4.7 C
Ljubljana
ponedeljek, 18 oktobra, 2021

[30 LET SAMOSTOJNE SLOVENIJE] »Preprosto sem rekel, da obstaja samo ena ločnica v Sloveniji, in to je, ali si za Slovenijo ali nisi za Slovenijo«

Piše: Aleksander Rant

Pred 30-letnico Republike Slovenije smo se v oddaji Pogovori z osamosvojitelji na Nova24TV pogovarjali s predsednikom Slovenske demokratske stranke in predsednikom vlade Republike Slovenije Janezom Janšo.

DEMOKRACIJA: Gospod Janša, naj začneva v obdobju pred osamosvojitvijo, v 80. letih, ko se je začela prebujati slovenska pomlad. Velikokrat ste dejali, da ste imeli takrat drugačne ambicije, ne političnih, od računalništva s podjetjem Mikro Ada, za Mladino ste pisali kritične članke tudi o tem, kako bi se morala vojska v bistvu obnoviti, prenoviti … Pa vendar me zanima, kako je prišlo do tega, da se je zgodila afera JBTZ. Vemo, da je že leta 1987 izšla Nova revija, ki je nekako sprožila to pomladno vrenje, pa njenih avtorjev takrat država ni aretirala. Vas pa takrat je. In aretacija konec 80. let prejšnjega stoletja je sprožila potem eno najbolj množičnih gibanj za demokracijo v Sloveniji.

Janša: Ja, to je zanimivo vprašanje. Mnogi v Odboru za varstvo človekovih pravic, ki je bil ustanovljen, potem ko so nas aretirali, so si ga postavljali, mnogi so se spraševali, ali so zdaj mogoče oni na vrsti. Nekateri so bili na seznamu, absolutno. Ta enigma je ostala nerazrešena nekje do leta 1995, ko so bili odkriti nekateri arhivi ministrstva za notranje zadeve, kjer se je našel tudi magnetogram z nekega sestanka v Tacnu, na katerem sta Milan Kučan in Tomaž Ertl zbrala vrh takratne slovenske represije, se pravi šefe oddelkov Udbe, regionalnih izpostav Udbe, takratne milice pa še nekatere iz Ertlovega kolegija, sekretariata za notranje zadeve – mislim, da je bilo tam kakih 100 ljudi –, in jim razložila, kakšna je situacija. Kučan je rekel, da je treba te, kot se je izrazil, fašistoidne manire, ki se kažejo na pisateljskih tribunah pa pri programih za neke nove mladinske organizacije, tistega sem jaz napisal, pač obrzdati. Ertl pa je rekel, da bodo špice porezali. Da je v Sloveniji itak več represije kot drugje po Jugoslaviji, čeprav tega tovariši drugje ne vidijo, ampak da so oni bolj pametni in to izvajajo na ta način, da jo propaganda zakrije, da bodo pa zdaj tudi bolj odkrito … Ta sestanek je bil, mislim, aprila leta 1988, mene in Borštnerja pa so aretirali konec maja. Akcija se je torej začela prej. Takrat so potem izvajali tajne preiskave na Mikro Adi, računalniškem podjetju, v katerem sem bil zaposlen, in iskali izgovore za »rezanje špic«. Tako je pač prišlo do tega. Seveda, ko je izšla Nova revija v začetku leta 1987, je bil tam v bistvu objavljen slovenski nacionalni program za prihodnost, samostojna slovenska država v takšni ali drugačni obliki je bila v ospredju – demokratična, večstrankarska demokracija in država sta bili pač tudi jasno zapisani, vendar pa v 57. številki Nove revije ni bilo poziva, da se ustanovi tudi organizacija, ki bi to izvedla. Zaradi tega je bil to pač teoretični program. Korak naprej od tega pa je bil program, ki smo ga napisali za volitve v takratni mladinski organizaciji ZSMS. Do mene je prišla skupina študentov − takrat nisem bil več niti član bil mladinske organizacije − s Samom Resnikom na čelu. Njegova vloga je bila kasneje malo kontroverzna, ampak oni so takrat prišli do mene, in ker sem bil nekako zaradi kritičnega pisanja znan disident, so mi predlagali, da bi kandidiral za predsednika takratne mladinske organizacije. Teoretično je lahko vsak kandidiral, ker ni bilo nobenih formalnih pogojev; vsak, ki je bil član, je avtomatsko lahko postal predsednik; ne vem sicer do katerega leta, saj so bili nekateri predsedniki stari blizu 40 let. No, takrat so mi rekli, naj napišem program. Jaz sem ga napisal, in v njem sem napisal, da tistim kritikom, ki bodo naš program razglasili za boj za oblast, odgovarjamo, da je to boj za oblast. Ja, borimo se za oblast, ker po naše oblast ni rezervirana samo za eno stranko, ampak demokracijo razumemo tako, da je več tekmecev za oblast, in tisti, ki dobi na volitvah največjo podporo, tisti pač ima oblast. Seveda za določen čas, ki mora biti pač omejen. In napisali smo, ja, če bomo mi zmagali na teh volitvah, se bomo borili s partijo za oblast. To pa je bilo seveda preveč, na to ni bilo več orožja. Prej je bilo tako: mnoge, ki so pisali za Novo revijo, so recimo obtoževali, da jim gre za oblast, a so se ti branili, ne, ne, nam pa ne gre za oblast, bog ne daj, mi nismo za kontrarevolucijo in tako naprej. Mi pa smo ta izziv sprejeli in smo rekli, ja, nam pa gre za oblast, saj končno, poglejte, tam, kjer je več strank, kjer je demokracija po svetu, tam ljudje dobro živijo, jih ne zapirajo in lahko govorijo, kar hočejo, je svoboda govora, človekove pravice so zaščitene. Ja, mi se borimo za tako oblast. In seveda se je končalo z Udbo pred vrati in aretacijo ter vojaškim procesom in tako naprej. Je pa bila situacija v Sloveniji in tudi okrog nas takrat že toliko zrela, bilo je to tik pred padcem berlinskega zidu in že po spremembah na Poljskem, da so bile te zunanje okoliščine bistveno boljše. kot če bi se to zgodilo pred desetimi leti. Takrat verjetno nekateri ne bi prišli živi iz zapora. Ali pa bi prišli kot razvaline, tako kot se je to zgodilo z Agopom Stepanjanom in s tistimi, ki so jim sodili samo štiri leta prej na ljubljanskem procesu na istem vojaškem sodišču.

