Piše: Mitja Iršič (Nova24tv.si)
Nasilni protikoronski protesti 5. novembra leta 2020 so bili nekakšna prelomnica v delovanju slovenske demokracije. Kar se je zgodilo tisti dan, se je potem nadaljevalo in eskaliralo do današnjega stanja, ko nam dobesedno vlada “ulica”.
Spomnimo, takrat se je po pozivih posameznikov na Facebooku k nasilju, v središču Ljubljane zbrala večja skupna ljudi, ki so Ljubljano za en dan spremenili v divji zahod. Čeprav je bil protest v sredo, je šlo za naravno progresijo petkovih protestnih politkolesarjev (le-ti so danes inkorporirani globoko v sistem Golobovega vzporednega mehanizma civilnodružbene ulice). Prišlo je do nasilja, ki ga od druge svetovne vojne v Sloveniji ne pomnimo. Poškodovana sta bila tudi dva novinarja, od tega en huje.
Na protestih povsem podivjane množice ni manjkalo nevarne pirotehnike, granitnih kock in drugih predmetov, ki so jih huligani metali v policiste. Na protestih je bilo poškodovanih več ljudi. Nekaj ljudi je bilo tudi napadenih, pretepenih – dva so morali prepeljati v ljubljanski klinični center. “Nasilje je eskaliralo. Pripadniki Antife so napadli policiste, ki so popisali protestnika, ki je provociral v srbskem jeziku. Enega policista so brcnili v hrbet,” je takrat poročal naš novinar.
Huligani so napadli še policiste na konjih in novinarja Top News Vladimirja Voduška. Ljubljana je na trenutke izgledala kot pravo vojno območje. Izkazalo se je, da je bil med protesti brutalno pretepen fotoreporter Borut Živulovič, fizično pa so bili napadeni tudi nekateri drugi snemalci in novinarji, med drugim tudi televizijska ekipa Planeta. Poškodovanih je bilo še 15 policistov, pet jih je moralo poiskati zdravniško pomoč.
Policisti in kriminalisti so v preiskavi ugotovili več kot 30 kaznivih dejanj, opravili več ogledov krajev kaznivih dejanj, kjer je bilo zavarovano več kot 70 sledi, z več kot 100 osebami je bil opravljen razgovor z namenom pridobitve koristnih informacij za odkritje storilcev in kaznivih dejanj, pregledanih je bilo za 280 GB posnetkov in fotografij, z več kot 150 osebami je bil opravljen razgovor z namenom pridobitve videoposnetkov. V protestih so morali uporabiti tako solzilec kot vodni top, saj so bile razmere tik pred tem, da uidejo izpod nadzora.
Povzročitelj najhujšega kaznivega dejanja je bil obsojen na dve leti in osem mesecev zaporne kazni, večina ostalih nasilnežev jo je odnesla z mandatnimi kaznimi, za katere pa vemo, da jih je nova oblast v neprecedenčni potezi povsem odpisala.
A protestov še ni bilo konec. Ker je politična opozicija skupaj z mediji po tiho podpirala proteste proti PCT ukrepom (podobni so bili sprejeti po vsej EU), je to nasilneže le še opogumilo, da so se čez slabo leto spravili celo na stavbo Državnega zbora.
Nasilni protesti leta 2021
Na vrhuncu pandemije koronavirusa jeseni leta 2021 je nato skupina dobro organiziranih posameznikov zarotniško skupaj s takratno politično opozicijo in mediji organizirala proteste, za katere so že vnaprej napovedali, da bodo nasilni. 15. septembra 2021 je bil tako v Ljubljani na Trgu republike prirejen protest proti novim vladnim omejitvam PCT, s katerimi je vlada poskušala zamejiti epidemijo COVID-19.
Skupina protestnikov je bila zopet barvita, od kovidiotov, ljubljanskega podzemlja, do skrajne levice, ki smo jo drugače srečevali na protestih proti Janševi vladi ali pa protestih v podporo Palestine. Približno dve uri po pričetku shoda je začela množica proti stavbi državnega zbora in policistom metati različne predmete.
Protest se je sprevrgel v izgrede, mirni protestniki so se sčasoma razbežali, izgredniki pa so po središču Ljubljane nadaljevali z nasiljem do okoli 22. ure. Proti parlamentu so začeli metati tudi pirotehnične bakle. Izgredniki so oblikovali posamezne skupine in policiste obmetavali s steklenicami in granitnimi kockami. Med izgredi je bilo poškodovanih več policistov in protestnikov, nastala je tudi ogromna gmotna škoda.
Policija je kot organizatorja shoda zopet obravnavala Zorana Stevanovića, ki je kasneje nastopil tudi na državnozborskih volitvah. Organizator shoda je dogodek napovedal na družbenemu omrežju Facebook, kjer je s svojimi objavami dosegel več tisoč delitev.
Med protestom je oseba pljunila v objektiv kamere naše televizije Nova24TV, ki je posnetek incidenta in storilca kasneje objavila. Med videoreportažo medija N1 Slovenija s protesta se je posameznik postavil med kamero in novinarja Miho Orešnika in pred kamero izkazoval iztegnjen sredinec, prav tako so zasedli prostore medija.
Nadaljevanje nasilnih protestov
Nasilni protesti so se nato nadaljevali vse do konca leta. V vseh nadaljnjih protestih pa je bila policija ustrezno pripravljena.
Še en protest proti PCT-pogojem, ki se je zgodil konec septembra, je grozil, da se sprevrže v popolni kaos. V videu na profilu stranke Resni.ca na Facebooku pred začetkom protesta je Zoran Stevanović pozval k protestom in k blokadi Slovenije.
Protest pa takrat ni bil omejen le na Trg republike in vandaliziranje centra prestolnice. Tako so v času, ko se mnogi odpravljajo iz služb in po opravkih, poskrbeli za zamaške na Celovški cesti, Dunajski cesti, pa tudi na ljubljanski severni obvoznici, saj je večja skupina protestnikov vdrla na avtocestni obroč, medtem ko so po njem vozili avtomobili
Policija je tokrat vzpostavila red z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Ko se je videlo, da shod ni več obvladljiv, je policija okoli 17.30 sporočila, da je shod v Ljubljani razpuščen zaradi zagotovitve varnosti vsem osebam z izjavo za javnost: “Policisti so zaradi zagotovitve varnosti pričeli z uporabo prisilnih sredstev. Vse pozivamo naj mirno zapustijo območje ljubljanske severne obvoznice in upoštevajo navodila in ukaze policistov.”
Tokrat je policija zopet uporabila tako vodni top kot solzilec, kar pa je bilo nujno za zagotavljanje varnosti, saj so ljudje začeli skakati pred avtomobile, ki so po avtocestnem obroču drveli z veliko hitrostjo, prav tako so se nekateri med njimi ustavili pred RTV Slovenija, kjer so zahtevali, da se jih spusti v eter. Napaden je bil reportažni avto Nove24TV, prav tako so napadli novinarko Sveta na Kanalu A Manco Turk. Kot je povedala med javljanjem v živo, so bili deležni pljuvanja in polivanja, ovirali pa so jih tudi pred kamero.
Če policija takrat ne bi uporabila prisilnih sredstev, bi razmere eskalirale na raven državnega udara ali pa vsaj ameriškega vdora v kongres 6. januarja (spomnimo, nekateri ameriški protestniki, ki pa niso bili niti približno tako nasilni kot slovenski, so dobili tudi dvajsetletne zaporne kazni).
Policija je morala prisilna sredstva prvič uporabiti 5. novembra leta 2020, ko so se protesti sprevrgli v krvavo nasilno orgijo koronskih frustracij. Opozicija in “strokovnjaki” blizu levice niso ponudili nobene alternative ravnanju policije, so pa policijski protest takrat že premeteno povezovali z vsemi prejšnjimi politkolesarskimi protesti političnih aktivistov, ki niso bili nasilni, tako da se je v javnosti ustvarjalo mnenje, kot da je policija silo, vodni top in solzilec uporabila tudi proti miroljubnim protestom – kar pa seveda ni bilo res. Takrat se je tudi prvič pojavila retorika o “zaplinjanju”.
Odbor DZ za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo je skoraj soglasno ugotovil, da je bil odziv policije ustrezen.
Direktor uprave uniformirane policije na Generalni policijski upravi Danijel Lorbek in direktor Policijske uprave je takrat razložil, da so informacije o protestih segale tudi v tujino in nekatere kriminalne združbe, zato so dogodek ocenili za dogodek z visokim tveganjem. Direktor Policijske uprave Ljubljana Stanislav Vrečar je ocenil, da so se prvi protestniki – skupaj jih je bilo po oceni policije 500 – začeli zbirati ob 16.20. Ob 17. uri so protestniki na trgu uporabili pirotehniko, v pasaži Maxi marketa pa je prišlo do medsebojnega spopada med različnimi skupinami protestnikov in napadov na policiste. Zato se je policija odločila shod razpustiti.
Ker se protestniki niso želeli raziti, jih je policija potisnila s Trga republike, od tam pa so se razkropili po širšem centru Ljubljane, kjer so se nato skoraj do 20.30 v večjih in manjših skupinah spopadali s policijo. Med drugim so poškodovali 15 policistov, več policijskih in drugih vozil ter precej mestne infrastrukture, težje in lažje sta bila poškodovana prej omenjena fotograf in novinar.
Po razlagi uniformiranih policistov so se tudi člani odbora iz vrst opozicije večinsko strinjali, da je policija ravnala ustrezno.
Kaj pa v tujini?
Slovenska policija je v času od aprila 2020 do novembra 2020 svojo nalogo opravila vzorno. Kljub temu da so mediji in politiki ljudi hujskali, da pridejo sredi največje pandemije na ulice, ni bil niti enkrat uporabljen vodni top ali solzivec, niti v času, ko so vandali policijo neposredno provocirali, se jim drli v obraz in jih celo pljuvali (to je sicer že razlog za pridržanje, a so se tega vzdržali). Po skrajnih ukrepih so posegli komaj, ko je stanje postalo nevzdržno in je bila varnost državljanov ogrožena. Pa tudi takrat nihče ni bil resno poškodovan – kvečjemu premočen.
Kako pa so se končali protesti proti kovidnim ukrepom v tujini? Nizozemska policija pod vlado liberalca Marka Rutteja je na protestnike streljala, uporabljala vodni top in jih pretepala s pendreki. Več sto ljudi je bilo aretiranih in obtoženih kaznivih dejanj. Proti nekaterim protestnikom so celo uporabljali policijske pse, ki so več ljudi grdo pogrizli.
V Nemčiji je policija proti protestnikom, ki so nasprotovali kovidnim ukrepom, uporabila brutalno silo, veliko ljudi je bilo ranjenih, streljali so s tulci, uporabljali paralizatorje, vodne topove, kovinske pendreke in seveda tudi solzilec.
Pridržanje protestnika v Berlinu. EPA-EFE/CLEMENS BILAN
Tudi tam je bilo pridržanih več tisoč ljudi. Mnogi protestniki so dobili trajne poškodbe.
V Belgiji so se protikoronski protesti začeli kot prvoaprilska zabava, ki se je začela kot potegavščina, nato pa se je novica o tem kot požar razširila po družabnih omrežjih. Potem ko so s pomočjo dronov zabave željne pozvali, naj se razidejo, se je policija naposled odločila, da na prizorišče pošlje posebne policijske enote. Ker pa tudi prisotnost posebne policijske enote ni zalegla, so policisti za obvladanje množice uporabili konje in naposled tudi solzivec ter vodne topove. Nekateri zabave željni so skandirali “svoboda”, v policiste pa metali steklenice in petarde. Več ljudi je bilo poškodovanih in aretiranih.
Belgijska policija je brutalno razgnala protestnike, ki so se zbrali 1. aprila 2021. EPA-EFE/STEPHANIE LECOCQ
Pri tem je potrebno poudariti, da so bili kovidni ukrepi v državah t. i. “jedrne Evrope veliko hujši, kot pa je bil slovenski – nikoli uresničeni – pogoj PCT. V nekem času določeni prebivalci Francije in Nemčije niti niso smeli iz stanovanja, razen za sprehod domačih ljubljenčkov in poti do najbližje trgovine z živili. Tisti, ki so kršili odloke, so bili pri priči aretirani. Slovenska vlada je uporabljala veliko milejše ukrepe, hkrati pa je bila tudi policija manj popustljiva, saj je dobila navodila, naj se med pandemijo ljudi dodatno ne vznemirja.
Kljub temu je retorika o “zaplinjanju” v času Janševe vlade ostala in preživela vse do današnjih dni.
Solidarnost, ki je nikoli ni bilo
Prej omenjena seja odbora DZ za notranje zadeve bi lahko bila točka, kjer bi koalicija in opozicija lahko sklenili pakt, da bosta obe potegnili črto pri nasilju, kakršnega smo bili deležni 5. novembra 2020. Pa niso. Opozicija je hitro ugotovila, da je retorika o “zaplinjanju” lahko tudi politični kapital v boju proti desni vladi. Zato je govorico o “robokopih” in “zaplinjanju” gojila in jo skupaj z mediji prodajala kot dokaz o represivnosti Janševe vlade. 5. 11. je bila torej točka preloma, ko je slovenska levica sporočila, da je pripravljena v imenu boja za oblast sklepati pogodbe tudi s hudičem. Ostalo je zgodovina.
Z enovrstičnicami o “zaplinjanju” je na volitvah premočno zmagal Robert Golob in njegova stranka, ki je obljubljala “svobodo” pred PCT-ukrepi. Ena glavnih operativk stranke Urška Klakočar Zupančič pa je slovensko policijo primerjala celo z zloglasnim Adolfom Eichmannom, enem od arhitektov holokavsta. Zato sta tako takratna ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar kot ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan podprli povsem zblaznelo Golobovo idejo, da se mandatne kazni protestnikom odpišejo. Vlada, ki so jo pomagali izvoliti mediji in skrajno leva civilna družba, je vlada “ulice”. Ustoličena je bila v nasilnih protestih 5. novembra pred tremi leti in v podobni maniri tudi vlada – brutalno, arogantno, nastopaško in brezkompromisno – na žalost pa tudi s poudarjeno nesposobnostjo.
Vlada se je ujela v zanko lastnega aktivizma
Seveda pa je bilo jasno, da retorika leve vlade ne more ostati brez posledic, saj je nemogoče voditi izvršilno oblast, če se vnaprej po tiho zavežeš, da ne boš preganjal neprijavljenih protestov in celo nasilja. Nobena izvršilna oblast ne more učinkovito opravljati svoje naloge, če je pred anarhijo ne varujejo organi pregona, ki pa jih je trenutna vlada retorično in dejansko kastrirala (ter s primerjavami z nacisti tudi močno užalila). Zdaj se jim dogaja, da jih lastni anarhistični podporniki požirajo pri živem telesu, kot smo videli v zadnjem primeru z otvoritvijo Kulturnega Centra Rog.
