Na RTV Slovenija so v okviru projekta Slovenija-30 opravili intervju s prvim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom. To samo po sebi niti ne bi bilo sporno, če ne bi bilo nekaterih Kučanovih izjav več kot 20 let po slovenski osamosvojitvi, v katerih je trdil, da Slovenija ni nikoli bila njegova intimna opcija. Če so Slovenci na plebiscitu z 88,5 odstotki glasov podprli nastanek samostojne Slovenije, Kučanovi komentarji razkrivajo, da prvega slovenskega predsednika ni bilo v skupini, ki bi si želeli svojo lastno državo. Še več, prizadeval si je, da bi obstala Jugoslavija.
Tako se bere tudi celoten intervju, ki ga je z nekdanjim slovenskim predsednikom in pred tem predsednikom Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milanom Kučanom opravila novinarka RTV Slovenija Rosvita Pesek.
Ob tej priliki seje težko izogniti opazki dr. Jožeta Možine, ki je na Twitterju zapisal, da je sam večkrat vabil Kučana v oddajo Intervju na TVS, a je bil takrat Kučan neodziven.
“G. Milana Kučana sem 2x uradno povabil v Intervju na TVS , pa se je zavil v molk. Škoda, bojazen je odveč, bi bil umirjen in gotovo zelo zanimiv pogovor. Res pa je da bi ga marsikaj novega in bolj podrobno vprašal …” je zapisal Možina in priložil fotografijo, na kateri sta skupaj jugoslovanski diktator Josip Broz Tito in Kučan.
Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta
“Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varianta … Vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo,” je povedal predsednik Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Kučan, 26. oktobra 1988.
To ni bila edina taka izjava. “Jasno je, da mi iz Jugoslavije nočemo in ne želimo, in da nas kljub takim amandmajem iz nje nihče nima pravice poditi,” je leto dni kasneje, 28. septembra 1989, v Beogradu ponovil Kučan.
Enako je Kučan govoril decembra 1989 v Beogradu: “Naša opredelitev je nedvomno Jugoslavija. Mi razumemo in sprejemamo Jugoslavijo za svojo državo in si je ne pustimo vzeti.”
“O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.” To so Kučanove besede iz 31. januarja 1990, ko je opravljal funkcijo predsednika Predsedstva Republike Slovenije.
“O odcepitveni poti nisem nikoli govoril, o njej pa so govorili mnogi politični ljudje v Sloveniji,” je še 20. aprila 1990, zatrjeval predsednik Predsedstva Republike Slovenije Kučan. In da bi bilo vsem jasno, kaj si misli o slovenski samostojnosti je Kučan še 23. decembra 2015 povedal: “Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem.”
“Reformirani” komunist, ki si je prizadeval, da bi Slovenija ostala del komunistične Jugoslavije
O vseh teh izjavah v celotnem uro dolgem intervjuju s Peskovo ni niti enega vprašanja. Je pa zato vseprisotno grajenje mita o Kučanovi povezovalnosti z implikacijami, da je bil Demos tisti, ki ni zaupal “reformiranim” komunistom, ki so se zavihteli na vodilne položaje. Kučanovo vodenje in počasno sprejemanje odločitev se skuša prikazati v luči previdnosti in premišljenosti, nikakor pa ne kot obotavljanje nekoga, ki je sodeč po njegovih lastnih besedah vodil Slovenijo v neodvisnost, ki je nikoli ni hotel.
Kaj takega je primerljivo samo z vodenjem Velike Britanije v času premierke Therese May. Tako, kot je Kučan nasprotoval slovenski osamosvojitvi, je tudi Mayeva nasprotovala Brexitu. Da bi izpeljali Brexit. so se morali Britanci rešiti Mayeve, medtem ko je Slovenija navkljub Kučanovem premišljevanju uspela priti do neodvisnosti.
V intervjuju s Kučanom se je Peskova dotaknila tudi razorožitve Teritorialne obrambe. “Nisem bil navajen, kakor bi po domače rekel, reagirati na prvo žogo. Bilo je treba ugotoviti najprej, kaj se dogaja, v kakšnem kontekstu, kaj pravzaprav je cilj vsega tega, kar se je takrat dogajalo in katerega izraz je bil seveda tudi ta odlok, Jovićev, o razorožitvi Teritorialne obrambe. In zato sem jaz najprej hotel slišati od prvega, za to odgovornega človeka v Sloveniji, kaj se dogaja. To je bil takrat načelnik Teritorialne obrambe Hočevar, general Hočevar, Slovenec, takrat tudi postavljen na to mesto s privolitvijo prejšnjega predsedstva Republike Slovenije, in on mi je zagotovil, da gre za zamenjavo trofejnega orožja. In ker se je stvar nadaljevala tudi drugi dan, sem ga ponovno poklical, takrat so bili tudi člani predsedstva, takrat se je zlomil in mi je povedal v bistvu, za kaj gre, da gre za poskus odvzema orožja in da ima izrecno ukaz, da se o tem, se pravi o pravem namenu, ne sme obvestiti slovenskega političnega vodstva. Jaz sem takrat poklical Jovića, to je bilo 18. popoldne, in sva se dogovorila za srečanje 21. Tudi povedal sem mu, za kaj gre, on je to seveda zanikal, da bi šlo za to, ampak potem smo 19. izdali ukaz in se je to odvzemanje orožja ustavilo,” je povedal Kučan. Spodaj si lahko preberete, kako je razorožitev dejansko potekala.
Kronologija razorožitve TO:
Dne 14.5.1999 je generalštab (GŠ) JLA izdal operativni ukaz o razorožitvi TO. MŠTO Ljubljana je za ukaz izvedel 14. maja, naslednji dan so o ukazu obvestili bližnje sodelavce predsedstva RS.
Dne 15.5.1990 je generalpolkovnik JLA, poveljnik RŠTO Ivan Hočevar na podlagi protiustavnega ukaza Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo in navodil Vojaškega sveta SFRJ ukazal premestitev orožja TO RS in upravnih organov za ljudsko obrambo v objekte pod nadzorom JLA, z rokom izvršitve ukaza do 19.5.1990 do 19.00 ure in s prepovedjo obveščanja (ukaz št. SZ 6251-90). Ukaz je podpisal načelnik RŠTO generalmajor Drago Ožbolt.
Pokrajinski štabi TO in 31. razvojna skupina so ukaz prejeli dne 15.5.1990 in ga razdelali za občinske štabe. O prejemu ukaza je pokrajinski štab TO takoj obvestil predsedstvo RS in takratnega republiškega sekretarja za LO Janka Kušarja. Dne 16.5.1990 so oba organa o prejemu ukaza za razorožitev TO obvestili občinski štabi TO; Iz Poročila OŠTO Slovenj Gradec je razvidno, da so predsedstvo RS obvestili 16.5.1990, prav tako to dokazuje Poročilo OŠTO Jesenice : “16.5.1990 ob 10.00 uri je predsednik IS skupščine občine Jesenice Tomaž Keršmanc obvestil Staneta Dolanca, ta pa je ob 10.30 uri govoril s tov. Milanom Kučanom.”
Dne 16.5.1990 je Miran Bogataj poslal brzojavko z obvestilom o ukazu o razorožitvi upravnega organa za LO Šmarje pri Jelšah republiškemu sekretarju za LO Janku Kušarju. Dne 17.5.1990 je Milan Kučan prejel obvestila o prejetju ukaza o razorožitvi TO še od OŠTO Sevnica, o prejetju ukaza so klicali za navodila trikrat, in od OŠTO Krško, obvestili so svetovalca predsedstva RS Bojana Ušeničnika.
V dneh od 16.5. do 18.5.1990 so posamezni poveljniki TO, predstavniki občin, župani in Demosova vlada pritiskali na predsedstvo RS za zahtevo, da ustavi razoroževanje TO. Dne 16.5. popoldne je bil zaradi razoroževanja TO krizni sestanek v pisarni predsednika skupščine RS dr. Franceta Bučarja; Milan Kučan je na tem izjavil, da nima informacij o razoroževanju TO, kar je ob takih pisnih dokazilih o poslanih obvestilih in telegramu, ki dokazujejo nasprotno, zavestna laž. Celo iz njegove lastne informacije, ki jo je predsedstvo RS poslalo skupščini RS dne 14.6.11990, izhaja, da je bil Milan Kučan o razoroževanju TO, ki se izvaja na ukaz generala JLA, ki je celo protiustaven, obveščen že dne 15.5.1990. Sam je sicer o tem datumu v intervjuju za časopis Delo, dne 23.4.2011, dejal, da je za ukaz izvedel dne 16.5.1990, medtem ko iz njegove druge informacije za skupščino RS z dne 17.7.1990 izhaja, da naj bi to bilo dne 17.5.1990.
Iz dokazov je nesporno, da je Kučan za dejstvo, da JLA razorožuje TO, izvedel že najkasneje 15.5.1990. Tudi če bi držalo, da je izvedel šele dan kasneje, pa je v vsakem primeru njegova reakcija bila prepozna; reagiral je šele, ko je bilo orožje že predano in še to na način, da ja ne bi preprečil odvzema orožja TO. Gre za izjemno pokvarjeno, potuhnjeno, pritlehno delovanje Milana Kučana, ki je bil od 10.5.1990 dalje predsednik predsedstva RS, ki je bilo tudi edini organ, ki je v Sloveniji deloval v času, ko je VŠ SFRJ poslal ukaz o razorožitvi TO, saj se je nova vlada šele konstituirala in je dolžnosti prevzela šele dva dni po ukazu.
Ivan Šokić