DEMOKRACIJA: Vemo, da se je potem začelo to gibanje. Najprej se je ustanovil odbor za varstvo pravic vas, potem pa za človekove pravice, gibanje je preraslo okvire, ki so nastali okrog četverice, in preraslo, danes bi lahko rekli v vseslovensko gibanje, vstajo. In ko se je prebrala majniška deklaracija, je bil ta program dan tudi v javnost, se pravi program samostojne Slovenije. Leta 1989 so se začele ustanavljati prve zveze, prve stranke in vi ste se takrat odločili za vstop v Slovensko demokratično zvezo, se pravi v krog, ki je nastajal okoli Nove revije, okrog oporečnikov, pisateljev, akademikov. V bistvu me zanima, kaj vas je gnalo v to stranko, ki je takrat nastala. Vemo, da jih je bilo več, ampak odločili ste se prav za to. Enkrat ste rekli, mislim, da sta vas v politiko peljala dva udbovca. Kako ste šli v to?

Janša: Ja, Miran Frumen in Drago Isajlović. Če tiste aretacije ne bi bilo, bi jaz verjetno nadaljeval kariero v računalništvu, ker smo ravno začeli z zelo perspektivnim podjetjem, ki je raslo iz dneva v dan. To je bil takrat začetek »buma« osebnih računalnikov in računalništva nasploh. Slovenska demokratična zveza pa je nastala – pa tudi druge zveze ali stranke, ki so takrat nastajale, so v glavnem nastale zato, ker Odbor za varstvo človekovih pravic ni zmogel svojega preoblikovanja v politično silo, kot je to recimo naredil Demokratski forum (MDF) na Madžarskem. Če bi se Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je vseboval vso takratno alternativo, preimenoval v politično silo in bi nastopil kot enotna platforma na prvih volitvah, potem bi stranke nastale kasneje. In tista platforma bi gotovo dobila na volitvah 90 odstotkov, ker je bila tako široka podpora. Ampak odbor so potem razbili; kot se je pozneje izkazalo na podlagi različnih dokumentov, ki so prišli na dan, je Kučanova partija poslala v odbor pač svoje ljudi, tam so bili tudi, ne vem, Rastko Močnik, Slavoj Žižek in tako naprej, za slednjega bi težko rekel, da je bil direktno poslan, za prvega pa zagotovo. Pa še nekaj je bilo takih. Srečo Kirn in tako dalje. In oni so potem preprečili, da bi iz odbora nastala politična platforma. Te razprave so nam vzele kakega pol leta dragocenega časa. in ko se je videlo, da tam ne bo nič, so se začele ustanavljati te organizacije. Roko na srce, prva organizacija, ki se ni čisto odkrito deklarirala kot politična, ampak kot stanovska, stanovsko-politična, je bila Slovenska kmečka zveza, ki pa je nastala že v bistvu pred našo aretacijo, mislim, da je bilo to 12. maja leta 1988. Bil sem med ustanovnimi člani v Unionski dvorani, čutilo se je, da je to velika sprememba, in verjetno je tudi ustanovitev te organizacije pospešila naše aretacije, ker so hoteli na naših primerih pokazati, kaj se bo zgodilo tistim, ki bodo šli predaleč.

