Piše: Igor Kernel
Odkar se je začela vojna v Ukrajini, ima seveda tamkajšnje dogajanje ves čas osrednje mesto med dnevnimi novicami. Razlogi za to so razumljivi, ne samo ker gre za napad Rusije na evropsko državo, temveč predvsem zaradi nevarnosti, da bi se ta spopad lahko razširil tudi na druge države in celo na ves svet.
Kot vemo, je po začetnem kolebanju velika večina voditeljev držav Evropske unije zavzela precej enotno stališče podpore Ukrajini in zdi se, da je na njeni strani tudi večina prebivalstva. A ker ima ta podpora tudi konkretne posledice, nekatere že čutimo, druge pa so tako nepredvidljive, da se lahko pišejo različni scenariji drsenja v katastrofo, je razumljivo, da se med politiki, v medijih in v javnosti pojavljajo tudi dvomi o pravilnosti stališča, ki so ga do vojne v Ukrajini zavzele evropske članice zveze Nato ter ZDA in Velika Britanija. Če lahko razumemo, da se Madžarska ne želi pridružiti sankcijam proti Rusiji zaradi svoje popolne energetske odvisnosti od nje, pa so včasih manj jasni razlogi za razdeljenost v javnosti, ko gre za čisto načelne opredelitve do spopada med Rusijo in Ukrajino. To velja tako za nekatere vidne posameznike, ki se oglašajo v določenih medijih, tudi zelo vplivnih, kot za širšo javnost.
»Izvedensko« mnenje
Ko govorimo o načelnem stališču do vojne v Ukrajini, se zdi, da bi moral biti nagonski odpor do napada veliko večje in vojaško neprimerno močnejše države na manjšo in šibkejšo edina primerna reakcija, zato pretežni del evropske javnosti tudi čuti solidarnost z Ukrajino. V državah Vzhodne Evrope, v katerih je še živ spomin na okove Sovjetske zveze, je ta občutek solidarnosti skorajda popoln, podobno je v Zahodni Evropi. Proti jugu Evrope pa takšna opredelitev ni več tako enoznačna in nenavadno »rusofilijo«, čeprav gre za očitno krivično vojno, najdemo tudi v Sloveniji.
Kako razumeti naklonjenost do prozornih »argumentov«, s katerimi Kremelj upravičuje napad na Ukrajino? Delno gre morda za težavo pri ločevanju zrnja od plev zaradi velikega obsega informacij o vojni v Ukrajini. Pa vendar tudi med našimi izobraženci najdemo takšne, ki krivde za to vojno ne pripisujejo Rusiji, temveč ZDA, te so v njihovih očeh glavni krivec tudi za druge napetosti v svetu. Seveda je prav, da se izogibamo skrajnostim, idealiziranju ene strani in demoniziranju njenega nasprotnika, zato je koristno preverjati, kaj o tej problematiki menijo različni strokovnjaki, od zgodovinarjev, politologov, vojaških analitikov do poznavalcev mednarodnih odnosov. Med take sogovorce gotovo spada Danilo Türk, med letoma 2007 in 2012 predsednik Republike Slovenije, hkrati pa karierni diplomat, univerzitetni profesor in strokovnjak za mednarodno pravo. In njegovo mnenje je povedno prav v kontekstu prej navedenih različnih pogledov na krivdo za vojno v Ukrajini.
Izzvana vojna?
Danilo Türk v pogovoru z njim, ki je bil nedavno (12. oktobra) objavljen v Nedeljskem dnevniku, opozarja na vlogo OZN, kar je razumljivo, saj je zelo pomemben del njegove poklicne poti vezan na to mednarodno organizacijo. Po njegovem bi si morali bolj prizadevati za sklenitev premirja med Rusijo in Ukrajino, po možnosti pod okriljem OZN, a dejstvo je, da OZN v resnici ni sposobna dejansko reševati konfliktov, v najboljšem primeru jih zna samo zamrzniti.
Navsezadnje je Varnostni svet ZN soglasno podprl tudi sporazum v Minsku, ki naj bi bil podlaga za rešitev konflikta v Donbasu, a se ni premaknilo nič, napetosti so le še bolj tlele. Drugače niti ni moglo biti, saj je do omenjenega sporazuma prišlo leto dni po ruski priključitvi Krima, ki je Türk sploh ne omenja, čeprav je bil prav to ključni korak na poti h kasnejši eskalaciji konflikta med Ukrajino in Rusijo.
Po Türkovih besedah naj bi ameriška vojaška pomoč, ki je pritekala v Ukrajino po sporazumih v Minsku, ustvarila »eksplozivno situacijo«, zaradi česar ruska agresija nikakor ni bila »neizzvana«. A v resnici je bila Ukrajina v času ruskega napada nanjo vojaško v izrazito podrejenem položaju, težka oborožitev, kolikor je je imela, pa ni bila zahodnega izvora. Zahodna vojaška pomoč je v Ukrajino začela pritekati šele po začetku spopadov, in še to ne takoj, prav tako je bila sprva omejena izključno na lahko oborožitev v obrambne namene. Težko oborožitev, namenjeno ofenzivnim operacijam na vzhodu in jugu države, je Ukrajina začela dobivati šele v drugi fazi, a ta pomoč po Türkovem mnenju »poglablja vojno«.
