Piše: Tanja Brkić (Nova24tv)
Ekipa oddaje Tarča je v zadnji oddaji, na podlagi javno dostopnih evidenc, vzela pod drobnogled nekaj lastnikov prestižnih novogradenj, ki si nepremičnine kar kopičijo. Med njimi nista manjkala niti prvi mož evropskega nogometa Aleksander Čeferin in najverjetnejši novi minister za energetiko Bojan Kumer.
Medtem ko v Sloveniji nekateri komaj pridejo skozi mesec, plačujejo drage najemnine in le sanjajo o nakupu enega stanovanja, na drugi strani obstajajo tisti, ki si lastijo prestižne nepremičnine, nekateri jih celo kopičijo. V Tarči sta gostovala dva od njih, seveda je prvi vsem znani Aleksander Čeferin, drugi pa iz ekipe za ministra Bojan Kumer, specialist za fiktivne pogodbe.
Čeferin plačal manj kot ostali
V oddaji Tarča je bila prva izpostavljena Rezidenca Luwigana, ki je bila končana pred tremi leti, njen investitor pa je bil GH Holding Blaža Miklavčiča oziroma njihova hčerinska družba MM SVTK, ki je projekt kupila od Kraškega zidarja v stečaju. Velika večina stanovanj ni pod hipoteko, vsako ima svojega lastnika. Tri stanovanja so v lasti družine Čeferin, ki ima pod palcem več kot dovolj, na račun vse prej kot poštenih in korektnih poslov, o katerih smo že poročali. Aleksander Čeferin si lasti 90 kvadratnih metrov veliko stanovanje, za katerega je z garažnim parkirnim mestom vred odštel le 230 tisoč evrov oziroma 2.300 evrov na kvadratni meter. Dobro se je pogodil, glede na to, da naj bi vsi ostali kupci plačali tudi po 5.100 evrov na kvadratni meter, poroča Siol. Spomnimo tudi, da je Čeferin v sezoni 2019/2020 prejel plačo v višini 2,19 milijona evrov, v znesku pa niso všteti dodatki in drugi privilegiji, ki jih ima na voljo kot predsednik Uefe.
Do poceni stanovanja tudi kandidat za ministra
Ne čudi, da je na seznamu tudi Golobov ministrski kandidat za podnebje in energijo Bojan Kumer iz Gibanja Svoboda, ki je s pomočjo fiktivne pogodbe o najemu na Adamičevi 18 v Ljubljani, ki je bilo v lasti družbe. S tem si je zagotovil predkupno pravico, ki mu je še kako prišla prav. Seveda se je Kumer prikladno izgovoril na zanemarjanje dejstev transakcije in časa nakupa, češ da je bila povprečna cena kvadratnega metra stanovanja višja kot na primer dveh stanovanj, ki sta bili prodani v istem času, stanje njegovega stanovanja pa je bilo precej slabše. Kumer je vsako trditev o fiktivni pogodbi po poročanju Siola zavrnil, saj naj bi zadaj obstajale transakcije, pogodba pa naj bi bila sklenjena pod istimi pogoji, ko jih je imel prejšnji najemojemalec.
Fiktivno pogodbo prikladno zanikal
Ugibanja, ali je bila najemna pogodba vendarle fiktivna, saj je takoj sledila prodaja stanovanja, je Kumer zavrnil. “Ne vidim nobene fiktivnosti, ker so zadaj transakcije, ki dokazujejo najemnino, ki je bila plačana za prvi, drugi in tretji mesec, in tukaj ni nobene fikcije. V bistvu je samo to, da smo sklenili pogodbo za najem po istih pogojih, ki jih je imel predhodni najemojemalec.” On seveda zanika, vendar spomnimo na dejstva, ki niso naključna in nedolžna, kot to želi prikazati Kumer.
V petek, 16. septembra 2016, je pravnica Martina Pohar uskladila in naročila pripravo cenitve stanovanja. cenilno poročilo je bilo izdelano tri dni pozneje, takrat pa je bil izveden tudi ogled stanovanja. Informativna cenitev je bila 85 tisoč evrov, za kolikor ga je potem Kumer tudi po predkupni pravici kupil in si z njo zagotovil za 42 tisoč evrov nižjo ceno (tržna vrednost naj bi znašala dobrih 127 tisoč evrov). Vse to ne zveni ravno nedolžna in korektna prodaja stanovanja, to bi zaznal vsak.
