Piše: Ddr. Anton Stres
Je tudi človeško življenje in z njim človek sam potrošna dobrina? To je vprašanje, ki ga zastavlja sedanja razprava o pomoči pri samomoru, ki je samo uvertura v evtanazijo v polnem pomenu.
Gre za zelo usodne etične odločitve, za prelom z načeli, ki so nosilni stebri naše civilizacije. Če bi si to priznali, se teh vprašanj ne bi lotevali s tako lahkotnostjo, ihto in politično objestnostjo. Nekatere bolj skrbijo nutrije, volkovi in medvedi kakor ljudje na koncu življenja, katere hočejo izpostaviti pritisku, da si ga predčasno vzamejo. Bolj se jim mudi na smrt bolnim omogočiti samomor kot dostop do ustrezne nege (paliative). Sicer je pa etična ohlapnost sploh značilna za sedanjo slovensko miselnost. Zahteve po dostojnem pokopu izvensodno pobitih med vojno in po njej se zavračajo z naduto oblastnostjo. Seveda so se s podobno (ne)etično lahkotnostjo ti zločini tudi godili, saj drugače ne bi bili tako množični. Skrb vzbuja dejstvo, da po osmih desetletjih nismo etično nič bolj resni in zreli. To je zato, ker etike sploh ni, ampak je samo ideologija in oportunistična všečnost oblásti. Etika se trudi biti umna, pravična, nepristranska in dosledna, ideologija pa postavlja za vrhovni kriterij trenutne posameznike ali skupinski interes. Zato se s tako lahkoto pristaja na to, da postane človek potrošna dobrina, ki ga varujemo, če in dokler je tako ali drugače koristen. Če kaj, je to kapitalistično mišljenje, ironija pa je, da nanj pristajajo sicer zagrizeni levičarji.
Odklanjanju evtanazije se pogosto skuša vzeti težo tako, da se ga pripisuje ostankom religioznosti. Ker bi naj bili danes od religije (krščanstva) emancipirani, se lahko emancipiramo tudi od absolutne zapovedi: »Ne ubijaj!« Toda ta propagandna finta ne pije vode. Resne zadržke in svarila izražajo tudi zdravniki s svojih strokovnih in etičnih izhodišč, ki se ne sklicujejo na nobeno religijo. Obstaja resna nevarnost, da bo sedanja politika v svoji značilni samopašnosti etiko in stroko povsem prezrla. V preteklih podobnih etičnih razpravah ni bilo tako. Kaže, da je despotizem dosegel novo stopnjo.
Seveda je res, da je svetopisemska vera nasprotna vsakemu umoru, tudi samomoru. Pa ne (samo) zato, ker je edini gospodar življenja Bog. Ne gre samo za pravniško vprašanje, kdo je pristojen, da odloča o življenju in smrti. Razlog je veliko globlji.
Bog judovsko-krščanskega razodetja je neskončna presežna (transcendentna) dobrohotnost, ki edina ustvarja zastonj, saj ne potrebuje ničesar in nima nobenih interesov. Je čista dobrota, ki samo sebe razdaja. Ne ljubi, ampak je Ljubezen. Samo ob njem pa si je mogoče človeka predstavljati kot cilj in ne sredstvo. Samo neskončno popolna dobrohotnost lahko podari človeka njemu samemu, brez kančka lastnega interesa. Ideja človeka kot cilja samega sebe in ne sredstva kogar koli je logično vzdržna samo ob ideji Stvarnika, ki ustvarja zastonj. Samo on lahko ustvarja bitja, ki so cilj in ne sredstvo, ker teh slednjih ne potrebuje. Zato samo ob njem človek ostaja cilj do konca in ga nima nihče pravice podrediti svojim interesom, tudi sam svojim interesom po uživanju ne. Tu je varovalka pred instrumentalizacijo človeka, proti kateri rohnijo levičarji vseh rdečih odtenkov. Ko te varovalke ni več in se v materializmu človek sprevrže v kolešček vesolja in njegovega slepega razvoja, ni nobenega razloga, da bi ne smel postati tudi kolešček totalitarnega političnega sistema in kapitalistične dobičkarske računice, po kateri evtanazija stane manj kot paliativna oskrba, kakor je globokoumno dognal viden levičarski filozof.
Idejo človeka kot cilja in ne sredstva je filozof Kant sekulariziral, ko jo je utemeljil na človekovi umnosti in z njo dani svobodi. Kot umno, duhovno bitje se je človek sposoben dvigniti nad svoje interese in uvideti, kar je res in kar je prav, ne glede na to, ali je to v njegovem osebnem interesu ali ne. Kant sicer ni bil prepričan, da lahko čisto pogreša misel na Boga, zato ga je pripeljal nazaj v obliki svojih postulatov. Vsekakor pa je tudi v laični in sekularizirani miselnosti dovolj racionalnih razlogov za brezprizivno prepoved: »Ne ubijaj!« To je predvsem dostojanstvo človeške osebe v sebi in v drugih. Najdemo ga na začetku Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah, ki enake pravice vseh utemeljuje na njihovem dostojanstvu, razumu in vesti. Najdemo ga v zdravem etičnem čutu medsebojne solidarnosti in sočutja, ki nam ne ukazuje »umora iz usmiljenja«, ampak medsebojno podporo, bližino in pomoč, da lahko vsakdo vzdrži v svojem dostojanstvu in pogumni kreposti (krepkosti) do konca.
