Piše: C. R.
Kot kaže, na dan prihajajo mnoge dvoličnosti glede odnosa do Romov. Predvsem tiste s strani vladajoče elite.
Matic Vidic, stalni diakon in nekdanji sodelavec Slovenske vojske, ki se sedaj ukvarja z logoterapijo, v mlajših letih pa je bil celo predsednik pomladka stranke Zares, je glede na tragičen dogodek v Novem mestu objavil zapis, ki ga velja prebrati v celoti, ker v njem razgalja marsikatero pravičniško korifejo sedanje vladajoče elite. Matic Vidic se namreč sedaj tudi aktivno ukvarja z Romi in njihovo integracijo. Za medije je večkrat povedal, da je Rome nekdaj sovražil.
V svojem zapisu je izrecno omenil Tamaro Vonta, poslanko Svobode:
“Že včeraj sem želel nekaj napisati, saj mi je področje bolj poznano kot mnogim kvazi komentatorjem in razsvetljencem, pa nisem mogel. Predragocen je bil Aco, da bi ga mešal skupaj z Romi. Tako lep človek, spoštljiv, prijazen in vedno nasmejan. Razdajal se je in vedno si se ob njem počutil vrednega. Vsakemu je vedno namenil svoj čas.
Pogrešal te bom in hvala ker si se vedno znal pošalit. Predvsem pa smo ga vsi v mlajši generacije gledali kot idola.
Vendar, ko sem pa prebral zapis na FB od Tamare Vonte, kako se trudi za Rome, se mi je pa bruhnilo. Stanje je katastrofalno – zaradi zagovornikov kot je omenjena gospa. Klical sem jo na pogovor večkrat, pa ni imela časa. V raznih vladnih in nevladnih skupinah sem poročal o katastrofalnem stanju, pa so me zasmehovali…
Sam se 7 let trudim, najprej s tem, da sem za njimi začel pobirati smeti, potem sem začel s poučevanjem verouka in kasneje s tem, da skrbim, da imajo prevoz v srednjo šolo in službo, danes pa v glavnem pomagam pri iskanju službe. Ja, nekaj je Bogu hvala tudi takih, za kar je potrebno ogromno truda – to vedo redki. Nekaj, mogoče 10 % je takšnih, ki se zares trudijo in živijo pošteno. V naselju Žabjak Brezje mogoče 5 družin. Iskreno sem ponosen na njih. 60 % je takih, ki se nič ne trudijo in izigravajo sistem in in ostalih 30 % je kriminalcev, ki bogatijo na račun izsiljevanja, varščin, drog, orožja, ulomov itd… V Romskem naselju so katastrofalne razmere, pa ne samo po krivdi države in politike, za katere ne bi izgubljal besed, ker je ena stran slabša od druge. Oni so pripeljali, da je stanje kakršno je. Levi, ker se ob njih delajo čiste in humane in zagovornike človekovih pravic ter na drugi strani desni, ki z romi povezujejo ljudi ob sovraštvu, nacionalizmu in nestrpnosti…
Vmes so pa Romi, ki imajo v krvi, da se prilagodijo njim najbolj udobnim razmeram. Vsi, ki se trudimo, pa naj bo Drpd, CŠOD in ostali vidimo, da je iz leta v leto vedno težje. Vsako leto s skupnimi močmi uspe kakšen posameznik, več pa ne. Vrednota ni delo, vrednota ni spoštovanje, vrednota ni sodelovanje, vrednota ni niti meddružinska kaj šele medsoseska pomoč. Najboljši so v sodelovanju pri organizranju roparskih pohodov, tukaj še uspejo sodelovat, da pa bi si med seboj pomagali, pa jim ni blizu. In družba, ki si ne želi sama pomagat, jim tudi drugi ne moremo. Toliko nehvaležnosti kot je med njimi, še nisem srečal nikjer.
Dejstvo je tudi to, da imam sam 20 Romov na seznamu, ki si želi službe, pa za njih ne obstajajo službe. Komunala vsako leto da možnost dodatnim dvema. V dveh letih jih je bilo 16 uspešno zaposlenih od tega jih dela še 10. Težko je. Težko je delodajalcem težko je Romom in hudo je, ko vidiš, da vsak ki gre delat dobi družina v skupni proračun 100-200€ manj, kot če ne bi delal.
Hudo mi je za vse tiste mlade in delavne Rome, ki bodo sedaj diskriminirani – upam, da bo tega čim manj in vesel sem za vse tiste, ki jim bo upam roka pravica končno pokazala, da za človeka je najbolje, da je koristen. V kolikor človek ni koristen družbi in družini je destruktiven. Destruktiven družbi in družini. Tako smo priča mladoletnim ali mladostnikom, ki nimajo nobenega smisla. In nesmiselnost ubija. Žal je ubila Acota.
Sem proti vsem tistim, ki ne spoštujejo. Zato grem jutri na shod in vabim tudi tebe, da greš!”
