6.1 C
Ljubljana
petek, 26 aprila, 2024

Ali je res potrebno v času pandemije dlakocepiti in še dodatno hujskati narod proti spoštovanju ukrepov?

Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)

V sodbi višjega sodišča so med drugim zapisali, da se vlada v odloku ni odločila za uporabo besedne zveze ‘prepove se gibanje osebam, ki ne uporabljajo zaščitnih mask, na odprtih javnih prostorih’ ali ‘na odprtih javnih prostorih se lahko gibljejo samo osebe, ki uporabljajo zaščitne maske’ – razlaga, da gre pri obvezni uporabi zaščitnih mask za omejitev gibanja, je po prepričanju pritožbenega sodišča, preširoka Kršitev zapovedi obvezne uporabe zaščitnih mask po določitvi sodišča torej ne gre razumeti kot prekršek po 14. točki prvega odstavka 57. člena ZP-1, da je z obvezno uporabo zaščitnih mask dejansko predpisana omejitev gibanja osebam, ki zaščitne maske nimajo. A  precej bolj tehtno vprašanje, ki se ob tej odločitvi poraja je, ali je res potrebno v času pandemije iskati dlako v jajcu in še dodatno povzročati zmedo, češ da itak ne bo kazni, tudi če se zaščitnih mask ne bo nosilo?

Višje sodišče v Kopru je ustavilo postopek zoper moškega, ki so mu izdali plačilni nalog. Moški namreč ni nosil zaščitne maske. Sodišče je nato odločilo, da odlok, ki določa obvezno nošenje maske, presega napotitev iz zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki je podlaga za ta odlok. Sodišče je v sodbi, ki je že pravnomočna, izpostavilo, da mora biti država s svojimi predpisi pri kaznovanju državljanov natančna. Poleg tega je ugotovilo, da je v primeru omenjenega moškega, vlada nošenje maske povezovala z omejitvami gibanja, kršitev pravil o uporabi mask pa ni opredelila kot prekršek. Podobno, ne v prid vladi, je družinsko sodišče pred časom razsodilo tudi v nemškem Weinmarju. Odločilo je namreč, da je prepovedano od učencev zahtevati, naj nosijo maske, spoštujejo razdaljo ter se testirajo. A so se tam dogodki zasukali v nasprotno smer – državno tožilstvo sedaj preiskuje sodnika, ki je izdal omenjeno sodbo – obstaja namreč sum, da je z razsodbo rušil pravni red.

Vlada bi sicer z lahkoto rešila ta zaplet, še preden je do njega sploh prišlo, na primer tako, da bi razglasila izredne razmere. Odvetnik Domen Gorenšek je pojasnil, da bi bilo poleg razglasitve izrednih razmer tudi možno spremeniti oziroma dopolniti Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Za spremembo ZNB bi vlada seveda rabila tudi ustrezno večino v Državnem zboru. “Ustrezna večina pa je bila, roko na srce, ves čas epidemije vprašljiva. V času, ko je umiralo po šestdeset ljudi dnevno, razglasitev izrednega stanja ne bi bila sporna, vlada pa bi lahko s tem omejila marsikatero človekovo pravico, a tega očitno ni želela,” je dejal Gorenšek. Če bi vlada razglasila izredne razmere, to najverjetneje nikomur ne bi bilo po godu, z ekstremnimi restriktivnimi ukrepi bi se razdor v državi še poglobil. Za pričakovati pa bi bilo, da bi leva opozicija delovala bolj državotvorno – a je žal, bolj ali manj, ves čas raje nasprotovala protikoronskim ukrepom in tako spodkopavala aktualno vlado. Glede same odločitve višjega sodišča je Gorenšek sicer še zapisal, da je po njegovem sodba pravilna in zakonita. Kar pa seveda še ne pomeni, da je pravilno spodbujati k temu, da ljudje ne bi nosili maske, ki je pravzaprav osnovno sredstvo pri zamejevanju širjenja okužbe.

Izredno stanje se po ustavi v Sloveniji razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. O razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na predlog vlade državni zbor. Ko se državni zbor ne more sestati, odloča o zadevah iz prvega in drugega odstavka predsednik republike. Odločitve mora dati v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane. V primeru, da se državni zbor ne more sestati, lahko v primeru izrednega stanja predsednik države na predlog vlade izdaja uredbe, ki imajo zakonsko moč. Z uredbo z zakonsko močjo se lahko izjemoma omejijo tudi posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor to določa 16. člen ustave, a le začasno in v obsegu, ki ga tako stanje zahteva.

 

Ustava RS, 16. člen (foto: zakonodaja.com)

Je tudi varuh za človekove pravice zanemaril pravico do zdravja oziroma pravico do življenja?
Že lani poleti se je oglasil varuh človekovih pravic, ki je povedal, da po njegovem mnenju pristojni državni organi nimajo nikakršne podlage za izrekanje glob v primeru, če oseba ne nosi zaščitne maske v zaprtih javnih prostorih – kot je narekoval odlok. Tudi če je imel prav, se ne da izogniti dejstvu, da je s tako izjavo zanemaril pravico do zdravja oziroma pravico do življenja. V takem primeru je namreč treba narediti test sorazmernosti, kar pomeni, da je treba oceniti, ali bi se lahko z drugimi ukrepi doseglo enak cilj. Cilj je bil v tem primeru seveda omejevanje širjenja okužbe in varovanje zdravja ter življenja ljudi. Poleti cepiva še ni bilo, tako da smo pri omejevanju širjenja virusa imeli na voljo zgolj zaščitne maske, omejevanje gibanja, fizično distanco in podobno. Torej lahko sklenemo, da tu pravica do zdravja ali življenja, pretehta marsikatero temu podrejeno človekovo pravico.

ZNB, 39. člen (foto: zakonodaja.com)

“Zanimiva in pomembna sodba Višjega sodiča v Kopru: Predpis, ki določa obvezno uporabo zaščitnih mask, ni bil izdan v okviru napotitve iz 39. člena ZNB in v posledici ne gre za prekršek iz 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB,” je zapisal odvetnik Blaž Kovačič Mlinar – ter še pojasnil: “Zakaj gre? Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) daje v 39. členu vladi pooblastilo, da z odloki omeji pravico do svobode gibanja. Obvezno nošenje maske pa ni ukrep, ki bi posegal v to pravico. Zato to tudi ni ustrezna zakonska podlaga za prekršek po ZNB.“

 

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine