Piše: Dr. Stanislav Južnič, raziskovalec na Univerzi Oklahoma, ZDA
Švabi na vsake kvatre zacoprajo kakšen puč. Najhujši je bil tisti Luthrov, ki je polovico tega arijskega življa svoj čas za vekomaj odtujil edino pravi katoliški veri: onegavljenje luteranca Ota nas še dandanes spominja na te žalostne dogodke. Seveda ni šlo toliko za versko obredje kot za denar – sveta vladar.
Nato so se švabski pučisti 30 let vojskovali za prazen nič. Potem je Friderik Veliki delal še večjo zgago: zategadelj so mu Rusi zasedli Berlin, dokler jim ni umrla carica Elizabeta blagega spomina, kar je Friderika rešilo, prav ko mu je šlo najbolj za nohte.
Sveto Rimsko cesarstvo
Potem je Napoleon ukinil Sveto Rimsko cesarstvo nemške narodnosti, katerega najvidnejši stebri smo bili prav mi Slovenci s Čehi vred. Za to neslano šalo je fasal svoj Waterloo, naš habsburški šef preminulega cesarstva, 1. rajha, pa je postal samo avstrijski cesar. Kot da ta potegavščina Nemcem ni bila dovolj, so nam na grbo spravili še Bismarckov puč, s katerim je kar nenadoma berlinski cesar postal šef 2. rajha, naše habsburško cesarstvo pa je bilo postavljeno na hladno kratkih rokavov: morali smo tenko piskati po pruskih vižah. Za kazen smo jim iz naše habsburške monarhije zvito izvozili Hitlerja: ta si je omastil brke z münchenskim pučem nacionalsocialistov, da bi prevzel nadzor nad bavarsko vlado novembra 1923. Seveda malarju kaplarju ni uspelo, spravil pa je naciste na zeleno vejo: aretiran in obtožen veleizdaje. Desetletje pozneje so mu šli vsi na limanice: potem so čez ducat let prihrumeli ruski tanki.
Potem sta Andreas Baader in Ulrike Meinhof RAFala po levi: oba sta bila bolj črnolasca, zato se jima je fržmagala nordijska plavooka rasa. Pa sta jih fasala po nagi riti.
Sledil je te dni turinški grad Waldmannsheil: tam je, bližajoč se 7. križu, Rüdiger von Pescatore kot nekdanji podpolkovnik in poveljnik elitnega padalskega polka vodil meščane novega cesarskega rajha (Reichsbürger) na čelu s princem Reussom Heinrichom XIII. in njegovo rusko simpatijo Vitalio B. iz nekoč Kantovega mesta Kaliningrada. Immanuel se je malce pritoževal, a tudi on jih je imel precej za ušesi, poleg tega pa je že predolgo pod rušo. 13. Heinrich je seveda odraščal v Zahodni Nemčiji, vendar tamkaj ni nikoli občudoval naših ameriških enot. Potem si je pridobil nazaj svoje družinske vzhodnonemške posesti: poglavitni šefi njegove družine seveda stolujejo raje v varnejši Avstriji tako kot kranjski Turjačani. Iz njegove nekoč ruske vzhodnonemške Turingije so novodobni pučisti skušali izpeljati Macesnovo gorico sredi berlinskega parlamenta, pa iz te moke ni bilo pravega kruha. Maček in Kradelj sta jim, ponavljajoč, telefonirala Hišnikova navodila o pravilni izpeljavi macesnovega puča, vendar polpismena, kot sta bila, nista znala dovolj švabščine: njun predpotopni načrt je padel v vodo kljub pridušanju Goliobovega Hišnika v Murglah. Turinškim pučistom je šrango držala sodnica alternative za Švabsko: le-ta je donedavna žulila poslanske klopi, zato si je zaželela nekdanje kolege poslance malce podrezati pod rebri, jim naviti ušesa, saj ima od nekdaj obilo masla na glavi. No, pa se je puč ponesrečil v nasprotju z indijanskimi sombrero-pončo zdrahami v Peruju: tam mi, jenkiji, od nekdaj vedrimo in oblačimo rudniškemu denarju v prid.
Švabski zgled Slovencem?
Tako ga Nemci veselo pučajo tja v tri dni, kaj pa mi pod južnimi obronki Alp? Prav nič: odkar sta Mačkova Kradelj in Kragulj s Kidričem vred (KKK) izvedla Macesnov puč pod gorico, se lahko kar pod nosom obrišemo za kakšen dober slovenski puč ali vsaj prevrat, čeprav ima naše plemstvo s Turjačani na čelu veliko žlahtnejši pedigre od Reussa in njegovih pučistov ino pučistk, Hišnik pa bi rade volje popučal vsakega, ki ni »naš«. Odkar v EU na vse mile viže pumpamo ukrajinske soldate z orožjem, ki se po poti večinoma zgubi na črnem trgu, ni več težko napaberkovati nekaj dobrih tankov ali še pa še šmajserjev kot listja in trave po zmernih cenah, kar se je njega dni dalo le pri nas v ZDA. Kljub temu pa slovenski pučisti veselo smrčijo. Da bi dognali, od kod ta jedrnata razlika med švabsko in slovensko pučistično svojatjo, kaže podrezati malce globlje.
Razlike med švabsko in slovensko znanostjo
Znanstvena andrht je bila ena med aduti Luthrovih, Zwinglijevih in Kalvinovih pučistov: Kopernika niso imeli takoj radi, a so ga laže sprejeli z Galilejem in Descartesom vred, medtem ko smo mi katoličani previdno mencali. Friderik Veliki je na veliko gostil vodilne veleume na čelu s poznejšimi pariškimi zvezdami, kot sta bila Voltaire in Lagrange, predvsem pa Leonard Euler, ki je hkrati prekanjeno šmiral še z Rusi, čeravno so si bili skupaj z našo debelušno mamo cesarico Marijo Terezijo v laseh s Friderikovimi Prusi. Slovenci so se s Trubarjem na čelu občasno malce spogledovali s pučisti, a Habsburžani so nam rezali preobilne kose kruha, da bi se jim odrekli v prid švabskih luterancev. Šele Karadjordjevim potomcem smo šli po sili razmer na limanice kljub zlohotnim opozorilom rožniškega Ivana Cankarja, ki pa je bil na Rožniku prepogosto v rožicah, da bi se docela politično obnesel.
Slovenski učenjak Hallerstein ali poslovenjeni Gruberji so visoko nadkriljevali nemške tekmece: trdoglavi pučisti so sejali jalovo seme na slovenski zemlji. Zamaje se macesen, Slovenca zvestoba ne gane:
pet jih pade, kjer porine kranjske matere Veseli sin.
Veliki preobrat
Friderikove soldate je poverbal Bismarck in zafural Evropo s svojim 2. rajhom. Slovenski znanstveniki so bili njega dni v samem vrhu z Jožefom Stefanom, Gorenjcem Marianom Kollerjem in Spodnjim Štajercem Franzem Ungerjem kot stebri dunajske akademije: le-ta je bila dodobra poslovenjena, saj je njen as Boltzmann poročil napol Slovenko Jeti, oče Ernsta Macha pa je gospodaril pod Gorjanci, kjer bi se Ernstova sestrica kmalu spajdašila z brhkim Dolenjcem na rovaš Machovega pozitivizma.
Potem se je zalomilo. Čeravno smo jih s svojim znanjem visoko nadkrilili, pa so nam Prusaki vzeli mero s svojimi nacionalističnimi puči: razdvojili in razkrojili so nam habsburško domovino za vekomaj. Nakar so Švabi s svojimi Judi vred s puči prekrojili vesoljno znanost po meri Marxa, Einsteina in Heisenbergove načeloma nedoločene kvantne mehanike, scoprane pod okriljem nacistov, ki je do dandanašnjega ni uspelo razumeti nikomur, tudi če je znal zapopasti Einsteinove relativnosti: še sam Werner si ni bil gotov vseh nedoločljivosti, medtem ko je firerju modeliral atomsko bombo za las počasneje od tekmeca Nielsa Bohra. Heisenberg je preplonkal Kanta tako, da sta skupaj s siceršnjim nasprotnikom Einsteinom zavrgla Eulerjev eter med staro šaro – Tesli navkljub. Taisti Nemci so statistično entropijo zverižili do onemoglosti, da bi se njen oče Boltzmann zgrozil, tako kot se je Einstein pridušal: oba ta zeta slovanskih tašč nista priznala puča, ki je na prestol znanosti ustoličil verjetnost. Čeravno je šel Adolf rakom žvižgat s svojo Evo vred, so kvantne neslanosti njegovih podložnikov obveljale za celo stoletje, še habsburški Slovan Tesla in slovanski zet Einstein jim nista mogla do živega: nihče jim doslej ni bil kos, saj se nikomur niti ne sanja, za kaj gre. Švabi so tako v porazu druge vojne pravzaprav zmagali: znebili so se judovskih poslovnih tekmecev in ustoličili svojo čudaško znanost, s katero ni češenj za zobati. Zato jim je toliko do pučev: v znanosti in v politiki.
Zgledi iz tujine vlečejo
Trump in Biden imata vekovečne puče drug z drugim: a moja domovina je tega vajena. Tudi streljanja šolarjev med poukom. Te nerodne navade pa se očitno nezadržno širijo v Evropo, saj šolski sindikat dosmrtno komandira odstavljeni Hišnikov zet. Dokler smo se Slovenci psovali samo po cajtngih, ni bilo sile: sedaj, ko opreza črni trg ukrajinskih brzostrelk in je Macesnovo brezno znova prazno, pa je Hišniku padla sekira v med:
Hišnik v Murglah puč načrtuje
Macesnove krivde se zmrduje
Z Goliobom hočeta oblast
Narod spraviti ob vsako čast
Samo sebi mleko in mast
Druge zvito vabita v past
Spodrezati slovensko rast
Prefrigano jima gre v slast
Na vse mile viže zganjata kraval
Kranjec moj jim osle kaže okobal.
