Piše: Petra Janša
O zadevi in knjigi Kočevski proces, o stanju v pravosodju na Slovenskem, nadzoru dela sodnikov in tožilcev ter morebitnem odškodninskem sistemu glede njihove odgovornosti pa tudi o primeru tožilke Mateje Gončin, o tem, ali bomo imeli v bližnji prihodnosti še bolj izrazito levo usmerjeno ustavno sodišče, kakšne bodo posledice premierjevega pozivanja k očiščenju »janšistov« in nesankcioniranju pozivanja k smrti »janšistov ter o tem, kaj je tranzicijska pravičnost in kdaj, če sploh, bomo nehali »broditi v meandrih nedokončane tranzicije«, smo se pogovarjali z vrhovno sodnico Barbaro Zobec.
Gospa Zobec, najprej nekaj prostora nameniva knjigi Kočevski proces: življenje in smrt Borisa Kovača, ki jo je pred dvema letoma izdala Založba Družina. V knjigi ste prispevali spremno besedo, v njej pa je Milan Zdravko Kovač šel po sledi zločina nad bratom Borisom. Takrat, na predstavitvi knjige ste dejali, da je bil kočevski proces nekaj strašnega. Prosimo vas, da za naše bralce na kratko povzamete tragično zgodbo montiranega procesa.
Usoda Borisa Kovača me je pretresla. Komaj polnoletnega mladeniča je zaradi narodne zavednosti in nasprotovanja okupaciji italijanski okupator zaprl v taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije se je priključil slovenskim domobrancem z iskrenimi nameni braniti svoj narod in domovino. A še preden je do tega sploh prišlo, so partizani zajeli domobrance in jih veliko večino hladnokrvno ubili, preostalim pa uprizorili »kazenske procese«. Takšen proces je tekel tudi zoper Borisa Kovača in še enajst fantov, med njimi so bili tudi mladoletniki. Glavni očitek je bil, da so »pripadali izdajalskim vojaškim formacijam«. Vsi so bili že vnaprej obsojeni na smrt. Vrhovno sodišče je s sodbo dne 10. 3. 2022 zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilstva ugodilo in zoper vse obsojence izdalo oprostilno sodbo, ker očitek »obtožnega akta« ni vseboval elementov kaznivega dejanja. Človeka je namreč mogoče obsoditi le zaradi njegovega ravnanja in ne zaradi statusa.
Tako vrhovno kot ustavno sodišče pa sta v letih 2018–2023 zavrnila zahtevo za revizijo sodbe takratnega revolucionarnega Izrednega vojaškega sodišča Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, zato je hči Viktorja Habiča, enega od obsojenih v kočevskem procesu, vložila pritožbo na ESČP. Popravite me, če se motim.
Res je. Zadevo dobro poznam, ker sem sodelovala pri sojenju na vrhovnem sodišču in glasovala proti večinski odločitvi. Moja temeljna teza je bila, da v tem primeru postopek ni bil voden le v nasprotju s temeljnimi civilizacijskimi normami, temveč da telo, ki je izreklo sodbe, sploh ni bilo sodišče. Revolucionarna entiteta namreč takrat, septembra 1943, še ni imela atributov državnosti. Mednarodno priznan subjekt je bila Kraljevina Jugoslavija. Svojo tezo sem izčrpno pojasnila v zahtevi za presojo ustavnosti ureditve, ki takrat vrhovnim sodnikom še ni dopuščala objave ločenih mnenj. Kot članica senata sem odklonila podpis posvetovalnega zapisnika, ker sem bila prepričana – in sem to še danes, da je bila tajnost glasovanja protiustavna. Naj še dodam, da je bila glavna obremenilna priča zoper Habiča kmalu po koncu vojne obsojena za isti očitek, zaradi katerega je bil Habič obsojen na smrt.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
