6.9 C
Ljubljana
torek, 18 maja, 2021

Človeka likvidirati, psa uspavati

Piše: Andrej Tomelj, Časnik

Pes Aron, ki je bil uspavan, ni bil likvidiran, kar naj bi čakalo ministra Hojsa, ki je vložil kazensko ovadbo zaradi groženj uporabnika Facebooka Alojza Breznika, ki mu je napisal, da je pes, “ki ga je potrebno likvidirati.” Minister Hojs se čudi, da za okrožno državno tožilko Klementino Prejac omenjene besede ne predstavljajo “resne grožnje”.

Izraza justifikacija in likvidacija sta bila utemeljena v partizanskem kazenskim sodstvu. Zlasti likvidacija se je dobro prijela med ljudmi in se to besedo v pogovornem jeziku lahkomiselno uporablja za uničenje resničnega ali namišljenega sovražnika še danes. Nekaj povsem drugega je seveda likvidacija kot strokovni pojem v finančno-poslovnem svetu.

Poziv k likvidaciji ministra Hojsa: “Pes, ki ga je treba likvidirati.”
Neverjetno je, kako lahkotno in neodgovorno večina naših državljanov, med njimi tudi vrsta tožilcev, jemlje grožnje s smrtjo politikom z desnega političnega prostora. Janezu Janši, nad katerim že dolgo visi »smrtna obsodba« ljudskega tribunala in obešenim lutkam pod dravskim mostom, se je pridružil Aleš Hojs kot “pes, ki ga je treba likvidirati“. Človeka ponižati na raven psa je velika žalitev, še mnogo večja je klicati nanj nasilno smrt, kakršne je bila nekoč deležna potepuška ali onemogla žival. Če s sovraštvom zaslepljeni človek nima niti trohice empatije do človeka drugačnih političnih nazorov, bi se moral takim nizkotnim izjavam izogibati vsaj zaradi živali.

foto: Nova24tv

Hujskanje z besedami “pes, ki ga je treba likvidirati” sproži še eno misel, in sicer o nesprejemljivem ravnanju s psom v našem času in prostoru. Iz tega ozira zmerljivka prenekaterega človeka ne pusti ravnodušnega, kajti za marsikoga ne velja več pregovor, češ da je pes človekov prijatelj, temveč da je človek pasji prijatelj. Gospodje psi in gospe psice imajo iz dneva v dan vse več pravic ter blagostanje, ki je marsikateremu človeku nedosegljivo: od izborne hrane in šolanja do zdravstvenih storitev in spoštljive smrti.

Uspavali psa Arona. Niso ga ubili, kar naj bi čakalo Janšo
Pasji lastniki (sužnji), ki na sprehodih zvečine ne nosijo protikoronskih mask, tudi psom ne nadevajo varnostnih nagobčnikov. Maske in nagobčniki jim predstavljajo kratenje svobode, niso zdravi, zakrivajo lepoto zobovja in nasmeha, zmanjšujejo IQ itd itn. Če še ne verjamete, se obrnite na vsevedne influencerje.

Osupljivo in žalostno je, da se množice Slovencev močneje dotakne usoda psa kot usoda človeka. Tu je dokaz: nad deset tisoč podpisnikov pod pobudo, da naj ne bi bil usmrčen pes Aron, ki je v resda čudnih okoliščinah pokončal deklico.

Veterinarji in strokovnjaki, ki se spoznajo na proženje pasjih pogojnih refleksov, se niso uklonili ljudski popreproščeni volji in so storili, kar so morali storiti. Nekateri časopisi so objavili žalostno vest, da so psa “uspavali”, drugi so poročali o “evtanaziji”, nikjer pa ni bilo zaslediti grobe besede o likvidaciji, ki je namenjene le ministru Hojsu. Psa tudi niso ubili, kar naj bi čakalo Janšo.

