Piše: dr. Tomaž Kladnik
Peti dan vojne, v ponedeljek, 1. julija, poskuša JLA s preboji svojih obkoljenih enot. V ta namen vozi na bojišče nove enote, zlorablja uporabo vojaških helikopterjev z oznako Rdečega križa v vojaške namene in grozi s sabotažami. Kljub temu oziroma prav zaradi tega pa se po drugi strani sooča z množičnimi vdajami, prebegi in pobegi vojakov iz svojih enot.
Slovenske oborožene sile pa uspešno onemogočajo horizontalne manevre nasprotnika in v bojih za mejne prehode jim uspe, da jih vse več prevzamejo v svoje roke. Lokacije pomembnejših dogodkov oziroma spopadov: Nova vas, Medvedjek, Krakovski gozd, Mokronog.
Bojni načrti RŠ TO
V okviru priprav na oboroženi spopad so v RŠTO in v posameznih PŠTO izdelali posamične izvedbene načrte, ki so opredeljevali naloge enot na posamičnih področjih:
Načrt »KAMEN« je opredeljeval načrte varovanja državne meje. Delno so jih uporabili v juliju in nato znova v septembru 1991. Predvideval je termine zasedb določenih mejnih točk ter razmejitev nalog med TO in milico.
Načrt »OBJEKTI« je opredeljeval načrte varovanja objektov posebnega pomena za Republiko Slovenijo. Izvajali so ga več mesecev in se je po končanju spopadov nadaljeval z varovanjem skladišč TO in prevzetih objektov JLA. Pri izvedbi tega načrta so delovali tudi pripadniki organov za notranje zadeve.
Načrt »GAMS« je opredeljeval načrt oviranja, ki so ga posodobili maja 1991 in je bil najbolj uporabljen med vojno. Načrt je obsegal ukrepe pripravljenosti, pregled mikrolokacij za oviranje z navedbo nujnih sredstev, načrt oviranja na zemljevidu in shemo alarmiranja z odgovornimi osebami. Blokirane so bile tudi vse vojašnice JLA in glavne prometnice.
Načrt »NABAVA« je opredeljeval načrte blokade in izvzema orožja ter materialno-tehničnih sredstev v lasti TO iz skladišč JLA.
Načrt »JEZERO« je opredeljeval organiziranje zbirnih centrov za prebežnike iz nasprotne strani.
Načrt »LIPA« je opredeljeval stalno pripravljenost pripadnikov operativnih služb.
Načrt »KREMEN« je opredeljeval načrtovanje zvez.
Načrt »TORBA« pa je opredeljeval vzpostavitev kurirske službe in vzporedno uporabo rednih zvez.
Bojni spopad Medvedjek
Zaradi težkega vojaškega položaja na barikadi pri Pogancih so poveljujoči za ustavitev sovražne kolone načrtovali tudi zaporo na Medvedjeku. Medvedjek je rahel klanec na cesti M–1 pri vasi Veliki Gaber, med Trebnjim in Ivančno Gorico. To je bila zadnja barikada na ozemlju Dolenjske pokrajine TO pred Ljubljano oziroma pred območjem Ljubljanske pokrajine TO. Cesta je bila tripasovna v rahlem ovinku, na vrhu klanca sta bila dva nadvoza. Nad cesto M–1 je bila lokalna asfaltirana cesta oddaljena od 3 do 20 m. Enota TO je na Medvedjek z dvema avtobusoma prispela ob pol štirih zjutraj. Ukaz je zapovedoval ustavitev kolone JLA, vendar pa pripadnikom TO ni bilo dovoljeno, da prvi odprejo ogenj. Barikada je bila postavljena na tem mestu iz dveh razlogov: načrtovana je bila na podlagi konfiguracije terena, in to kljub bližini stanovanjskih hiš, in zato, da zaradi oddaljenosti od Novega mesta pridobijo čas za njeno postavitev in oborožitev. Poganci so namreč pokazali, da je izjemno težko braniti na hitro postavljeno barikado. Kolona JLA je prišla do Medvedjeka 27. junija 1991 ob 15.45 in je tako za 25 kilometrov dolgo pot od Novega mesta do Medvedjeka porabila več kot 5 ur. Tu se je morala ustaviti, saj je bila ob nadvozih že postavljena barikada iz tovornjakov; te so kot barikado uporabili tako, da so ustavili promet. Glavni del postavljanja barikade s tovornimi vozili so vodili miličniki PM Trebnje in prometni miličniki PM Novo mesto oziroma patrulja na cesti M–1. Delavci Cestnega podjetja pa so minirali nadvoz in prostor za nadvozom proti Ljubljani, tako da so pri nadvozu postavili 1.500 kg, na cesti pa še 1.000 kg eksploziva – kamnitita. Spodnjo barikado so postavili v bližini spomenika, prav tako iz tovornjakov in vozil. Večino civilistov, ki so ostali na ljubljanski strani barikade, so miličniki evakuirali v Ljubljano. Na Medvedjeku pa je ostalo nekaj deset voznikov, ki se niso hoteli odmakniti od svojih vozil, predvsem so bili to vozniki tovornjakov. Na barikadi je bilo prvi dan 378 pripadnikov TO, na območju pa so delovali tudi miličniki in kriminalisti iz PM Trebnje, ki so varovali določene točke, usmerjali promet, varovali postavljen eksploziv in predvsem zagotavljali varovanje mesta izza ustavljene vojaške kolone ter seveda opazovali kolono z namenom dokumentiranja dogodkov. Poleg tega so enotam TO pomagali pri vzpostavljanju zvez in prenašanju informacij. Po trojih pogajanjih med pripadniki TO in JLA je ob 17.04 iz republiške koordinacije prišel ukaz o napadu na kolono JLA, vendar ga zaradi nejasnosti o pristojnosti poveljevanja ob barikadi ter neinformiranosti enot in častnikov TO na terenu ni bilo. Po vzpostaviti enotnega poveljevanja enotam TO, ki so bile v obroču barikade, in ob grozečem premikanju kolone JLA so se poveljujoči TO odločili, da do naslednjega dne nadzorujejo kolono JLA. Poveljujoči JLA so med tem vzpostavili stalen stik z nadrejenim poveljnikom, območje pa so ves dan preletavali vojaški helikopterji SA–341 in Mi–8. Zvečer naj bi območje fotografsko izvidovali dve letali IJ–22 orel in s tem pripravili JVL za napade naslednji dan. Ob okrepitvah, ki so prišle, so bili naslednji dan, 28. junija, na položaju 504 pripadniki TO. Po novih neuspešnih pogajanjih so za ob 9.50 načrtovali napad na kolono JLA, in sicer so pri hišah naselja Medvedjek naredili zaklonilne položaje ter sprožili vse štiri protioklepne ročne metalce armbrust proti prvima dvema oklepnikoma, ki pa so zgrešili cilj. Poleg tega so pripadniki protidiverzantskega voda ob spodnji barikadi na oklepnike streljali z dvema armbrustoma, ki pa tudi nista povzročila večje škode. V odgovor na napad je sledil napad JLA s topovi PZO 20 mm proti poveljniškemu mestu TO. V 20 do 25 minut dolgem obojestranskem obstreljevanju je imela TO šest ranjenih, JLA pa enega mrtvega in dva ranjena – vsi trije so bili zadeti s pehotnim orožjem. Po kratkem zatišju sta območje preleteli izvidniški letali JVL in hkrati je 2. PŠTO prek pripadnikov milice izvedel za pripravo na letalski napad. Ob 10.47 sta območje Medvedjeka napadla dva para letal JVL (v vseh napadih na Medvedjek naj bi bila sodelovala letala J-21 jastreb, J-22 orel in MIG 21). Sprva sta dve letali iz ljubljanske smeri z mitraljezi in raketami napadli kmetijo Kotar, barikado na prevalu klanca in desno od ceste M–1 na ljubljanski strani klanca. Drugi par letal pa je obstreljeval položaje na desni strani ceste M–1. Enote TO na Medvedjeku niso imele protiletalskega orožja, zato je bil umik pred letalskimi napadi edina možnost. Ob 11.30 so letala znova napadla. Tretji letalski napad na Medvedjek pa je bil ob 14.56, vendar takrat na klancu Medvedjek ni bilo več večjih sil TO. Poleg šestih ranjenih pripadnikov TO je bilo v letalskih napadih ubitih sedem civilistov, voznikov tovornjakov, ki so bili ob svojih vozilih v barikadi, in Anton Kotar, gospodar bombardirane in mitraljirane kmetije ob barikadi.
