Piše: KulturniMarksizem.si
Intervju s profesorjem Davidom Engelsom, zgodovinarjem in analitikom na Inštitutu Zachodni v Poznanu.
El Correo de España: Kako analizirate sedanjo vojno, ali smo se vrnili v hladno vojno?
Engels: Stara “hladna vojna” je potekala med socialističnim materializmom in liberalnim materializmom. Nova bo potekala med rusko in zahodno civilizacijo, za obe pa je značilna čudna sinteza med ultraliberalizmom za elite in socializmom za množice, čeprav skuša Rusija to stanje zakriti s propagandnim zatekanjem k domnevno “konservativnim” vrednotam. Seveda ima ta vojna številne predzgodbe, v katerih Zahod ni imel vedno ugodne vloge, in če želimo v celoti razumeti razmere, se moramo naučiti razlagati vse te točke tudi z ruskega vidika. Toda kot evropski patriot bi morali tudi priznati, da je ruska politika na številnih področjih nezdružljiva z osnovnimi cilji in koncepti evropskih konservativcev. Rusija ni država, temveč svet sam po sebi, in je ni mogoče stlačiti v tipične zahodne kategorije “nacionalne države”, ne da bi izgubila svoje bistvo: namreč lastno prostorsko logiko s ciljem ustvariti (ali ponovno vzpostaviti) velik, z ruskim prebivalstvom prevladujoč, a dejansko izjemno multikulturni prostor med Bugom in Amurjem, ki ga ni mogoče nikoli postaviti v povsem zadovoljivo razmerje z razdrobljenim svetom številnih majhnih evropskih držav. Rusija je kljub nekaterim skupnim koreninam samostojna civilizacija, prav tako kot Kitajska in Indija, in jo je treba obravnavati v skladu s tem: kot globalno silo, ki je ni mogoče nikoli “vključiti” v zahodni svet.
El Correo de España: Mnogi konservativci v Zahodni Evropi vidijo ta konflikt kot vojno med globalisti in antiglobalisti, v Vzhodni Evropi pa je vizija povsem drugačna. Ali menite, da to lahko zaznamuje obdobje pred in po v odnosih med obema blokoma?
Engels: Vsaj na Poljskem, pa tudi v baltskih državah ali Romuniji, rusko-ukrajinske vojne dejansko ne vidijo toliko kot spopad med zahodnim levim liberalizmom in (domnevnim) ruskim konservativizmom, kot menijo številni evropski intelektualci, ki se zaradi odpora do ameriškega “wokeizma” raje postavljajo na Putinovo stran. Poljska po eni strani ve, da je resnična Rusija s svojo politično korupcijo, gospodarsko stagnacijo, razpadajočim pravoslavjem, naraščajočim islamom in banalizacijo sovjetskega totalitarizma vse prej kot “konservativna” vzorčna država, ki ji ne gre toliko za interese Zahoda kot za brezobzirno širjenje lastnega področja moči. Zlasti cinična uporaba muslimanskih beguncev in vojakov ob poljski imigrantski krizi in invaziji na Ukrajino je pokazala, za kaj v resnici gre “krščanski” Rusiji. Po drugi strani pa Varšava upa, da ji bo uspelo Ukrajino zavezati krščansko-patriotskemu konservativizmu in jo s tem približati poljsko-madžarskemu sistemu zavezništva, da bi še bolj oslabila levičarski liberalizem Bruslja in končno zgradila močno in patriotsko Evropo. Bi to lahko privedlo do trajnega preloma znotraj evropskega konservativnega gibanja? Na žalost je to povsem mogoče, saj v poljsko-madžarskem prijateljstvu že zaznavamo nekatere resne razpoke. Seveda pa tudi ta delitev gre na roko sovražnikom Evrope, pa naj gre za levičarske elite, ruske imperialiste …
Več si lahko preberete TUKAJ.