Zaton zahodne civilizacije se še kako kaže v odnosu do hišnih ljubljenčkov
Slednji besedi, ki zvenita zelo domače, sta skregani z zdravo kmečko pametjo: žival si ne more enakovredno deliti bivalnih prostorov s človekom v hiši (še manj v stanovanju) in ne more biti subjekt ljubezni. Zaradi hišnih ljubljenčkov, ki si ljubezen razlagajo po svoje, so v letu 2019 iskali zdravniško pomoč 2804 slovenski državljani. Morda bo kdo cinično pripomnil, da je ob 250 tisoč ostrih pasjih čeljustih to še malo. Po podatkih kinologov je namreč v naših domovih vsaj četrt milijona psov! Obstajajo ocene, da Evropejci za pse velikodušno odštejemo 24 milijard evrov letno, slovenki delež naj bi bil 55 milijonov. Koliko veselja bi bilo med človeškimi otroki, če bi lahko samo z desetimi odstotki denarja namenjenega za pse upravljala Karitas in Zveza prijateljev mladine! Ob zapisanih številkah ne smemo spregledati hrupa, nesnage in ne nazadnje tudi ogljičnega odtisa zaradi skokovite rasti števila psov.

Komaj dobro so slovenski parlamentarci uzakonili, da so živali čuteča bitja, že je stranka SD, ki je s svojo predhodnico KPS desetletja načrtno teptala človekove pravice sodržavljanom, vložila zakonski predlog o “humanem” ravnanju s psi. Ob nenadzorovani invaziji psov so se razvnele tudi debate o davku na pse. Zagovorniki obdavčitve se med drugim sklicujejo na podatke z Dunaja: davek na prvega psa 70 evrov letno, za vsakega nadaljnjega 100 evrov. Nasprotniki obdavčitve navajajo vrsto argumentov, med katerimi nam jemlje sapo umotvor Društva za zaščito živali Kranj, s katerim predlagajo dohodninsko olajšavo za pse podobno kot za otroke!!! Zdi se, da po poltretjem tisočletju Pitagorova trditev homo mensura ne velja več in psi postajajo merilo vsega.

Dva zgovorna primera sobivanja živali in človeka krasnem novem svetu
Namenimo še nekaj pozornosti mladim družinam, najemnicam oskrbovanih(!) stanovanj v mnogo-stanovanjski hiši, kjer bivam. Z vso skrbnostjo vzgajajo štirinožne »edinčke«, čeravno jim posel ne gre najbolje. Kljub nežni ljubezni razvajeni kosmatinci predirno lajajo, mokrijo dvigalo in družno s svojimi vzgojitelji po hodnikih in stopnicah trosijo blato, ki se je oprijelo nog in tac ob ganljivi družinski igri v našem parku. Od česa živijo te mlade družine, je skrivnost, saj se katerokoli uro dneva ukvarjajo s psi.

Da ta svet ni več po moji meri, mi je v časopisu Delo prepričljivo dokazala ga. Maja Prijatelj Videmšek, ki je priobčila tragikomične sestavke o sobivanju s psom Lotijem v sodobni družini Videmšek. Človek bi pričakoval, da bi imeli v svojem gospodinjstvu vsaj dva begunca iz krajev, ki jih poznavalsko pokriva mož in novinar Boštjan Videmšek, če naj bi bili njegovi družbenopolitično angažirani članki iskreni. Ne, odločila sta se raje za psa iz zavetišča, ki ga potrpežljivo vzgajata in si ližeta rane prejete v zahvalo za njuno nesebično ljubezen do vzgojno zanemarjenega psa.

Zgodovinsko izpričana likvidacija dveh psov
Samo za dva psa lahko z gotovostjo trdimo, da sta bila likvidirana, vsi drugi so v vseh časih poginjali zaradi bolezni ali so bili po človekovi volji pobiti, ustreljeni, danes tudi uspavani ali evtanazirani. Psa, ki ju je doletela nenavadna smrt, je likvidirala partizanska vojska skupaj s triinpetdesetimi Romi v soteski Iške maja 1942. Zagrebla ju je v skupinski grob z ljudmi, ki zaradi neomajnih revolucionarnih nazorov Zorana Jankovića še vedno ne počivajo v človeka vrednih grobovih.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine