uveljavljanja moči prihajalo na kulturen način, kar je po Peterletovem prepričanju še dandanes izziv slovenske politike. Peterle in Pučnik se nista nikdar sprla, kar se v politiki rado zgodi, poleg tega je bil vedno stvaren in intelektualno pošten. “Bil je velik privrženec resnice, jo iskal in se zanjo boril,” se je spominjal Peterle. Spomnil je na Kučanove besede, ko je v primeru zmage pomladne politike napovedal revanšizem, s čimer je mislil zlasti na Pučnika. “Jaz sem ga toliko poznal, da lahko trdim, da v njem ni bilo nobenega revanšizma, niti grenkobe”. Imel je jasno moralno distanco do tega, kar je bilo prej, in kar je izkusil tudi na lastni koži. Je pa bil tudi politični idealist.
V nekaterih političnih krogih je še vedno odpor do osamosvojitve in Pučnika
In s takšnim idealizmom je tudi pristopal k projektu notranjega političnega združevanja. Za konec je še spomnil, da je bila v času osamosvajanja, plebiscitarna enotnost na ljudski ravni, medtem ko je na politični ravni, v nekaterih krogih še dandanes mogoče zaznati odpor do osamosvojitve in do Pučnika samega. Pozval je tudi k refleksiji zadnjih 30 let naše zgodovine, in poudaril, da sprava ostaja problem nacije, ne le “Ljubljanske pokrajine”. Spregovoril je tudi dr. Dimitrij Rupel. Prvič je zanj izvedel v gimnazijskih letih. Spomnil je na Novo revijo in Pučnikov doprinos v sklopu tega glasila na kulturnem področju, doprinosu političnih idej, ki so se v krogu intelektualcev, zbranih okrog revije porajale.
Posvet v organizaciji Muzeja slovenske osamosvojitve. Prostor Slovenske matice. (Foto: Twitter)