Bojni spopad Krakovski gozd
Krakovski gozd je močvirnato območje, prepleteno s številnimi kanali, hitra cesta Ljubljana−Zagreb, ki je potekala skozenj, pa je zgrajena na nasipu. Območje ni naseljeno in s tem je bila zmanjšana možnost civilnih žrtev. TO je cestno barikado sestavila iz miniranih tovornih vozil. Preglednost s ceste je bila zaradi visokega rastja pičla, hkrati pa je pripadnike TO pred streli varoval gozd in kamufliral njihove premike. V Krakovskem gozdu so bile enote TO razporejene v globino in ob cesti, in to v smeri ceste M–1 proti Ljubljani. Enote so bile oborožene z lahkim osebnim orožjem in z dvema netrzajnima topovoma, dvema ročnima metalcema M-57 in šestimi kosi ročnega protioklepnega orožja armbrust. Enote so bile psihofizično izmučene, a že z ogromno bojnimi izkušnjami iz prejšnjih spopadov. Prav izkušnja boja na Medvedjeku je diktirala tudi priprave na spopad v Krakovskem gozdu. Za morebitni napad iz zraka je bil pripravljen hitri izmik z območja z avtomobili in avtobusi. Ob prihodu kolone JLA je ta takoj prišla v stik s pripadniki TO. Sočasno s pogajanji o vdaji enote JLA so potekale tudi priprave enot TO na napad. Območje so ves dan preletavala letala in helikopterji JVL. Prav zaradi nevarnosti zračnega napada so se enote TO dvakrat umaknile na rezervne položaje. Po usklajevanjih med republiško koordinacijo, RŠTO, koordinacijsko podskupino in 2. PŠTO so se ob 23. uri odločili za jutranji napad na kolono. V noči na 2. julij je položaj pri barikadi preveril tudi poveljnik 2. PŠTO Gutman in s poveljnikom enote Teropšičem sta se dogovorila o podrobnostih napada na kolono JLA. Ker se enota JLA kljub pozivom ni vdala, je bil ob 5.15 izstreljen rafal kot dogovorjeni znak za začetek napada. Enote TO ob barikadi so silovito napadle iz vseh orožij. S protizračnimi topovi so odgovorili tudi oklepniki JLA. Najbolj na udaru so bili oklepniki spredaj ob barikadi, ki so bili v neposredni bližini netrzajnih topov. Granate iz netrzajnih topov pa niso imele velikega učinka. Po desetih do petnajstih minutah so se enote TO umaknile na rezervne položaje, 50 m nazaj v globino. V tem spopadu sta bila ranjena dva pripadnika TO. V ponovljenem napadu skupine TO je ta izstrelila še nekaj tromblonskih min in z armbrustom poškodovala še dva oklepnika. V boju je imela JLA najmanj 4 mrtve in 13 ranjenih ter 5 različno poškodovanih oklepnikov. Ranjence je oskrbela in odpeljala ekipa zdravnikov iz Zdravstvenega doma Krško, ki so prispeli na prizorišče takoj po spopadu. Kolona preostalih oklepnikov je odšla nazaj po cesti proti Drnovemu, a je tam naletela na zaporo. Enote TO so se po napadu taktično umaknile iz Krakovskega gozda na različne lokacije po Posavju, kjer so nato opazovale napad letal JVL (jastrebi) na barikado. Enota JLA, ki je ostala zajeta v barikadi, je le to poskušala razminirati in odstraniti, vendar je po neuspešnem poskusu zapustila tehniko in se poskušala peš prebiti čez Gorjance proti Hrvaški.
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija Magazin ob 30-letnici Republike Slovenije.)
