Z njegovo ekscelenco Andorjem Ferencom Dávidom, izrednim in pooblaščenim veleposlanikom Republike Madžarske v Sloveniji, smo se pogovarjali o slovensko-madžarskih odnosih, višegrajski skupini, odnosih z Brusljem, regionalnem razvoju in migracijah.
DEMOKRACIJA: Položaj veleposlanika v Sloveniji ste prevzeli pred kratkim.
Dávid: Prvega avgusta sem prišel v Slovenijo in začel prevzemati veleposlaništvo, poverilna pisma pa sem predal predsedniku Borutu Pahorju 25. avgusta in od tega dne uradno opravljam dolžnost veleposlanika.
DEMOKRACIJA: Slovenski jezik govorite zelo tekoče. Ste po rodu z obmejnega območja, kjer se imeli stik s slovensko manjšino?
Dávid: Ne, rojen sem v Budimpešti in tam sem preživel del otroštva, deloma pa sem odraščal v Sloveniji, ker je bil tukaj v diplomatski službi že moj oče. V Sloveniji sem tako hodil v jezikovno šolo, tukaj sem tudi doštudiral. Na FDV sem diplomiral iz politologije, v okviru programa Erasmus sem se šolal tudi v Gorici. V času slovenskega predsedovanja Evropski uniji leta 2008 sem bil za nekaj mesecev dodeljen veleposlaništvu v Ljubljani kot okrepitev ravno zaradi poznavanja države in tekočega govorjenja slovenščine. V Slovenijo sem se nato vrnil leta 2014 in bil štiri leta namestnik veleposlanika. Po dveletnem službovanju v Bratislavi sem se zdaj vrnil v Slovenijo kot veleposlanik. Če vse seštejem, sem v Sloveniji živel, se šolal in služboval približno dvanajst let.
DEMOKRACIJA: Zdaj ste se torej vrnili v Slovenijo kot veleposlanik. Kakšni so odnosi med našima državama?
Dávid: Odnosi med obema državama so bili vedno dobri, tudi prejšnji predsednik vlade (Marjan Šarec) je obiskal Madžarsko. V zadnjih mesecih pa so odnosi odlični. Premierja Orbán in Janša imata odlične osebne odnose, oba sta stara borca proti komunizmu, oba sta pod nekdanjim totalitarnim režimom doživela represivne ukrepe, zato se dobro razumeta in spoštujeta. To osebno prijateljstvo in spoštovanje se odraža tudi v meddržavnih odnosih, ki so, kot rečeno, odlični. To se je pokazalo tudi v času zdajšnje pandemije COVID-19. Tesno smo sodelovali pri zavarovanju meja, pri preprečevanju okužb, pri repatriaciji tako naših državljanov kot tudi tujcev, ki jih je zapora ujela zunaj domovine. Madžarska je pomagala pri vrnitvi 34 slovenskih državljanov, ki so se »zataknili« v tujini, Slovenija pri vrnitvi 73 madžarskih državljanov, ki se jim je zgodilo podobno. Pomagali smo si tudi pri opremi; Madžarska je darovala okoli 100 tisoč zaščitnih mask za bolnišnice v pomurski regiji. To ni koristilo samo madžarski manjšini na tem območju, ampak tudi Slovencem, ki živijo v Pomurju.
DEMOKRACIJA: Je zato madžarski zunanjim minister gospod Szijjárto dobil naziv častnega občana Lendave?
Dávid: To je eden od razlogov, drugi pa je, da madžarska vlada vlaga sredstva v pomursko regijo in ta sredstva spet ne koristijo samo madžarski manjšini, pač pa tudi Slovencem, ki živijo v regiji. Sicer pa takšna vlaganja niso nič novega, to se je dogajalo tudi pod prejšnjimi vladami in prejšnjimi ministri in naziv častnega občana Lendave je dobil tudi János Martonyi, ki je bil predhodnik ministra Szijjárta.
DEMOKRACIJA: Zdi se mi, da bo to nov povod za slovensko levico, ki kriči že mesece, da Madžarska zganja imperializem, da želi obnoviti predtrianonsko Madžarsko, priključiti Prekmurje …
Dávid: To je neumnost. Ja, Trianon je boleč spomin za nas, predvsem zaradi odnosa velesil. Običajno so po vojnah potekala pogajanja, ena stran je postavila maksimalne zahteve, druga je ponudila minimalno, potem pa so »zravnali«. V takšnem pričakovanju so tedaj madžarske sosede postavile maksimalne zahteve glede meja. Velesile pa so večino teh zahtev zapisale v pogodbo in nato Madžarski ukazale, naj podpiše brez pogajanj in sprememb. S predlogom mirovne pogodbe je bila Madžarska postavljena pred dejstvo, da če se želi vključiti v mednarodne tokove in doseže vsaj do neke mere normalno življenje za svoje prebivalstvo, potem mora podpisati predlagani sporazum brez vsakršnih sprememb. Kar tretjina Madžarov je zato ostala zunaj meja matične države, velik del se jih je kasneje preselil na Madžarsko, med njimi tudi moji predniki, eni so se v Budimpešto preselili iz krajev, ki so danes del Slovaške, drugi iz krajev, ki so danes v Romuniji, ampak to je zgodovina, od tedaj je preteklo sto let.
DEMOKRACIJA: Sploh pa bi bili v hipotetični predtrianonski državi Madžari manjšina …
Dávid:To so bila vedno mešana območja. Tudi Madžari in Slovenci so tako skupaj sobivali mnogo stoletij. Verjamem, da bi tudi danes bilo v Prekmurju približno pol Slovencev in pol Madžarov in bi živeli v sožitju, tako kot živijo danes; za to gre zahvala tudi slovenski politiki do manjšine. Obnovitev predtrianonske Madžarske ni del madžarske politike. Naša politika je, da si želimo dobre odnose s svojimi sosedi. Najprej naši sosedi in naša regija, nato naši tradicionalni zavezniki in zavezniki iz mednarodnih povezav, kot sta Evropske unija ali Nato. Slovenija je naša soseda, zato želimo dobre odnose z njo. Pripravlja se pobuda o tesnejšem sodelovanju na obeh straneh meje, ne le v Prekmurju, ampak tudi v Porabju, kjer živi večina slovenske manjšine na Madžarskem.
DEMOKRACIJA: Ena oblika regionalnega in sosedskega sodelovanja je tudi višegrajska skupina?
Dávid: Višegrajska skupina je neformalna povezava držav, ki delijo podobno zgodovino, tradicije, kulturo in imajo skupne interese. Skupina ni formalna organizacija, kot je recimo Evropska unija ali zveza NATO in tudi ni zaključena, ampak je odprta tudi za druge države v regiji, ki bi se želele povezati zaradi uresničenja skupnih interesov. Edini formalni organ je finančni sklad, ki ima sedež v Bratislavi, kjer sem bil zadnji dve leti izvršni direktor. Iz tega sklada, v katerega enakopravno vlagajo vse štiri članice, se financirajo izmenjava študentov, kulturni projekti in nevladne organizacije, ki se zavzemajo za razvoj regije.
DEMOKRACIJA: Vendar pa delate tudi na drugih projektih, gospodarskih, infrastrukturnih, recimo pri graditvi hitre železnice Budimpešta−Varšava−Bratislava−Brno …
Dávid: To bo moderna železnica, na kateri bodo potniški vlaki vozili s hitrostjo do 350 kilometrov na uro. Za našo regijo je značilno, da je zgodovinsko politika potekala na relaciji vzhod−zahod. Najznačilnejši primer je Poljska, ki je bila vedno pod udarom zdaj z vzhoda, zdaj z zahoda, pa tudi pri drugih državah ni bistveno drugače. In če pogledate zemljevid, tako potekajo tudi infrastrukturne povezave. Železnice, ceste, naftovodi, plinovodi, električni daljnovodi, redko kakšen poteka na relaciji sever−jug. To želimo spremeniti s pomočjo različnih regionalnih pobud, med katerimi je tudi pobuda treh morij.
DEMOKRACIJA: Bi se torej tudi Slovenija lahko vključila v te projekte?
Dávid: Vsekakor, vi ste naši sosedje in del srednjeevropske regije. Vedno ste bili in vedno boste. Delimo si zgodovinsko preteklost, tradicije, kulturo in tudi gospodarske interese. Železniška povezava prek Slovenije do Kopra in Trsta bi bila v obojestranskem interesu, so pa tudi nekateri drugi infrastrukturni projekti – npr. električni daljnovod, plinovod −, ki bi povezali obe državi in utrdili sosedsko sodelovanje.
DEMOKRACIJA: Slovenci smo nedavno sodelovali z višegrajsko skupino pri doseganju skupnih interesov v Bruslju na pogajanjih glede proračuna?
Dávid: To je bil tak primer regijskega sodelovanja. Bi pa ob tem vprašanju želel poudariti, da sredstva, za katera smo se dogovorili v Bruslju, niso, kot skuša prikazati del politikov in medijev na Zahodu, nikakršna miloščina »novim članicam«, se pravi tistim, ki smo se pridružili EU leta 2004. Gre za razvojna sredstva, ki smo si jih zaslužili. Velika širitev leta 2004, ko je pristopilo deset novih članic iz Srednje in Vzhodne Evrope, je bila v interesu tako nam kot tudi starim članicam. S pristopom smo tudi mi veliko žrtvovali, odprli smo svoje trge, da so jih preplavili trgovci iz starih članic, odstranili smo zaščito, da so lahko stare članice kot finančno močnejše prevzele dobršen del naše industrije, infrastrukture, naravnih virov, dobili so poceni delovno silo, še več, veliko visokokvalificirane delovne sile iz naših držav je odšlo proti Zahodu. To je bil naš prispevek k širitvi in blaginji EU in prav je, da dobimo za to nadomestilo v obliki razvojnih sredstev.
DEMOKRACIJA: No, ta sredstva zdaj del evropskih politikov − in mnogi mediji jih pri tem podpihujejo − skuša zadržati pod pretvezo, da se v srednjeevropskih državah, še posebej na Poljskem in Madžarskem, ne spoštuje vladavina prava.
Dávid: Te obtožbe so brez osnove, vladavina prava na Madžarskem nikakor ni ogrožena. Še posebno pa bode v oči zlonamerno poročanje in hinavščina.
DEMOKRACIJA: Kot recimo obtožbe na račun Madžarske, češ da krši vladavino prava, ker skuša uvesti določene reforme, na drugi strani pa molk, ko v Franciji policija s silo razganja demonstrante in je bilo celo nekaj smrtnih žrtev.
Dávid: To je zelo dober primer dvoličnosti. Primerov zlonamernega poročanja pa je še veliko več. Madžarsko recimo obtožujejo fobije proti Romom, ker vlada pogojuje izplačilo podpore z aktivnim iskanjem zaposlitve za odrasle Rome in z rednim šolanjem za mladoletne. Kaj je tu »fobnega«, če želimo, da se romska populacija vključi v delovno silo in šola, se torej integrira v družbo? Ali pa obtožbe, da želimo z družinsko politiko ženskam preprečiti kariere. Vlada želi spremeniti negativni pogled, ki ga ima veliko žensk v zahodnem svetu na materinstvo in otroke, češ da je to ovira v življenju, še posebno v njihovi karieri. Vlada s svojimi ukrepi želi, da bi se pogled na materinstvo spremenil v nekaj lepega, pozitivnega in materam olajšal materinstvo. Zato so predvsem mladim družinam omogočene davčne olajšave, možnost, da pridejo do lastnega stanovanja, gradi se tudi mreža jasli, vrtcev in šol, ki bodo omogočili, da se bodo mamice čim laže vrnile v službo in nadaljevale poklicno kariero, če si bodo to želele. Še en primer zlonamernega poročanja je domnevna podrejenost madžarskih medijev vladi. Če pogledate uredniško politiko madžarskih medijev, lahko vidite, da je t. i. konservativnih medijev 40 odstotkov, o podrejenosti torej ni govora.
DEMOKRACIJA: Eden najhujših očitkov iz Bruslja in »starih članic« EU leti na madžarsko politiko do migracij nasploh in nasprotovanje migrantskim kvotam še posebej …
Dávid: V bistvu Madžarska s svojo varnostno politiko samo izpolnjuje zaveze, ki jih je sprejela z vstopom v Evropsko unijo in schengenski sporazum. To pa je zavarovanje zunanjih meja EU, kar je normalen ukrep. Da niti ne govorimo v zdajšnjih razmerah, ko se soočamo s pandemijo COVID-19. Napadajo nas torej zato, ker se držimo svojih zavez, to je absurdno. Za nameček pa nam iz Bruslja še stalno grozijo z odvzemom oziroma zmanjševanjem finančnih sredstev, pri tem da imamo velike stroške z varovanjem meje. Vzdrževanje mejnih ovir, tehničnih naprav, osebje, ki varuje mejo štiriindvajset ur na dan, vse dni v letu − to ni poceni. Kar pa zadeva migrantske kvote, ima Evropa in tudi Madžarska velik demografski problem. A mi smo se ga lotili s politiko spodbujanja rojstev našega prebivalstva, medtem ko v Zahodni Evropi skušajo to urediti z uvažanjem velikega števila migrantov iz neevropskih držav. Menim, da je njihov pristop napačen, saj vidimo, kako se njihova mesta spreminjajo, kako izginjajo njihove tradicije, kultura. Mi pač ne želimo po tej poti.
DEMOKRACIJA: Morda imamo na tem koncu Evrope močnejši spomin na turške vpade in osvajanja kot na Zahodu. Če se prav spomnim iz zgodovine, je bila tudi Madžarska pod turško okupacijo.
Dávid: Drži, Turki so nas okupirali okoli 150 let, okupirale so nas tudi druge močne sile, zato smo zelo previdni. Predvsem pa imamo Madžari samo ta kos ozemlja in nič več. Slovani, Germani, Romani imajo močno zaledje, mi pa samo to, kar imamo, in če to izgubimo, nas ne bo več. Zato tudi vodimo takšno migrantsko in družinsko politiko, kot jo vodimo, in menim, da smo pri tem uspešni. Seveda se bodo rezultati videli šele čez mnogo let, a s takšno politiko smo morali začeti zdaj, če želimo, da bomo čez sto, tristo ali petsto let še obstajali kot narod.
DEMOKRACIJA: Za konec še nekaj besed o vašem delu in načrtih?
Dávid: Štejem si v veliko čast, da sem bil imenovan za veleposlanika, saj menim, da je največja čast, ki te lahko doleti, predstavljanje domovine v tujini. Še posebno sem vesel, da sem dobil imenovanje v Ljubljani, saj imam občutek, da sem dosegel cilj, h kateremu me je vodilo moje šolanje, izpopolnjevanje v slovenskem jeziku in zanimanje za Slovenijo na splošno. V teh štirih letih, kot navadno traja imenovanje, upam, da bom pustil svoj pečat v razvoju odnosov med obema državama. Ta štiri leta nameravam zato dobro izkoristiti, saj je to moja edina priložnost, da bi to dosegel. Kariernim diplomatom namreč le izjemoma podaljšajo mandat ali jih znova imenujejo. To je torej moja edina priložnost, da tu delujem kot diplomatski predstavnik, kasneje bom Slovenijo lahko obiskal samo kot turist.
Biografija
Andor Ferenc Dávid se je rodil leta 1979 v Budimpešti. Zaradi očetovega službovanja v diplomaciji, je del mladosti preživel v Sloveniji, kjer je leta 2004 tudi diplomiral iz politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mentor njegov diplomske naloge »Vpliv Združenih držav Amerike na evropsko integracijo« je bil dr. Igor Lukšič. Po študiju v okviru programa Erasmus v Gorici se je leta 2006 zaposlil na madžarskem zunanjem ministrstvu kot karierni diplomat. V Sloveniji je deloval kot diplomat v času predsedovanja Slovenije Svetu EU leta 2008 kot svetovalec veleposlanika in v letih 2014−2018 kot njegov namestnik. Služboval je tudi na madžarskih veleposlaništvih v Podgorici (Črna gora) in Prištini (Kosovo) ter bil izvršni direktor višjegrajskega sklada v Bratislavi. Položaj izrednega in pooblaščenega veleposlanika Madžarske v Sloveniji je nastopil 25. avgusta letos, ko je predal poverilna pisma predsedniku RS Borutu Pahorju.
