Piše: Marko Puš
Ob tretji obletnici škodljive Golobove vlade je hkrati odjeknila tudi vest o napadu medvedke na sprehajalko na poseljenem območju pri Škofljici.
Ženska je hudo poškodovana in se še bori za življenje. Molimo, da bo napad preživela.
Ob tragediji so mediji začeli z nasveti, kako ravnati ob srečanjih s to zverjo, za katero nas številni »strokovnjaki« prepričujejo, da je nenevarna in se človeku umakne. V nekaterih primerih to res drži, a vseeno je nasvet nevaren in zelo ignorantski. Lovci, kmetje in gozdarji, ki imajo dnevno opravka z zvermi, vedo, da to preprosto ne drži.
Medvedi in volkovi so zveri, ki so nepredvidljive in kot take jih je treba jemati z vso resnostjo. Na območjih, ki so zaradi ščitenja zveri postala »zverinjak«, so srečanja pogosta, veliko je tudi konfliktnih situacij, za katere pa javnost ne izve, saj se je gozdar pred napadalnim medvedom umaknil na delovni stroj, kmet na traktor, lovec na prežo … In tako življenje, s katerim si nevladniki in naravovarstveniki iz betonske džungle niso blizu, teče naprej.
Naši predniki so dobro vedeli, zakaj človek in zveri ne zmorejo sobivati. Pri tem niso bili zlobni, nazadnjaški ali kako drugače uničevalno razpoloženi do divjih živali. Bili so praktični, da so zmogli preživeti in so lahko otroke brez težav pošiljali peš skozi gozdove v oddaljene kraje v šolo. Mimogrede, slovenski viri iz konca 19. in začetka 20. stoletja omenjajo tudi to, kako so morali otroci plezati na drevesa pred volkovi. Na Finskem je v obdobju med 1710–1881 dokumentiranih med 175 in 265 smrtnih žrtev napadov volkov, pri čemer je bila večina žrtev (približno 77) otrok, mlajših od 12 let. V Rusiji so številke še grozljivejše.
A teh podatkov namenoma ne boste nikjer zasledili, nevladniki pa vam bodo še naprej prodajali zgodbe o plahih volkovih, ki so na ravni Rdeče kapice, in na absurdne načine preprečevali sprejemljiv stalež divjih zveri v Sloveniji.
