Piše: Gašper Blažič
So bile zadnje volitve presenečenje ali celo razočaranje? Očitno se je na nek način ponovilo leto 2008, saj SDS za en poslanski sedež zaostaja za vodilno Svobodo.
A to je še vedno veliko manj kot leta 2022, ko je imela Svoboda kar 41 sedežev, če ne upoštevamo kasnejših izstopov. V štirih letih je Svoboda tako izgubila kar 12 poslanskih sedežev, kar pomeni, da ima dosedanja koalicija sedaj 40 sedežev in ne bo mogla več sama vladati. Lahko jo rešijo edino še Demokrati, ki imajo šest poslanskih mandatov, a v parlamentu ne bo predsednika Anžeta Logarja niti Eve Irgl. Prav tako ni mogoče najti med poslanci, vsaj zaenkrat (dokler ne bodo prešteti prav vsi glasovi), nobenega od prestopnikov. Od parlamenta se tako poslavljajo (med drugim) Tine Novak, Dejan Kaloh, Mojca Šetinc Pašek, Miha Kordiš in Matej Tašner Vatovec. Skoraj bi se to zgodilo tudi Robertu Golobu, ki je trepetal za poslansko funkcijo – če bi ostal brez nje, bi mu to brez dvoma zmanjšalo osebno politično vrednost. Prav tako v novem sklicu DZ ne bo niti Tanje Fajon niti Jonasa Žnidaršiča. Se pa v poslanske klopi vračajo ministri Andreja Katič in Matjaž Han (SD), Asta Vrečko in Luka Mesec, a brez Simona Maljevca (Levica), ter številni ministri iz vrst Svobode. Tudi Alenka Bratušek, ki je z odprto, a nedokončano drugo cevjo karavanškega predora kandidirala na Jesenicah.
Se je ponovilo leto 2008?
Vendar najprej spomnimo na leto 2008. Na teh volitvah je SDS minimalno zaostala za vodilno SD. Razmerje je bilo enako kot sedaj med SDS in Svobodo: 28 vs. 29 sedežev. Obstaja pa pomembna razlika: takrat je SDS kot vodilna stranka branila svoj položaj, NSi pa je na tistih volitvah izpadla iz parlamenta. V zraku je že »dišalo« po aferi Patria zaradi predvajanja filma finske YLE »Resnica o Patrii«, v katerem je bila izrečena absurdna obtožba na račun Janeza Janše. No, tokrat so mu podtaknili obtožbo o sodelovanju z izraelsko agencijo Black Cube, ki naj bi nastavila prisluhe. Toda v resnici ti prisluhi na volitve niso tako vplivali kot velika zavzetost zlasti starejše generacije, ki je, ne glede na izid referenduma o evtanaziji, očitno v veliki večini podprla Svobodo. So torej o rezultatu odločale božičnice in razni predvolilni bombončki? Vse kaže, da je bilo tako. Marsikdo se bo tudi spomnil obiskov Roberta Goloba v domovih za starejše. Očitno je požel navdušenje. Celo v okrajih, kjer je bila volilna udeležba nadpovprečno visoka, denimo v Zgornji Savinjski dolini, kjer je SDS sicer bila prva, ali pa na Dolenjskem, kjer je celo prišlo do nenavadne situacije, da je v novomeški volilni enoti Svoboda dobila pet sedežev, SDS pa štiri, čeprav je SDS dobila več glasov.