Mimogrede: stranka Zares je leta 2007 nastala kot ena od odcepljenih frakcij razpadajoče LDS. Stranko je večino časa vodil Gregor Golobič, priključila se ji je tudi stranka Aktivna Slovenija, ki jo je vodil Novomeščan Franci Kek, sicer nekaj časa tudi Zaresov poslanec. Tudi Matic Vidic izhaja s področja Novega mesta, je pa kasneje odšel iz politike.
Tamara Vonta je namreč zapisala:
“Zgodila se je strašna tragedija, takšna, ki sem se je najbolj bala, za katero sem upala, da je le del črnogledosti, strahu.
Umrl je človek, oče, mož, prijatelj, znanec…roka groza je pretrgala njegovo življenjsko nit, otrokom vzela očeta, vem, kako strašno je to in kako nič ne more zapolniti te temne luknje izgube. Posebej na tak strašen način. Ves dan, vso noč in v nov dan in veliko drugih dni bom razmišljala o tem. Kot sem razmišljala o ženski, ki ji je sredi ulice ustrelil moški, znanec, prijatelj… in še o kom.
Res je, da me za te smrti ne bodo krivili, ne bodo mi grozili, ne bodo me zmerjali. Naj bo, ta bolečina je neprimerljiva s tisto, ki jo čutijo tam, v nekem novomeškem domu. In sočustvujem s sleherno mislijo in slehernim delom svoje biti.
Ne vem, kaj natanko se je zgodilo, pomembno je predvsem to, da je nekdo umrl in da ga nič na svetu ne more vrniti.
Razmišljala sem, da je najbolje, da ne pišem, a ne želim, da je videti, da mi ni mar, da grem dalje v nov teden brez prespraševanj in razmišljanja. Vedno sem na strani dobrega in poštenega človeka, ne glede na to, kdo so. Brezkompromisna sem do nasilja, ne glede na to, kdo ga izvaja.
To, kar se kaže, me navdaja s skrbjo po novem nasilju, pozivanje k orožju, obračunavanjem, sežiganjem…
Več kot dve desetletji se sprašujem, kaj in kako, zakaj ne in zakaj vse skupaj ne pustim, ker prinaša predvsem grenkobo in odklanjanje. A ne morem, preprosto ne gre…
Želim poiskati najožji most, brv, da bi lahko bili skupaj, malo špranjo, skozi katero bi posvetil žarek svetlobe, ki bi obetal. Ni mi mar grobih besed z ene in z druge strani. Želim si, da bi bili vsi ena stran. Da bi za to vsakdo naredil kak korak.
Del tkiva, ki je gnilo, naj ne okuži vsega, kar nas dela ljudi.
Večkrat sem rekla, da je težko najti univerzalno “zdravilo” za vsako naselje na JV, vsako je (v svoji siceršnji enakosti) posebno. V dejansko zaprti skupnosti, ki kaže najhujše znake getoizacije, so nianse. Leta v državi sredi države narekujejo svoj ritem in svoje note. Izhod je skoraj nemogoč. Obstanek zahteva sprejemanje igre najmočnejšega. Nikomur desetletja v resnici ni bilo kaj dosti mar, dokler je mir. To je napaka. Nihče se ni želel ukvarjati s kupi pobalinov, ki so izpadli iz vseh sistemov in podsistemov in postali lahka tarča malih in večjih kriminalcev. Ker to je eden redkih načinov vzpenjanja po družbeni lestvici tega okolja. Nikomur ni bilo mar otroka, ki je pol leta “garjav” divjal po dvorišču in ga ni bilo v vrtec@@, nekoga ne v šolo. Nihče si ni upal narediti nič, ko so na FB objavili zlorabo deklice, pijani… Kako smo si dovolili priti do točke, da smo nemočno opustili dejanja?! “Da si ne upajo v naselje”? To je težko razumeti. Težko je razumeti tudi to, da se ljudje z metrskimi mapami kaznivih dejanj prosto sprehajajo, da nekateri z obljubo, da bodo pridni ne gredo “v Radeče”, da otrok s sodno odločbo o odvzemu ne odvzamejo… Ker je res nujno.
Potem dvojno, a nasprotujoče si delovanje nekaterih – pred volitvami plačila za glas, darila za glas…Težko dokazljivo, a…
Na tej “temi” skoraj nimaš zaveznikov, vedno pa je preveč tistih, ki se trudijo, da ne bi uspelo.
A vse to ne spremeni dejstva, da je nekdo umoril človeka, da ga je ubil. Nekdo. Morilec. Predvsem to.
In da tega ne more preprečiti noben zakon, žal. S spoštovanjem obstoječih lahko zadeve do neke mere preprečujemo, pa smo prevečkrat spregledali paragrafe, člene. In pisali vedno nove, da bi rešili. Se rešili in vse rešili.
Zunaj dežuje in dež pada po vseh.
Sožalje.
V Novo mesto.”
