29 C
Ljubljana
četrtek, 30 junija, 2022

(40 LET TRAGEDIJE) Dan, ko se je na Korziki v hipu končalo življenje 180 Slovenk in Slovencev; nesreča ali zarota?

Piše: Janja Strah 

Se še spomnite propadle letalske družbe Adria Airways? Pred 40 leti se je imenovala Inex Adria Aviopromet. Za prvega decembra je imela letalska družba, v dogovoru s Kompasom dogovorjen čarterski let na Korziko. Letalo McDonell Douglas MD-81, na katerem je bilo 172 potnikov in sedem članov posadke, je z Brnika zares poletelo, a vrnilo se ni nikoli več.  

Polet s serijsko številko 1308 je bil organiziran v dokaj nenavadnih okoliščinah. Bil je ravno torek, 1. decembra 1981, dva dni po osrednjem državnem prazniku tedanje Jugoslavije. V tistem času je bilo več prostih dni po dnevu republike in marsikomu se je prilegel vsaj kratek izlet, s katerim so si nekoliko »odpočili« od posttitovske Jugoslavije, njene ikonografije in finančnih težav. Kompas je tako vabil na enodnevni nizkocenovni izlet, ki so se ga udeležili številni zaposleni v Adriji in Kompasu (z družinskimi člani) ter je privabil tudi številne »male« ljudi, ki sami niso bili vezani na komunistično politično elito. Ob tem je bilo precej zmede, saj je bilo med potniki nekaj »grešnikov«, ki so se prijavili skrivaj, naokoli pa razlagali, da gredo v Beograd. Nekateri pa so tik pred zdajci odpovedali vkrcanje na letalo, denimo družina sedaj že nekdanjega premierja dr. Mira Cerarja (zbolela naj bi njegova sestra, starša Miro st. in Zdenka sta zato odpovedala izlet).

Letalo je poletelo ob 7.40 proti Korziki. Približno čez slabo uro, ob 8.53, ko je bilo letalo tik pred pristankom na letališču Ajaccio, se je oglasil alarm, da je letalo preblizu tal. Bilo je prepozno, letalo je nekaj sekund kasneje z levim krilom trčilo v goro San Pietro in strmoglavilo. Letališka kontrola je zaman pričakovala pristanek letala, ki je izginilo. Prebivalci iz neposredne bližine so slišali eksplozije v nedostopnem delu hribovja nad Ajacciom, komunikacijske poti pa so bile takrat še počasne, tako da je prva neuradna novica o nesreči v Slovenijo prišla šele nekaj ur kasneje, ob pol dvanajstih. Dve uri kasneje je bila tudi uradno potrjena. Slovenija je bila zavita v črnino.

Nesrečno letalo, ki je končalo v korziškem gorovju (foto: Andy Kennaugh / Wikipedia)

Kot poroča Delo, je v nesreči je izgubilo življenje nekaj celotnih družin, med njimi Bernotovi iz Polhovega Gradca, Čibejevi iz Ljubljane, Orthaberjevi iz Maribora in kar šest članov družine Zorman, ki je vodila znano gostilno Kanu blizu Medvod. Po njihovi smrti je ugasnila tudi gostilna. »V tragediji je umrlo osem otrok, mlajših od 12 let. Veliko jih je potovalo s starši ali starimi starši. Najmlajši, Nejc Vidmar je imel komaj štiri leta, umrl je skupaj z mamo Marjetko Vidmar in očetom Andrejem Veličkovičem,« so zapisali. Časopis Delo je takrat objavil seznam vseh umrlih (TUKAJ), na njem se je znašel tudi duhovnik Peter Grobelnik, župnik v Dravogradu, po nekaterih podatkih naj bi bil med potniki še en duhovnik. Za znanega gostinca Andreja Zormana pa je veljalo, da je bil sila podjeten mož, ki je imel v najemu tudi hotel Šimnovec na Veliki planini. Po Zormanovi smrti je šlo s hotelom le še navzdol.

Ali je šlo res zgolj za nesrečo ali morda za zaroto? Dejstvo je, da je bil glavni pilot Ivo Kunović dobro šolan in izkušen, vendar je bilo takrat vreme na Korziki slabo, lokalno letališče pa slabo opremljeno in nevarno zlasti v oblačnem vremenu. Kasneje je jugoslovanska komisija za ugotavljanje vzroka nesreče okrivila kontrolorja letališča, ki naj bi dajal napačna in nejasna navodila. Mediji pa seveda ne omenjajo, kdo vse je takrat zasedal pomembne funkcije. Direktor Kompasa je bil nekdanji šef slovenske Udbe Egon Conradi, ki ga je v sedemdesetih letih na funkciji šefa Udbe zamenjal Janez Zemljarič, slednji pa je bil v času nesreče predsednik republiškega izvršnega sveta. Direktor Adrie pa je bil Franc Sever-Franta, ki ga je po nesreči nasledil Janez Kocijančič. Je torej Udba imela motiv, da se je z nesrečo koga znebila? Neposrednih dokazov za to sicer ni, verjetno pa so tudi udbovski arhivski dokumenti, ki bi to lahko potrdili, že uničeni. Malce neverjetno je tudi dejstvo, da Adria kasneje ni imela letal s tako veliko kapaciteto sedežev. Tu bi veljalo pregledati dokumentacijo o nakupu letala, ki je končalo na Korziki, ter zavarovalne vsote, ki so bile plačane zanj. Morda bi kaj več pokazala tudi analiza številnih letalskih nesreč, ki so bile posledice ali terorizma ali vojaških napadov, saj je znano, da je bilo kar nekaj letal strmoglavljenih zaradi ponesreči izstreljene rakete.

Prav tako pa preseneča tudi razmeroma pišmeuharski odnos jugoslovanskih oblasti do nesreče, saj so oblastniki celo zahtevali odstranitev spominskega znamenja blizu kraja nesreče. Da seveda ne omenjamo ignorance do svojcev in sorodnikov nesreče. Ter še zlasti dejstva, da je bil kraj nesreče očiščen šele 27 let po nesreči, torej leta 2008, že dolgo po osamosvojitvi. Toliko časa so kosi letala in posmrtni ostanki žrtev ležali v globeli pod goro San Pietro. V akciji leta 2008 je takrat sodeloval tudi sedanji poslanec SDS Franc Breznik. Že konec leta 2007 je namreč predstavil svoje izsledke raziskovanja nesreče. V raziskovanju na težko dostopnem planinskem pobočju Krokarjevega grebena na Korziki je odkril večje število osebnih predmetov in dele posmrtnih ostankov ponesrečenih potnikov, čemur je nato sledila akcija, ki jo je omogočila takratna vlada pod vodstvom Janeza Janše. Leta 2009 so tako po skoraj 30 letih pokopali še zadnje posmrtne ostanke žrtev.

Predsednik republike Borut Pahor je danes položil venec na spomenik žrtvam nesreče. (foto: Daniel Novaković / STA)

Sorodne vsebine