Piše: Janja Strah
Claire je novinarka France Info. Turških korenin. Na družbenih omrežjih se predstavlja kot navdušenka nad »francoskim znanjem in francosko kinematografijo«. Postala je tarča napadov levičarskih organizacij. Zakaj? Ker se je »preveč« integrirala v izvorno francosko družbo. To je njena zgodba.
Claire ni njeno pravo ime, njeno pravo ime je Çigdem Koç. Leta 2008 je postala Claire. Hči turških priseljencev je preživela pekel. Družina, prijatelji, kolegi in danes celo levičarski aktivisti ji očitajo, da je izdala svoje poreklo.
»Vse na tebi smrdi po Franciji. Pretepali so me, obravnavali so me kot izobčenko. Če sem se odločila postati Francozinja, je to iz ljubezni do Francije, njenih vrednot, tradicije, kulture, preteklosti. Ravno zaradi tega me kritizirajo,« pravi Claire, ki je nedavno izdala knjigo v naslovom Claire, prvo ime sramote, v kateri opisuje svojo kalvarijo, ki jo je prehodila. Izključno zato, ker meni, če je v Franciji, se bo obnašala po francosko.
Claire je z družino živela v tako imenovanih stanovanjskih blokih HLM (stanovanja z zmerno najemnino). Takih je v Franciji okoli 16 odstotkov vseh stanovanj. Večina je zrasla po letu 2001, vanje so naselili predvsem priseljence. Tudi njene starše.
»Ko sem se nekoč vrnila k staršem domov in ponosno pokazala osebno izkaznico, na kateri je bilo moje novo ime Claire, se me začeli omalovaževati in poniževati. Vsi po vrsti,« je povedala za Le Figaro. Njen ideal je bil, da se vključi v izvorno francosko družbo, v državo gostiteljico, državo, ki jo je sprejela in ji omogočila, da tam živi. Povedano drugače. Želela se je asimilirati. Zelo slaba beseda za politično korektne, ki ta čas v Franciji promovirajo vse druge kulture, razen francoske.
V soseski, kjer je živela, je bilo tudi veliko Francozov. Družila se je z njimi, poslušali so francosko glasbo, gledali francoske filme (predvsem z Alainom Delonom), jedli francoske jedi, tudi šunko. »Ni bilo prepirov in prehranskega tabuja,« pravi Claire in dodaja, da so skupaj z domačini praznovali božič, se veselili vsakega francoskega praznika: »To ni bil verski zven, to je bilo spoštovanje tradicije države gostiteljice. Tako je bilo naše življenje: poglobili smo se v francosko kulturo.«
Ko so iz HLM začeli odhajati Francozi, se je vse spremenilo. Temu pravi komunitarni umik, izginotju vsega francoskega v določenem okolju. »V močni turški skupnosti v mestu podjetja postanejo turška; tudi glasba, hrana, oblačila. Moj pek je bil Turek, tudi trgovina z živili. To je komunitarizem. Za Francijo tam ni bilo več prostora,« z grozo opisuje razmere, ki so sledile in se je predmestje znebilo »zadnjega domačega Francoza«.
Pravi, da se vse začne v šoli. »Tam je treba otroke očiti, naj bodo ponosni, da so Francozi. Veste, kaj so nam govorili, ko smo se učili jezika v turški šoli? Prva stvar, ki so jo poučevali na tej šoli, je bila ´Sem Turkinja, ponosna sem´. Kako to, da se na francoskem ozemlju uči ponos pripadnosti tujemu narodu? ´Jaz sem Francozinja, ponosna sem´, mora biti osnova tega poučevanja. Toda rekli so, da je tako poučevanje fašistično,« je zaključila Claire.
