V tokratni kolumni bi rada spregovorila o bližajočem se jubileju Slovenske demokratske stranke, ki bo v naslednjih dneh slavila tridesetletnico svojega obstoja. Največja in najmočnejša stranka slovenske pomladi bo častitljivi jubilej pričakala v dobri kondiciji, s ponosnim pregledom svoje vloge v času oblikovanja in obstoja slovenske države, pa tudi s strokovno utemeljenimi vizijami demokratične slovenske prihodnosti. Pa vendar: vsem upravičeno ponosnim občutkom, ki človeka navdajajo, ko se ozre na prehojeno pot, sem se odločila za dodatek naslovu. “Skozi puščavo in goščavo”, morda bi se bilo še bolje spomniti rimskega reka “skozi trnje do zvezd”, a to so še precej premile besede, ki bi opisale velikokrat zmagovito, še večkrat pa z vsem hudim posuto prebijanje SDS skozi puščave in goščave slovenske tranzicijske sage. V izogib očitkom o plagiatorstvu naj vas ob tem naslovu spomnim na slavno knjigo poljskega Nobelovca Henrika Sienkiewicza, ki govori o smrtonosni poti dveh otrok skozi puščavo in goščavo in ki sem jo sama prejela od staršev za trinajsti rojstni dan. Spominjam se napetega branja in domišljijskega divjanja z glavnimi junaki izjemne zgodovinske pripovedi skozi neverjetne pustolovščine arabskega sveta, islamske nevarnosti in neusmiljenosti, pogum glavnega junaka, ki tudi za ceno smrti ne zataji svojega krščanstva in svoje poljske narodnosti. Knjiga ima srečen konec in človek bi si želel, da se tudi v vsakdanjem življenju dogajajo napete zgodbe s srečnim izidom.
Vsekakor se lahko strinjamo, da se je zgodba Slovenske demokratske stranke začela v izjemno napetih časih razpada jugoslovanske države in brstenja slovenske politične pomladi. Socialdemokratska opcija, ki je morala v slovenskem prostoru zamreti s komunističnim prevzemom oblasti, je v osemdesetih letih ponovno oživljala. Predstavljala je močno in realno politično alternativo obstoječemu režimu, ki je s komunistično partijo in z njenimi transmisijskimi organizacijami obvladoval politično prizorišče. Socialdemokratske ideje so se krepile v času stavke v ljubljanski tovarni Litostroj leta 1987. Stavka je bila posledica drastičnega zmanjšanja delavskih plač in izjemno slabega gospodarskega položaja v državi. Brezposelnost je naraščala, iz dneva v dan pa se je krepilo tudi nezadovoljstvo. Decembra 1987 so litostrojski delavci zagrozili s splošno stavko, česar se je oblast najbolj bala in je želela na vse načine preprečiti nadaljnji potek dogajanja. Stavkovni odbor s Francetom Tomšičem na čelu je 9. decembra 1987 v Cankarjevem domu ustanovil prvi neodvisni sindikat na Slovenskem po drugi svetovni vojni, 15. decembra 1987 je bilo na zboru delavcev v tovarni Litostroj z volitvami v sindikalne organe uveljavljeno načelo sindikalnega pluralizma. France Tomšič je zboru delavcev predlagal tudi ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, ki bo delovala paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov Slovenije.
Ustanovitve neodvisnega sindikalnega in socialdemokratskega gibanja se je tedanji režim najbolj bal, predvsem iz strateških razlogov. Delavci bi lahko zahteve, ki so izhajale iz neznosnih socialnih razmer, združili s političnimi, legitimnost vladajoče partije pa bi bila ogrožena. Za predsednika Iniciativnega odbora je France Tomšič predlagal Franceta Bučarja, vendar je ta ponujeno funkcijo zavrnil. Idejo o ustanovitvi stranke sta načeloma podprla Rudi Šeligo in Veno Taufer iz Društva slovenskih pisateljev, izmed medijev pa le Mladina in Radio Študent. Svojo podporo je bodočim ustanoviteljem socialdemokratske zveze izrazila večina članov stavkovnega odbora železničarjev, ki so stavkali konec decembra 1988, 31. januarja 1989 pa na Železniškem gospodarstvu Ljubljana ustanovili svoj neodvisni Sindikat strojnega osebja Slovenije in Istre. Predsednik sindikata je postal Slavko Kmetič.
Slavko Kmetič
Zaradi domnevne “zasedenosti” Cankarjevega doma sredi decembra 1988 je bila ustanovitev SDZS prestavljena za skoraj dva meseca. Socialdemokratska zveza Slovenije je bila tako ustanovljena 16. februarja 1989 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Na ustanovnem zasedanju je bilo navzočih najmanj 1400 ljudi. V pripravljalnem obdobju je Iniciativni odbor, ki so ga sestavljali France Tomšič, Matjaž Šinkovec, Katja Boh, Andrej Magajna, Uroš Šušterič, Slavko Sušec in mnogi zunanji sodelavci oblikoval programsko izjavo SDZS, ki je bila objavljena januarja 1989. V programski izjavi so zahtevali suvereno slovensko državo, reformo političnega sistema, demokratični volilni sistem in parlamentarno demokracijo, svobodo in pravice posameznika, svobodo političnega združevanja, svobodo govora in tiska, ponovno uveljavitev dela, tržnega gospodarstva, sodoben razvoj kmetijstva, ukinitev zemljiškega maksimuma, samostojnost Slovenije pri oblikovanju gospodarskega sistema in ekonomske politike, avtonomijo sindikata, članstvo v Evropski skupnosti, odprte meje, podreditev vojske demokratično izvoljenim oblastem. Posebej pomemben se je pobudnikom SDZS zdel proces nastajanja nove ustave, ki naj bi bila sprejeta z referendumom in ki so jo razumeli kot predpogoj za spremembe politične klime v državi. Pobudniki ustanovitve Socialdemokratske zveze niso želeli vstopiti v Socialistično zvezo delovnega ljudstva in delovati pod njenim okriljem, vendar pa so zaradi številnih pritiskov vladajoče partijske nomenklature formalno morali pristati na tovrstne zahteve. Ustanovni zbor SDZS je podpisano izjavo zavrnil in se odločil za pristop k SZDL, ko se bo o tem odločilo celotno članstvo SDZS. Mimogrede, mnogi plakati, ki so vabili na ustanovni zbor socialdemokratov, so bili uničeni, organizatorji klicani na zasliševanja ter na različne načine ustrahovani, ustanovitev SDZS pa je bila v medijih večinoma zamolčana.
Podobno kot Slovenska demokratična zveza je torej tudi SDZS v času svojega nastajanja in ob ustanovitvi naletela na izrazito odklonilen sprejem, še zlasti v medijskem prostoru. Časopis Delo je tako na primer 23. februarja 1989 na svoji drugi strani z velikimi črkami sporočal, da “z nikomer ne bomo delili oblasti”. V članku s tem naslovom je predsednik ZZB NOV Jugoslavije izražal zaskrbljenost ob obnavljanju strankarstva in grozeče dodal, da je “prepričan, da se slovenski narod in njegovi borci ne zavedajo, kaj pomeni ustanovitev socialdemokratske stranke in kam to pelje”.
Zgodba ustanavljanja Slovenske demokratske stranke je torej zgodba Slovenske demokratične zveze in Socialdemokratske zveze pred tridesetimi leti, zgodba pogumnih posameznikov v času, ko se je zdelo, da bodo komunistične ideje z vsemi svojimi strašnimi posledicami za vedno pokopane. A zgodilo se je drugače. Nevarnostim komunističnih puščav in goščav še zdaleč ni videti konca. Po tridesetih letih se znova in znova vračajo v takih in drugačnih preoblekah. A zato niso nič manj smrtonosne. Člani Slovenske demokratske stranke se tega zavedamo in z zavezanostjo našim ustanovnim vrednotam pričujemo o drugačnem – človeka vrednejšem smislu bivanja – ki nas krepi v našem vztrajanju in naši poti “skozi puščavo in goščavo”.
Dr. Andreja Valič Zver
