Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Ker finančnemu ministru Klemnu Boštjančiču lani ni uspelo doseči prepovedi dostopa do identifikacijskih podatkov o nepremičninah, smo ta teden izvedeli, da si je minister Matej Arčon (nekoč LDS, danes Svoboda) kupil vilo za 470.000 evrov.
Kar je bil najdražji nakup nepremičnine na področju Nove Gorice v lanskem letu. Nakup v bližini hiše premiera Roberta Goloba (nekoč LDS, PS, SAB, danes Svoboda), ki pa tam ne živi s Tino Gaber, je brez cene razkril Bojan Požar. O konkretnih poslih Požarja imajo več informacij vladne stranke kot on o njihovih: preiskujejo ga s posebno preiskavo v parlamentu, ker bi naj zlorabljal državno oblast, ki je nima. Nikoli ni bil politični funkcionar.
Je pa vseeno opazil več, kot vsi drugi mediji skupaj.
Koliko je za vilo plačal Arčon, sem nekaj ur pozneje razkril v Spletnem časopisu, ker me je bralka opozorila na precej visoko vsoto, ki daleč presega uradno ocenjeno vrednost. Podatke je uspela pridobiti, kot me je tudi opozorila, ker nam minister za finance Boštjančič tega lani ni uspel onemogočiti s spremembo 44. člena zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin. Omejitev pravice javnosti je poskušal doseči z razlago, da je treba varovati zasebnost kupcev in prodajalcev nepremičnin.
Če bi uspelo, bi bili podatki plačljivo dostopni le še cenilcem. Kot je to običajno pri “varovanju osebnih podatkov” bi s tem podatki bili le še za elito, ki lahko plača. Informacije pa so moč, denar in oblast. Boštjančič to ve. Zaradi tega je finančni minister.
Na tistem območju, nekoliko višje ob Soči, je še neka druga razvpita nepremičnina. Tonderjeva domačija ob Soči, ki jo je nekoč prodal Janez Janša, kjer parcela meri 15.000 kvadratov in ob kateri že desetletje poteka nenavadni sodni postopek, v katerem slišimo, da je kvadratni meter tam vreden kvečjemu evro. Ker je bila v lasti Janeza Janše. Pri Arčonu, kjer parcela ni urejena in le za nekajkrat presega dobrih sto kvadratov stavbe, smo v čisto drugem svetu.

Boštjančiču je omejevanje dostopa do teh za javnost zanimivih informacij propadlo po tem, ko je državo že pretresel z afero Litijska, katere glavna oseba je bil, ko je iz državnih rezerv plačal nakup sedeža paradnega podjetja v času LDS Janeza Drnovška, propadlega Hermes SoftLaba na Litijski. Za stavbo, ki jo je štiri leta prej kupil podjetnik Sebastjan Vežnaver za 1,7 milijona evrov od bankrotiranega podjetja Nikole Musića in Petra Baboška, so iz vlade plačali 7,7 milijona. Vežnaver je zaslužil šest milijonov. V štirih letih. Dober zasebni posel. Svetlobna leta nad drobižem ob Soči.
Vse to ste lahko izvedeli, ker podatki niso bili prikriti javnosti za varovanje biznisov naših politikov.
Da je Boštjančič dobiček Vežnaverju zagotovil s kršitvijo zakona, sem opozoril v Spletnem časopisu, pozneje pa je to potrdilo računsko sodišče, pa tudi interna revizija ministrstva za pravosodje, ki so jo Boštjančičevi poskušali očrniti z dodatno revizijo revizije. A denar je Boštjančič nakazal iz državnih rezerv in rezervacij, iz katerih so plačila dopustna le za dogodke, ki jih ni mogoče načrtovati, nakup nepremičnine v prestolnici pa je preprosto načrtovati.
Še posebej, ker so pred tem nakup iste stavbe že načrtovali na ministrstvu za javno upravo, a tam stvar ni šla skozi. Tudi tisto ministrstvo je nekaj časa vodil Boštjančič.
Pomembno vlogo, da je Vežnaver zaslužil šest milijonov evrov, je imela še mestna občina Ljubljana Zorana Jankovića, ki se je tako rekoč v hipu odpovedala predkupni pravici. In nam dokazala, da lahko delajo zelo učinkovito, če gre za šest milijonov dobička.
Pomagali so tudi cenilci. Celo isti kot pri Trenti. Ki enkrat ocenijo tako, drugič povsem drugače.
Presenetljivo je proti zmanjševanju dostopnosti podatkov o vrednosti nepremičnin lani protestiralo celo društvo novinarjev, ki slovi kot zaveznik vladnih strank, še nedavno je bil v vrhu, denimo, Primož Cirman. To društvo je vladi pomagalo, da so si s čistko nastavili svoj poslovni in uredniški vrh RTVS. Častno razsodišče tega društva pa je z Zavodom 8. Marec zaščitilo lik in delo Zorana Jankovića v primeru farmacevtka, ko so me obsodili kršitve kodeksa, ker na Siol.net nisem cenzuriral javnosti že znanega podatka, da je Katarina Ravnikar dobila redno zaposlitev za seks. Ime Ravnikarjeve bi moral prikriti, ko sem poročal o tem, kako je na sodišču neuspešno tožila kriminalista zaradi zapisnika, kaj se je dogajalo po tem, ko je prišla k županu po redno zaposlitev. Sodišča ni prepričala, da sta bila kriminalista preveč ostra do župana, ki je želel le, kot je povedala na sodišču, kar si želi vsak moški, a je ni silil in ni nič zahteval.
Nika Kovač, njen Zavod in častno razsodišče DNS so odločili, da bi moral javnost skrivati ime in priimek Ravnikarjeve z razlago, da je bila žrtev. In to, ko sem poročal o sodnem postopku, v katerem je sama zatrjevala obratno. Povrhu je ime že pred poročanjem zamenjala in ga sploh ni več uporabljala.
Javnost sojenj in svoboda govora sta le, dokler se ne nanašata na Jankovića. In za ZDA.
Ko gre za Jankovića, ki je Kovačevo pred tem tudi zaposlil, so pa to zasebni posli, kjer se mora skrivati imena.
Še posebej bizarna je bila zahteva po cenzuri, ker se Zavod 8. marec razglaša za nekakšno slovensko inačico gibanja “Me too (Tudi jaz)” iz ZDA. A tam so se stvari premaknile s tem, da so si ženske upale z imenom in priimkom v javnost in na sodišča, kar je uničilo pomembne moške, ki so zlorabljali položaje za seks. A naivni mediji pri nas pač kupijo vse za promocijo aktivistov levice.
Tudi to, da je treba vse skriti pred javnostjo, da bi zaščitili moške in jim zagotovili možnost, da še naprej zlorabljajo svoje položaje.
A pri nepremičninah presenetljivo logika zaščite ljudi pred “zasebnostjo pomembnih” ni uspela niti pri Društvu novinarjev. Zapisali so:
“Javni vpogled v evidenco trga nepremičnin, vključno z identifikacijskimi podatki o nepremičninah, je pomembno orodje novinarjev pri preiskovanju koruptivnih dejanj in okoliščin, ki vodijo v navzkrižje interesov. Predlog ministrstva bi tovrstne preiskave tako rekoč onemogočil, s čimer bi posredno prispeval k povečevanju korupcijskih tveganj v državi nasploh in s tem nesorazmerno posegel v javni interes.”
Argumentacija se v primeru Arčona sicer ni izkazala za točno. Nič niso našli naši vrli preiskovalni novinarji. Bralka je izbrskala ceno.
In smo vsaj tako izvedeli, koliko je stala “vila” Arčona, ko nameravajo vladne stranke uzakoniti nepremičninski davek, če imaš več kot eno nepremičnino.
Arčon in soproga sta kupila drugo. Privoščimo jima jo že zato, ker to niža verjetnost, da bi bil ta davek res uzakonjen in da bi nas vladne stranke na ta način še dodatno udarile po žepih. Kot nas udarjajo že na številne načine.
Zanesti se pa celo na vzgled Arčona ne moremo, ker pri tej vladi nikoli ne veš.