»Igralec« Zelenski
Danilo Türk očitno meni, da bi Ukrajina morala poklekniti pred Rusijo, da ne bi preveč »izzivala« agresorja. In glavna ovira na poti do miru je po njegovem očitno predsednik Volodimir Zelenski.
Kot argument v prid tej svoji tezi Türk navaja izjavo Zelenskega z dne 6. oktobra, ko naj bi bil Zelenski »predlagal preventivni napad Nata na Rusijo«. Türk to izjavo, ki so jo kremeljski propagandisti pograbili kot »dokaz«, da Zelenski ščuva k jedrskemu napadu Nata na Rusijo, dobesedno navaja zunaj ustreznega konteksta, čeprav so v uradu Zelenskega jasno povedali, da so bile z njo mišljene ustrezne reakcije Zahoda (sankcije, pravočasna pomoč v orožju) pred 24. februarjem, dnevom ruskega napada na Ukrajino, ko bi odločna dejavnost Zahoda še lahko odvrnila Rusijo od vojne.
Na tej podlagi Danilo Türk suvereno izjavlja, da »predsednik Zelenski ostaja televizijski igralec in ne odgovoren politik«. Ironija ni le v tem, da je Volodimir Zelenski po izobrazbi pravnik, tako kot Danilo Türk, in v tem, da Türk sam izhaja iz igralske družine, pač pa v vzvišenosti nekdanjega predsednika Slovenije, ki daje poduk predsedniku Ukrajine, češ da se je ta »tako vživel v to igro, da izgublja občutek za realnost«.
»Drugorazredna tema«
Na eni strani imamo torej Zelenskega, ki je na čelu svoje države doživel najhujšo mogočo moro, njegovo ljudstvo je namreč napadel veliko močnejši sovražnik. Ne le da pri tem potrebuje še kako izrazit »občutek za realnost«, saj se mora s to (zelo kruto) realnostjo vsak dan soočati, temveč je tudi dokazal, da zna v teh zelo težkih razmerah motivirati državljane Ukrajine, jih povesti v boj proti okupatorju in jim vlivati vero v zmago. Kot da to ne bi bilo dovolj, mora Zelenski hkrati svetu ves čas dokazovati, da ima Ukrajina pravico do obrambe in da s tem brani naše vrednote.
In kaj ima kot nekdanji predsednik Slovenije pokazati Danilo Türk? Njegov mandat, ki je potekal v zanj neprimerno udobnejših okoliščinah, je zaznamovala njegova izrazita razdiralnost. »Proslavil« se je z odločitvijo za podelitev državnega odlikovanja Tomažu Ertlu, krivcu za aretacijo četverice JBTZ, najbolj pa smo si ga zapomnili po izjavi, da so povojni poboji zanj »drugorazredna tema«. Milan Kučan se je vsaj delal, da mu je do slovenske sprave, Danilo Türk niti tega ni bil zmožen, saj je predsednika zgolj »igral« in pri tem v svoji vzvišenosti »izgubil občutek za realnost«. Zato mu volivci tudi niso naklonili drugega predsedniškega mandata, ki sta ga dobila tako Milan Kučan kot Borut Pahor, dobil pa bi ga tudi Janez Drnovšek, če se tej možnosti ne bi sam odpovedal.
Zamujena priložnost
Vsemu temu navkljub je Danilo Türk eden naših najvidnejših državnikov z izjemno bogatimi mednarodnimi izkušnjami. Ne glede na to, koliko je danes neposredno vpleten v aktualno politično dogajanje, imajo njegove besede svojo težo. Prav zato bi od njega pričakovali, da bo tehtna tudi njegova ocena za Evropo in svet tako pomembnega spopada, kot je vojna v Ukrajini.
Pravzaprav od politika Türkovega kova poleg tehtnosti pričakujemo še več, predvsem uravnoteženosti v njegovih izjavah. Dobrodošel bi bil torej pogled, ki bi bil povezovalen in bi presegal bolj ali manj učinkovito propagando ene in druge strani, zaradi katere je manj obveščenemu opazovalcu včasih težko prepoznavati prikrite silnice, ki delujejo v ozadju spopada. A tako kot je Danilo Türk kot predsednik Slovenije deloval vse prej kot povezovalno, saj se je odkrito postavil na stran le enega od obeh političnih polov, je s svojim pogovorom za Nedeljski dnevnik zamudil priložnost za uravnoteženo tolmačenje vzrokov za vojno v Ukrajini v času, ko tudi pri nas opažamo razdeljenost javnega mnenja o tem, kdo je kriv za to vojno. Pristransko pozivanje k pogovorom o miru po nasilni ruski priključitvi velikega dela ozemlja Ukrajine, še posebej če je hkrati upravičen ukrajinski odpor prikazan kot ovira na poti k sklenitvi tega miru, je res neumestno. Prav takšen mir pač sodi v scenarij, ki bi se ga od vseh najbolj razveselili ravno v Kremlju.