Fenomen Resni.ca
Toda tisto, kar bode v oči, je preboj stranke Resni.ca v parlament. Na volitvah leta 2022 je dosegla 2,86 odstotka, kljub močni proticepilski agendi. Tokrat je bilo drugače in morda bo držalo, da je Zoran Stevanović »požrl« nekaj Golobovih glasov. S petimi poslanskimi sedeži je Resni.ca morda celo glavni odločevalec, čeprav je jasno, da bo pet poslancev te stranke premalo za sestavo še ene leve vlade, prav tako je vprašljivo, kako bi Stevanovićeva stranka v isti koaliciji funkcionirala z Levico. Obstaja sicer možnost, da bi Resni.ca ter Demokrati, Svoboda in SD naredili koalicijo, ki bi parlamentarno večino lovila za rep (46 glasov). Teoretično je možen tudi vstop NSi + SLS + Fokus v veliko koalicijo s Svobodo, a ta hip se zdi, da so opcije, po katerih bi se v kombinaciji s Svobodo znašla katera koli od desnih strank, precej teoretične. Janez Janša je namreč dal še enkrat vedeti, da ne bo sestavljal šibkih koalicij, vprašanje je, ali v to kategorijo uvršča morebitno sestavo koalicije z NSi ter Demokrati, s katerimi je bil v precej polemičnem odnosu. Vse tri stranke same po sebi ne bi mogle doseči parlamentarne večine, morebitnega četrtega partnerja (Resni.ca) pa verjetno ne bi tvegal, prav tako se Stevanović – vsaj na večer volitev – še drži obljube, da z Janšo ne bo sodeloval, medtem ko je za sodelovanje z Golobom odprt. To ga lahko veliko stane, saj je v svojih obljubah baziral na boju proti korupciji, medtem ko Svobodo zaznamuje prav ta neprijeten in škodljiv pojav. Navsezadnje je Resni.ca stranka suverenizma z močno prorusko noto, ima pa dokaj liberalen gospodarski program, ki je bliže desnim strankam. A vendarle se predstavlja kot nekakšna »tretja pot«, nekakšna heglovska sinteza levice in desnice – torej tretji blok. NSi pa skoraj zagotovo ne bo tvegala povezovanja s Svobodo, čeprav v to smer močno pritiska Janez Pogorelec, ki po zadnjem kongresu stranke ni več član izvršilnega odbora na zaupanje predsednika.
Logar je v hudi godlji
Kaj pa Demokrati? Dejstvo, da je Logar ostal brez poslanske funkcije, je stranko potisnilo v vlogo »mašilca lukenj«. V šesterici poslanske skupine Demokratov namreč ni niti enega človeka, ki bi imel poslanske izkušnje iz preteklosti. Zato bo verjetno Logar prisiljen ponuditi svoje glasove Golobu v zameno za kakšen ministrski resor. Za Demokrate bi to pomenilo skorajšnjo politično smrt, za Levico pa zelo neprijetno popuščanje, glede na to, da so prav iz te stranke prihajale najtrše besede na račun Logarja, češ da je Janšev satelit. Zato se ta hip zdi kratkoročna rešitev oblikovanje precej šibke koalicije Svoboda + Demokrati + SD + Resni.ca. A še najbolj verjetno je, da bo to zgolj nogometna tekma zadnjega mandata s podaljškom do letošnje jeseni. Če je imela dosedanja koalicija ob obstoječem razmerju sil zanesljivo in dokaj močno večino, bo sedaj precej drugače – prihodnja vlada, če sploh bo, bo imela zelo močno opozicijo in šibke koalicijske vezi.
Nas čakajo nove predčasne volitve?
Res pa je, da veliko poslancev ne bo upalo tvegati z razpisom novih volitev, saj bi to lahko pomenilo hiter konec njihove politične kariere. Skratka, razmere spominjajo na pat pozicijo, ki smo jo doživeli leta 1996 – takrat je bila desna opcija v prednosti (45 poslancev proti 43 z druge strani ter dva manjšinska poslanca), čeprav nobena od njenih tedanjih strank ni dosegla prvega mesta. Je pa to razmerje podrl prestop Cirila Pucka (SKD), medtem ko se je Pavel Rupar uprl podkupovanju in ostal del SDS. Kot je znano, je gordijski vozel presekal Marjan Podobnik, tedanji predsednik SLS, ki je privolil v veliko koalicijo z Drnovškovo LDS, DeSUS je zraven prišel kot »prikolica« z Jankom Kušarjem kot ministrom brez listnice. Takratna volilna udeležba je bila visoka in je presegala 70 odstotkov. Tokrat je bila za malenkost nižja.
Skratka, za dokončno rešitev bo potrebno še nekaj potrpljenja. In seveda razčiščevanja tako afere s prisluhi kot tudi Golobovih predvolilnih obljub, ki so nagovorile zlasti starejšo populacijo. V nobenem primeru pa ne bomo čakali nova štiri leta, pač pa se bo vse začelo odvijati bistveno hitreje.
