Dan reformacije kot dan praznovanja veličastne dediščine Slovencev, predvsem pa jezika

Piše: T. B. (Nova24TV.si)

Z besedo “veličastna” se najbolj približamo opisu dediščine, ki nam jo je zapustil Primož Trubar, oče slovenske književnosti. Trubar nam je v ključnem času verskega, kulturnega in političnega gibanja dal največ, kar narodu nekdo lahko da – lasten jezik.

“Vsem Slovencem milost, mir, usmiljenje in pravo spoznanje Boga po Jezusu Kristusu!“ so prve slovenske besede v prvi slovenski knjigi, ki jih je leta 1550 zapisal Primož Trubar, oče slovenske književnosti. Narodna zavest Slovencev se je oblikovala ravno v času reformacije, s slovenskimi protestanti smo dobili lastno kulturo, knjige, pisane v slovenskem jeziku, in predvsem smo postali narod – Slovenci. Dan reformacije je kot slovenski državni praznik uveljavljen že od leta 1992, in sicer ne le kot praznik slovenske duhovne omike in kulture, temveč tudi kot dan slovenske narodnostne identitete. Zavedanje slovenske narodne identitete in dvig le-te je danes še kako pomembna, saj se ta v navalu vseh ostalih kultur, ki prihajajo na naše ozemlje, vedno bolj izgublja.

Medtem ko pred 31. oktobrom po zgledu Zahoda pred marsikatero hišo stojijo izdolbene buče, v katerih gorijo sveče kot opomnik, da se na ta dan bliža noč čarovnic, Slovenci na ta dan praznujemo in obeležujemo enega najpomembnejših praznikov, ki so oblikovali našo narodno zavest. Gre za obeležitev pomena slovenskega jezika, za katerega v preteklosti ni bilo vedno samoumevno, da ga javno govorimo, beremo in pišemo. Prvo zapisano slovensko besedo smo dobili leta 1550, ko je Primož Trubar, slovenski protestantski duhovnik, napisal Katekizem in Abecednik.

Sveto pismo naj berejo vsi
Primož Trubar je protestantsko misel prinesel v naše kraje iz Nemčije, njegovi začetki segajo v čas, ko je Martin Luther 31. oktobra 1517 na vrata cerkve v Wittenbergu obesil 95 tez, s katerimi je zahteval cerkveno prenovo. Od tod tudi ime reformacija, saj je Luther zahteval ne samo versko, temveč tudi politično in kulturno prenovo. Da bi verski pastirji omogočili v novem duhu vernikom neposreden stik z Bogom, so morali ustvariti verske priročnike v ljudskem jeziku. Tako smo po zaslugi slovenskih reformatorjev Slovenci dobili prvi knjigi, s čimer so bili postavljeni temelji širjenja pismenosti, šolstva in bralne kulture. Trubar se je zavedal bogastva narečij. V uvodu, posvečenem “vsem Slovencem“, je prvič označil svoje rojake kot Slovence ter utemeljil jezik za vse Slovence, dvignjen nad narečja, jezik, ustrezen potrebam plemstva, meščanov, duhovnikov in pridigarjev – visoki knjižni jezik.

“Slovenskega jezika se ni treba sramovati, ker je lep in gibčen in se ne skriva v kakem kotu.” (Primož Trubar)

Trubar ni pristal na prevajanje v južnoslovanske jezike
Trubarjev Katekizem in Abecednik predstavljata enega najpomembnejših dokumentov slovenske kulturne zgodovine in sta neprecenljive vrednosti. Katekizem iz leta 1550 je ohranjen v enem samem izvodu v dunajski narodni knjižnici, Katekizem iz leta 1555 pa je ohranjen v dveh izvodih, enega od teh hrani ljubljanski NUK. Naklada je bila verjetno med 400 in 1000 izvodi. Škof Peter Pavel Vergerij, svetovalec vojvode Krištofa v Tübingenu, je spodbujal Trubarja k prevodu Biblije v slovenski in hrvaški jezik. Zelo pomembno je bilo, da Vergeriju ni uspelo prepričati Trubarja, da bi sestavil enoten prevod za več južnoslovanskih ljudstev hkrati. Če bi Trubar to storil, njegove naslednje knjige verjetno ne bi bile napisane v slovenščini.

Trubar se je rodil 8. ali 9. junija med leti 1507 in 1509 na Rašici pri Velikih Laščah oziroma nekje v bližini vasi. Njegovega kraja in datuma rojstva se ne da zagotovo določiti, ker takrat še niso poznali krstnih matičnih knjig, uporabljali pa so tudi staro koledarsko štetje. Leta 1520 mu je verjetno turjaški grof omogočil, da se je šel šolat za duhovnika, zato je pri svojih dvanajstih letih za vedno odšel iz rojstnega kraja. Tako se je eno leto šolal na Reki, nato pa dve leti v Salzburgu.

V Ljubljano se je vrnil leta 1536 in postal škofijski vikar. Veliko se je seznanil z deli Martina Luthra in zaradi njegovih nazorov bi kmalu pristal v ječi. Zaradi preganjanja se je zatekel v Trst k Bonomu. Bonomo je ljubljanske Kacijanarje kmalu prepričal, da je Trubarja imenoval za kanonika, in tako je v novo službo nastopil leta 1542, znova v Ljubljani. Kmalu je dobil službo vikarja v Šentjerneju na Dolenjskem. Nato pa je spet moral bežati zaradi svojih protestantskih idej. Leta 1548 je tako skrivaj pobegnil v Nemčijo, z begom pa je postal tudi deželni odpadnik. V Nemčiji je dobil službo pastorja, ustvaril pa si je tudi družino. Kmalu je tudi dobil svojo župnijo. Nato se je znova vrnil v Ljubljano, a je moral po dveh mesecih znova oditi. V mestu je ustanovil tiskarno za tiskanje knjig v glagolici in cirilici. Kasneje se je ustalil v Derendingenu, kjer je živel in služboval vse do svoje smrti 28. junija 1586. Pokopan je bil v cerkvi sv. Gala.