0.2 C
Ljubljana
ponedeljek, 23 decembra, 2024

Bobnarjeva in Lindav sta zoper Goloba podala kazensko ovadbo, a imamo problem

Piše: dr. Vinko Gorenak

Včerajšnje pričanje nekdanje šefice policije in nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar, sedaj svetovalke predsednice države Nataše Pirc Musar, ter nekdanjega šefa kriminalistov in nekdanjega šefa policije Boštjana Lindava pred preiskovalno komisijo v DZ od mene kot nekdanjega policista, poslanca, državnega sekretarja in nenazadnje notranjega ministra zahteva javno reakcijo.

V praksi njuno pričanje pomeni kazensko ovadbo zoper predsednika vlade Roberta Goloba po 261. členu kazenskega zakonika (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic) in po 262. členu kazenskega zakonika (nevestno delo v službi).

Toda imamo problem. Da bi se ta zakonska določila izvedla v praksi, potrebujemo še kriminalista ali policista, ki bo z Robertom Golobom opravil razgovor in zoper njega na tožilstvo podal kazensko ovadbo, kar je ob javnih dokazih delo za policijskega pripravnika. V nadaljevanju potrebujemo tožilca, ki bo zoper Roberta Goloba spisal zahtevo za pregon in jo bi poslal na sodišče, še bolj pa potrebujemo sodnika, ki bo Roberta Goloba obsodil. Toda realnost je taka, da nimamo ne policista ne kriminalista, ki bi si to upala, nimamo tožilca, ki bi obtožil, sploh pa nimamo sodnika, ki bi to ravnanje obsodil. Zato bo Robert Golob ostal nedolžen, čeprav to sploh ni.

Prvi policijski zakon je pod mojim vodstvom, v moji pisarni na policiji, nastajal leta 1998. Nekajkrat je bil dopolnjen ali spremenjen in končno je bil leta 2013, ko sem bil notranji minister, razdeljen v dva policijska zakona (organizacija in delo policije in ločeno zakon o policijskih pooblastilih). Zato si dovolim reči, da policijsko zakonodajo kar dobro poznam.

Bobnarjeva in Lindav sta včeraj navedla vrsto primerov, kako se je Robert Golob od samega začetka vmešaval v delo policije, njeno kadrovanje in še kaj. Če sledimo črki zakona, pa je stvar popolnoma jasna. Vse, kar ima Robert Golob s policijo, je imenovanje najprej notranjega ministra, ki mu je generalni direktor policije podrejen, vlada pa imenuje tudi generalnega direktorja policije. To je vse, minister lahko daje policiji le splošna obvezna navodila in ne konkretna. To, kar pa se je očitno – po pričevanju Bobnarjeve in Lindava – dogajalo, pa presega vse meje, ne le dobrega okusa, ampak predstavlja tudi kaznivo dejanje, ki ga očitno ne bo nihče preganjal.

V nadaljevanju naj navedem le tri primere popolnoma nesprejemljivih praks. Nikoli v samostojni Sloveniji se ni zgodilo, da bi predsednika vlade varovala neka parapolicijska enota in ne enota slovenske policije, primerjave z Drnovškom niso korektne, sploh pa ne točne. Nikoli v zgodovini samostojne Slovenije se ne spomnim, da bi predsednik vlade osebno ali preko notranjega ministra narekoval, kdo bo v vrhu policije in kdo bo neposredno ob šefu policije, vse to se je očitno dogajalo. In ne nazadnje nikoli v zgodovini samostojne Slovenije se ni zgodilo, da bi šef NPU (Darko Muženič) ukazoval šefu policije, brez vednosti šefa policije, in grozil s POP TV, z objavami, ki bi bile zanj škodljive. Ta vlada pač postavlja nove standarde.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine