Pogovarjali smo se z Alešem Nosetom, ki je po odmevni monografiji Domobranci, zdravo – Bog daj – Protikomunistične enote na Slovenskem 1942−1945 sedaj izdal še monumentalno knjigo z naslovom II. Udarni ali Rupnikov bataljon.
Gospod Nose, diplomirali ste iz slikarstva. Od kod pri vas tako veselje do vojaških ostalin, do ohranjanja vojaške zapuščine na Slovenskem?
Ja, res je. Diplomiral sem iz slikarstva pri profesorju akademskem slikarju Zdenku Huzjanu na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Čas študija mi bo za vselej ostal v spominu, za kar so zaslužni tudi profesorji, s katerimi sem imel zelo dober, korekten in ustvarjalen odnos. Druga zgodba pa so vojaške ostaline, denimo uniforme in oprema različnih vojska na Slovenskem. Že kot študent sem se navduševal nad soško fronto in njenimi ostalinami. Prav tako sem si ogledal veliko zasebnih muzejev na to temo, med katerimi izstopa Kobariški muzej. Prehodil pa sem tudi kar nekaj terena ob Soči in po bližnjih hribih, ki jo obdajajo. Pravzaprav pa se je ta zgodba začela v rani mladosti ob gledanju vojnih filmov jugoslovanske filmske produkcije, kjer sem se sprva navduševal nad partizanskimi borci, saj je tako velevalo vsesplošno prepričanje in indoktrinacija na vsakem vogalu. Z leti pa sem nekako opazil razliko in oblikovno dovršenost nemških uniform, predvsem častniških. Tako se je porodila skrita želja, da bom nekoč imel kakšen tak vojaški eksponat. Z leti sem to uspešno realiziral in seveda, ker ena ni nobena, se je tako začela razvijati zbirateljska strast. Doprinos vsemu temu pa je bilo odlično sodelovanje z Muzejem novejše zgodovine Slovenije v času, ko je bil direktor te ustanove g. dr. Iztok Durjava, ki je kot umetnostni zgodovinar videl v mojih delih kvaliteto ter mi tako omogočil samostojno razstavo likovnih del v prostorih muzeja. To sodelovanje smo tudi nadgradili z razstavo Mati Domovina Bog, ki jo je pripravila dr. Monika Kokalj Kočevar, pri kateri sem sodeloval s postavitvijo samostojne vitrine. Seveda z Muzejem novejše zgodovine in njihovimi zaposlenimi še vedno zelo odlično sodelujemo.
Zgodovinsko gledano vas zanima predvsem obdobje druge svetovne vojne in še posebej delovanje slovenskega protirevolucionarnega tabora. Zakaj? Morda zato, kar je bil desetletja blaten, zamolčan, prezrt?
Moj krog interesne sfere se je z leti nekako zožil na slovenski prostor v obdobju 1940 do 1946 pa tudi obdobje Kraljevine Jugoslavije še sodi v to sfero. Predvsem pa sem se osredotočil na del nam zelo zamolčane in prikrite zgodovine, saj so po letu 1945 pisali zgodovino samo udeleženci revolucionarnega tabora, drugo ni bilo dovoljeno, bilo je celo prepovedano. Res pa je, da so informacije o dogodkih krožile le v nekaterih krogih zgodovinske stroke, seveda neuradno. Vse drugo je bila tuja literatura, v kateri je bilo marsikaj napisanega, vendar je bila oziroma je bilo njeno posedovanje strogo prepovedano. Tako obstaja v Nuku tako imenovani fond D s prepovedano literaturo med letoma 1945 in 1991, ki je bila dostopna le nekaterim izbrancem, pa še to s posebnim dovoljenjem. Šele po osamosvojitveni vojni za Slovenijo in njeni sedaj lahko rečemo delni demokratizaciji so začele vedno hitreje prihajati informacije v širši krog ljudi. Kar nenadoma je začela vstopati v občo zavest še ena prikrita zelo drugačna zgodba, ki je dosedanjo skoraj postavila na glavo, če že ne na laž. Razblinil se mi je mit pravičnega, poštenega, močnega in lepega partizanskega borca, ki je že dosegal junaštva mitoloških zgodb antične Grčije in Rima. Na žalost pa še vedno kljub dognanjem in dokazom ter novim zgodovinskim dejstvom še vedno ostajajo častilci komunistične mitologije.
(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracije.)