DEMOKRACIJA: No, ni jim uspelo. Stranke so nastale, najprej zveze, potem stranke, začel se je demokratični proces. In potem so se nove stranke združile v koalicijo Demos, ki je zmagala na prvih demokratičnih, čeprav ne ravno poštenih volitvah. Takrat ste bili izvoljeni za poslanca in kasneje imenovani za sekretarja za ljudsko obrambo iz kvote Slovenske demokratične zveze. Moje vprašanje bo nekoliko bolj za današnji čas: zadnjih 30 let se vedno spopadate z očitki o revanšizmu pa o tem, kako ljudi delite, kako je recimo vaša stranka skrajna. Takrat ste k sodelovanju povabili čisto vse. Vaš namestnik je bil recimo Jelko Kacin, ki sploh ni bil v nobeni od vladajočih strank, bil pa je znanec iz ZSMS. Kako je bilo takrat, ko je bilo treba prijeti za delo? Je bil čas za to, da se gleda, kdo je kdo?

Janša: Ne, ni bil čas, k sodelovanju so bili vsi povabljeni. To je bila odprta politika Demosa, zaradi tega je Demosu uspelo doseči formalno politično enotnost glede zakona o plebiscitu, ki je bil na začetku zelo napaden. Ko je šlo za obrambo, je bila ta širina verjetno ključna za to, da smo lahko obrambo uspešno organizirali, saj so bila vojaška znanja ali pa vojaško-organizacijska znanja v vrstah Demosa zelo redka. In recimo … jaz sem prevzel sekretariat za obrambo, kjer je bilo zaposlenih kakih 200 ljudi, nekaj let po tistem, ko so me v tem istem organu disciplinsko obravnavali zaradi člankov v Mladini in me vrgli na cesto, ker sem bil pripravnik. In ljudje, ki so na tistih razčiščevalnih sestankih govorili proti meni ostro, so potem sedeli v kolegiju, ki sem ga prvi dan, potem ko sem prevzel funkcijo, vodil. In so bili vsi v strahu, kaj se bo zgodilo. Jaz sem preprosto rekel, da obstaja samo ena ločnica v Sloveniji, in to je, ali si za Slovenijo ali nisi za Slovenijo, in tisti, ki mislijo, da ne podpirajo programa, ki je zmagal na volitvah samostojne in demokratične Slovenije, naj pač gredo. Tisti, ki pa so za ta program ne glede na to, kaj so prej počeli in govorili ali pa počeli z mano osebno, pa so dobrodošli, da skupaj delamo. In mislim, da so bili vsi, ki so bili tam v službi, člani druge stranke, se pravi partije prej, ali kako so se že takrat imenovali. Lahko rečem, da je 80 odstotkov teh ljudi potem zavzeto, odkrito pa v skladu s svojimi sposobnostmi delovali za obrambo Slovenije. Kakšnih 20 odstotkov jih je odpadlo, medtem ko smo oficirjem jugoslovanske armade, ki so bili predvsem v oddelku za obveščevalno oziroma varnostno dejavnost, preprosto dali odločbe in jih razrešili. Naslednji dan so vseeno hoteli priti v službo, bil je cel kraval, celo v Demosu so nekateri rekli, ja, to mogoče ni bilo potrebno in tako dalje, ampak smo vztrajali. Pač, naslednji dan so prišli v službo, samo jih straža ni pustila vstopiti in je bilo to končano; postavili smo nov oddelek z Borštnerjem, Žnidaršičem, Lovšinom in nekaj ljudi je potem v tej službi pridobilo ključne informacije za to, da smo vedeli, kaj nam grozi v posamičnih trenutkih dolgotrajne agresije, ki se je pravzaprav začela z razorožitvijo teritorialne obrambe.

DEMOKRACIJA: Tako, s to točko bi nadaljeval oddajo, ker se je le nekaj zelo kratkih trenutkov po tem, ko ste efektivno prevzeli oblast na takrat še sekretariatu, začela dogajati razorožitev teritorialne obrambe po ukazu slovenskih generalov, kar je še posebej žalostno, pa vendarle: predsedstvo je bilo obveščeno o tem, pa ni naredilo ničesar. Razoroževanje je trajalo, dokler niste bili tudi na sekretariatu o tem obveščeni. Kako je informacija sploh prišla do vas, kakšne ukrepe ste takrat sprejeli in ali lahko v primeru razorožitve teritorialne obrambe govorimo o veleizdaji, ko se je v bistvu tri dni čakalo z ukazom o prenehanju oddaje orožja?

Janša: Razorožitev slovenske teritorialne obrambe je bila izpeljana v soglasju med takratno še eno partijsko oblastjo in ostanki te oblasti v novih strukturah ter jugoslovansko armado oziroma Beogradom. Vse je bilo načrtovano, dogovorjeno, Udba je vse vedela, Ertl je vse vedel, je priznal, da je vse vedel, celo v nekem intervjuju se je pohvalil, da so vse, kar se je dogajalo v JLA, oni vedeli še isti trenutek, kar je res. Pa tudi če te, kako bi rekel, režimske, starorežimske povezave zanemarimo, obstajajo dokumenti, iz katerih je jasno, da so občinski štabi, pokrajinski štabi teritorialne obrambe, ko so dobili ukaz, da morajo oddati orožje, najprej skušali doseči intervencijo in prepoved pri predsedstvu republike, ki je bilo že vzpostavljeno in je priseglo pred novo skupščino že teden dni prej, pošiljali so fakse, depeše, klicali člane predsedstva, ki so jih poznali, obveščali Kučana, njegovega svetovalca za varnostne zadeve Bojana Ušeničnika, mislim, da so v enem od občinskih štabov teritorialne obrambe Gorenjske poklicali kar Staneta Dolanca, ker je bil pač tam na vikendu v Martuljku, češ, povej Kučanu, povej Milanu, kaj smo dobili. In ta je klical potem Kučana, piše celo ob kateri uri. No, naslednji dan, ko je vlada prisegla, to se je dogajalo 15. maja, 16. maja pa je zasedala republiška skupščina, ki je imela na dnevnem redu imenovanje novega izvršnega sveta oziroma vlade, so nas pa že poslanci zbora združenega dela, ki so bili tudi župani oziroma predsedniki občinskih skupščin, obveščali, kaj jim sporočajo poveljniki njihovih občinskih štabov. Bilo je polno informacij, kaj se dogaja. Takrat smo zahtevali sestanek političnega vodstva, predsednik skupščine Bučar ga je sklical, tam je bil tudi Milan Kučan. Vsi smo imeli neke informacije, kaj se dogaja v kakšni posamični občini, edino Milan Kučan je rekel, da ne ve nič o tem. Pa je bil edini, ki je bil obveščen, verjetno že vnaprej, zagotovo pa dan prej neposredno, ker obstajajo materialni dokazi, ki jih ni nikoli zanikal. Pa tudi potem je predsedstvo poslalo poročilo v skupščino o razoroževanju, kjer so priznali, kdaj so bili obveščeni. Ko se je začela razprava v nekem delovnem telesu, je tam nekdo ugotovil, da niso zapisali pravega datuma, in so poslali novo poročilo, kjer so potem tisti datum popravili. Obstajata dva dokumenta, tako da … Res pa je, da so si takrat dogodki sledili s tako intenzivnostjo, da ko je izbruhnila ena kriza danes in smo jo začeli reševati, je bila naslednji dan že druga. In takrat brskati po ozadjih, kaj se je zgodilo in zakaj, preprosto ni bilo več časa, ker smo morali plavati. In tisto leto od prisege Demosove vlade 16. maja leta 1990 do 26. oziroma 25. junija 1991, je bilo leto brez presledka, se pravi, da so se datumi prekrivali, vsak dan se je toliko stvari zgodilo, da jim je bilo težko že slediti, kaj šele hkrati delati na tem, da se pripraviš na osamosvojitev, da se sploh izglasuje osamosvojitev, da se pripraviš na osamosvojitev in da si jo sposoben braniti. Takrat ni bilo še nezdružljivosti med članom vlade pa parlamenta, jaz sem bil hkrati poslanec, minister, član ustavne komisije v državnem zboru, kjer smo se do zadnjega trenutka trudili, da spravimo ustavne akte skozi. Opozicija je vseskozi nagajala, Ciril Ribičič se je tako boril za rdečo zvezdo na zastavi, da je bilo to videti kot ključni problem. Najbolj so nasprotovali vsem obrambnim ukrepom, mesece smo sprejemali obrambni proračun, vse je bilo zamujeno. Skratka, to je bil čas, ko smo morali, vsaj kar se tiče obrambnih prizadevanj, 20 odstotkov tega nameniti temu, da smo popravili posledice razorožitve. In če se vrneva k vašemu vprašanju, ali je bila to veleizdaja: ne samo da je bila to veleizdaja, kot so rekli tudi dr. Jože Pučnik ali pa Ivan Oman in še mnogi drugi. To je bila največja, najbolj drastična veleizdaja v zgodovini slovenskega naroda, ki bi lahko imela drastične posledice, posledice, kakršne so bile načrtovane. Razorožili so nas zato, ker so vedeli, da če se ne bomo mogli braniti, potem se ne bomo osamosvojili; lahko bomo razglasili osamosvojitev, »operetno osamosvojitev«,  vendar te ne bomo mogli obraniti. In to so hoteli preprečiti na samem začetku, na dan, ko je nova vlada prisegala.

DEMOKRACIJA: Takrat je bilo pobranega 80 odstotkov orožja, še več …

Janša: Orožja je bilo pobranega, če govorimo v odstotkih, verjetno več, je pa treba vedeti, da je del občinskih in pokrajinskih štabov imel svoja skladišča v vojašnicah jugoslovanske armade in tam smo preprosto samo zaklenili in jim preprečili dostop. Težkega orožja, predvsem pa minskoeksplozivnih sredstev, min, granat, pač vsega, kar potrebuješ za to, da težko orožje sploh lahko uporabljaš, je imela teritorialna obramba kar nekaj, ni bilo sicer najmodernejše, je bilo pa boljše od tega, kar smo potem sploh lahko dobili. To, kar smo obdržali, je bilo zdaj številčno mogoče nekaj deset odstotkov, po ognjeni moči pa manj kot deset odstotkov tega, kar je teritorialna obramba imela pred razorožitvijo, imela pa je oborožitev za sto tisoč ljudi.

DEMOKRACIJA: Eden zagotovo največjih trenutkov slovenske osamosvojitve je plebiscit o samostojnosti Republike Slovenije. Pa vendar, kako vam je po veleizdaji, po razorožitvi uspelo vseeno na obrambnem področju vzpostaviti takšno silo, da ste lahko v Poljčah zagotovili, da se bo samostojnost obranila, in decembra v Kočevski Reki postrojili naše fante, ki so nosili orožje, tudi nekaj novega, in pokazali Slovencem, da jih ni treba biti strah pred agresijo?

Janša: Ja, glejte, še to. Kar se tiče razorožitve slovenske teritorialne obrambe, je to veleizdaja, ki je dokumentirana. V zborniku Bela knjiga slovenske osamosvojitve so objavljena poročila praktično velike večine občinskih in pokrajinskih štabov teritorialne obrambe, kjer je natančno napisano, kdaj so koga obvestili, in potem so tu tudi dokumenti, ki dokazujejo, kdaj je kdo reagiral, kdaj se je kdo zlagal in tako naprej. Bela knjiga je izšla, mislim, pred sedmimi ali osmimi leti; niti eden od teh dokumentov ni bil argumentirano ali pa kako drugače zavrnjen. Se pravi, da govorimo o dejstvih. Prej sem dejal, da je teritorialna obramba pred razorožitvijo imela orožja za sto tisoč mož, za več, kot je sploh bilo pripadnikov. Če bi to orožje imeli ves ta čas, potem osamosvojitev praktično nikoli ne bi bila vprašljiva. Potem smo lahko nadomestili zelo majhen del tega orožja. Recimo, na postroju v Kočevski Reki, ki ste ga omenili, smo pokazali novo orožje, ampak teh novih avtomatskih pušk, ki jih je Franci Kosi z velikim tveganjem kupil v Singapurju prek slovenske policije, teh pušk je bilo tisoč, se pravi en odstotek tega, kar so nam vzeli. In bilo je še nekaj armbrustov (ročni netzajni minomet, op. a), se pravi protioklepnega orožja, lahkega protioklepnega orožja, za katerega smo pa vedeli, da ni učinkovito proti temeljnim oziroma osnovnim bojnim tankom, takratnim M-84 oziroma jugoslovanskemu modelu ruskega T-72. To orožje je bilo prešibko za oklepne transporterje in za vse drugo, dobro, ampak z armbrusti oklepne brigade z Vrhnike še vedno ne moreš ustaviti. Teh je bilo nekaj sto. In potem smo tik pred vojno z veliko muko, ker smo z veliko zamudo orožje tudi plačali, dobili še ladjo s pet tisoč avtomatskimi puškami, s petimi milijoni kosov streliva in s kakšnimi tisoč kosi lahkega protioklepnega orožja, kar nam je v bistvu rešilo obrambo osamosvojitve. Ladja je prišla manj kot teden dni pred osamosvojitvijo. Vpoklicali smo pet tisoč mladih pripadnikov teritorialne obrambe, ki smo jih vzeli iz rezervne sestave posebnih enot, rezervnih enot jugoslovanske armade, se pravi mlade fante, ki so se v zadnjih letih usposabljali za uporabo takrat tudi modernega orožja, bili so mobilizirani brez orožja in mnogi so bili na tem, da odidejo, ker niso videli smisla v tem, da čakajo v nekih podružničnih šolah po slovenskih vaseh, da bo mogoče vlada le priskrbela orožje. Prišlo je in največji kamen, ki se mi je v vsem tem času odvalil z ramen, je bil, ko smo videli zabojnike z avtomatskimi puškami, ko so začeli prihajati iz Luke Koper.

DEMOKRACIJA: No, saj zgodovina bo prej ali slej kljub vsem poskusom, da bi se to obdobje prikrilo, zakrilo, da bi se nekako stapljalo z zgodovino, povedala svoje. Pa vendar vas vseeno moram vprašati. Zdaj smo enotni, imamo zakon o obrambi, zakon o vojaški službi, vse to se je mečkalo v opoziciji, zbor združenega dela je bil konstantno proti, Bučar ni želel sklicevati skupnih sej, kjer bi se to lahko preglasovalo. Zapisali ste tudi sami, da je bil proračun za teritorialno obrambo strašno nizek glede na to, da smo se pripravljali na možnost agresije, ni bilo uniform, ni bilo denarja za nove uniforme, poveljniki so bili nekateri izjemno dobri, izjemno vešči, drugi ne. V skupščini je bila blokada opozicije, toliko časa se je čakalo na denar, če tako rečem, za oborožitev, za obrambo, kaj bi bil lahko scenarij, deklaracija za mir?

Janša: No, prej ste rekli, da smo imeli prve demokratične volitve, a te so bile demokratične dvetretjinsko, ko gre za sestavo parlamenta; trije zbori so bili, vsak po 80 poslancev oziroma delegatov, zbor združenega dela se ni volil na podlagi splošne volilne pravice, kar je ena od temeljnih zahtev recimo Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi oziroma organizacije, kot se zdaj imenuje. V zboru združenega dela je imela partija dvetretjinsko večino, tako da  so vsi ti zakoni v tem zboru padli. Pa tudi mnogi drugi. Potem so bili le sprejeti prek usklajevanja in sprejemanja na skupnih sejah s pičlo Demosovo večino, kar je terjalo dolge postopke, bila je stara ustava, star poslovnik … Za las je šlo, glejte, za las je šlo. Zdaj, če bi pri enem od teh zakonov nekaj Demosovih poslancev manjkalo, recimo, da bi zboleli, pač ne bi šlo skozi. Veliko vprašanje je, kaj bi se potem dogajalo. Tako da je bilo tudi malo sreče pa božje pomoči v tistih usodnih dneh.

DEMOKRACIJA: In usodni dnevi so po vseh poskusih agresije oziroma ne poskusih od razorožitve do, da Peker niti ne omenjamo, prve žrtve vojne za Slovenijo Josefa Šimčika, fantov v Pekrah, ko so zahtevali njihovo izročitev, in tako naprej, ugrabitev Miloševića na pogajanjih, ki so sveta, na njih tega po mednarodnem pravu ne počneš, ampak po vsej tej agresiji, ki se je izvajala že pred samim začetkom oboroženih spopadov, potem prerasli v vojno, danes pa nekateri trdijo, da vojne ni bilo, se posmehujejo, oh, deset dni, sedem dni, kakšna vojna neki. Kako odgovarjate tistim, ki danes tako pavšalno ali pa omalovažujoče govorijo o tistih dneh, kot da smo jo zlahka odnesli?

Janša: Če bi jo še bolj zlahka, bi bil še bolj vesel, bi bila zmaga še bolj veličastna; z manj žrtvami zmagaš v vojni, bolj veličastna je ta zmaga. Z manj žrtvami na obeh straneh, ne samo na svoji. Kajti čim več je mrtvih tudi na nasprotnikovi strani, globlje so rane, potem ko je treba urejati stvari za čas po vojni. In če sem na kaj ponosen, sem na to, da naš cilj ni bil fizično uničenje sovražnika, kar je bila pa doktrina jugoslovanske armade. V vseh učbenikih na akademijah in drugih šolah jugoslovanske armade je pisalo, da je temeljni cilj oboroženega boja fizično uničenje nasprotnika, se pravi ubijanje. In ta doktrina se je potem recimo drastično izrazila prek poveljujočega generala v Srebrenici, ki je bil zdaj obsojen dokončno na dosmrtno ječo. Ratko Mladić je izvajal to doktrino, on ni izvajal doktrine nekega imaginarnega srbskega nacionalizma, on je izvajal doktrino Jugoslovanske ljudske armade, kjer je pisalo v prvem stavku te doktrine: temeljni cilj oboroženega boja je likvidacija nasprotnika, fizično uničenje nasprotnika. Se pravi nekaj, kar so njihovi vzorniki počeli v času druge svetovne vojne in tudi takoj po njej. Mi smo poznali to doktrino in smo ji postavili nasproti drugačno. In smo jim, ko smo začeli vojaško usposabljanje nabornikov na Igu in v Pekrah, če preberete moje govore takrat, pa tudi ko smo govorili s častniki in tako naprej, povedali: doktrina našega oboroženega boja in obrambe ni fizično uničenje nasprotnika, je onemogočenje nasprotnika. In streljamo šele potem, ko uporabimo prej vse druge možnosti. In zato smo se pripravili na blokiranje kolon, vojašnicam smo vzeli elektriko, vodo, logistiko, jih pozivali k predaji. In zato je bilo malo žrtev, zato, ker smo imeli drugačen pristop. In imeli smo pet tisoč ujetnikov jugoslovanske armade oziroma tistih, ki so prestopili ali pa smo jih ujeli s takim načinom, pa tudi na njihovi strani je bilo malo mrtvih, samo tam, kjer je bilo pač nujno. Tako da je Slovenija je zmagala tudi zato, ker je izbrala drugačno doktrino. Doktrina, koncept, na podlagi katerega neko stvar izvajaš, je ključen, vse drugo temu sledi. Videli smo tudi kasneje, potem ko smo se mi že izvili z relativno nizko ceno iz tega vulkanskega oziroma jugoslovanskega kotla, kaj se je dogajalo v drugih delih nekdanje Jugoslavije, kjer sta pa ponekod obe strani uporabljali isto doktrino − ubiti nasprotnika. Te rane so še danes nezaceljene.

DEMOKRACIJA: 30 let kasneje, ko razmišljate, gledate nazaj na tiste dogodke, bi vas še nekaj vprašal. Na naši strani je vladala druga doktrina, kot je vladala na strani Jugoslovanske ljudske armade. Ampak malo ljudi danes ve, da je bil uspeh takrat dejansko vaš uspeh, naš uspeh, tako močan, da je Jugoslovanska ljudska armada izgubila, oni niso, kot pravijo danes, oh, če bi pa hoteli, bi nas pa lahko premagali. Po dveh dneh so že menjali generala, ki poveljeval, se pravi, kdaj zamenjaš generala? Ko ta general izgublja, najbrž ne takrat, ko veličastno zmaguje v vojni.

Janša: Glejte, oni so hoteli, pa jim ni uspelo. In potem so to poskušali popraviti, Konrada Kolška so zamenjali z Životo Avramovićem, poslali so nove enote, oklepno gardsko divizijo iz Beograda, ki ni prišla niti do Slovenije, ker so se tanki pokvarili pa ker smo mi Hrvaški dali protioklepne mine, s katerimi so v Slavoniji ustavili tanke, da jih ni bilo treba v Sloveniji. Tu gre zasluga ministru Martinu Špeglju. Mi smo Hrvaški pomagali, ampak so tudi oni pomagali nam, to je treba reči, sicer v drugi fazi, ne na začetku kljub dogovoru, če pa gledamo celoto, je treba pač videti oboje. In kar se tiče uspehov, v zborniku Vojna za Slovenijo so nekateri argumentirani dokumentirani številčni podatki, ki izhajajo iz bojnih poročil pokrajinskih štabov teritorialne obrambe, ki so bila napisana takrat, nekatera so celo na roke napisana na položaju, pri čemer ni nihče nič prikrival in olepševal in delal statistike in tako naprej, napisal je tisto, kar se je tisti dan dogajalo. In če te stvari seštejemo, vidimo, da je samo, mislim, 21 ljudi izvidniškega voda Krkovičeve brigade v skladišču Strmec pri Borovnici zaplenilo več orožja in drugih ubojnih sredstev – na enem samem mestu, brez ene same žrtve, samo en ranjen je bil na nasprotni strani – kot v vseh spopadih v II. svetovni vojni vsi partizanski odredi na ozemlju Slovenije, vse partizanske enote, če izvzamemo tisto razsulo po kapitulaciji, ampak upoštevamo samo čas formalne vojne. 21 ljudi slovenske teritorialne obrambe je v eni akciji zaplenilo več orožja agresorju kot vse partizanske enote v štirih letih tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja. Pa ničesar ne podcenjujem, tam, kjer je dejansko šlo za upor proti agresorju, spoštujem vsakogar, ki se je za to odločil iz tega nagiba. In tudi če pogledamo, kakšne so bile žrtve recimo nemškega ali pa italijanskega okupatorja v času vojne, ne po kapitulaciji, ko so jih pač streljali kot zajce, vidimo, da je slovenska teritorialna obramba eliminirala, se pravi ujela ali jih prepričala, da so prestopili na našo stran, skoraj pet tisoč nasprotnikov, to je več, kot so bile izgube nemških in italijanskih enot v vsem času II. svetovne vojne v bojih s partizanskimi enotami. Tako da ne gre samo za čas trajanja vojne, gre za končni uspeh in, glejte, manj je žrtev, krajša je vojna, manj je trpljenja, večja je zmaga.

DEMOKRACIJA: No, sedaj pa za konec še v današnji čas in ključno vprašanje, ki nas, Slovence, ne bom rekel, da nas razdvaja, bom rekel, da nas želijo nekateri v tej državi razdvajati, ker nam že 30 let vsiljujejo vrednotno središče, ki nas je vodilo iz diktature v diktaturo, ki je pustilo največ žrtev med Slovenci ne samo med vojno, pač pa tudi po njej in potem tukaj stoji slovensko osamosvajanje, stoji pot v demokracijo, v samostojnost, v samoodločbo. Zakaj je ta osamosvojitev sveti čas in bi morala biti, če pa še ni, pa vsaj postati vrednotno središče slovenskega naroda po 30 letih. Ste optimist, mislite, da bo to še uspelo?

Janša: Ne ne, mislim, da je čas osamosvajanja središčna točka, osrednja vrednotna točka, vrednotno središče slovenskega naroda od takrat, ko se je to zgodilo, danes nič manj; to je čas, ki naroda ne deli, deli politiko, kot so jo pač delili takrat tisti, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija ne takrat in jim tudi danes najbrž ni. Mogoče je kdo spregledal, ampak glavni akterji zagotovo ne, ker se tako tudi obnašajo. Nekateri še danes govorijo, da so bili takrat proti odcepitvi in so še danes; če se takrat ne bi odcepili, bi bili verjetno še vedno v Jugoslaviji oziroma ne bi bili, ker bi razpadla iz drugih razlogov, samo bi plačali večjo ceno verjetno ali pa tudi ne, ne vemo, kaj bi se dogajalo. Takrat je … zakaj, zakaj si jaz upam tako stoodstotno zagotavljati, da je to vrednotno središče – zato, ker imam za to empirični dokaz, to je rezultat glasovanja na plebiscitu. Ta rezultat glasovanja je pokazal, da so za samostojno Slovenijo glasovali zelo verjetno tudi mnogi, ki po krvi niso Slovenci, ampak so se počutili del neke skupnosti, ki stopa na novo pot, in zaradi tega je to vrednotno središče še močnejše. In danes je na tem po moje zelo preprosto graditi nacionalno enotnost pri vseh, ki so dobronamerni. Pri tistih, ki pač niso, ki govorijo, kako je bilo v Jugoslaviji, kjer si šest let čakal v vrsti za avto, za slab avto iz Crvene zastave, kako je bilo takrat bolje, pač tisti, ki mislijo, da je res tako, še vedno lahko poiščejo nekaj koščkov planeta, kjer se še vedno dogaja to, lahko gredo na Kubo, v Severno Korejo ali Venezuelo in tam uživajo blagodati socializma, kakršne smo mi uživali tukaj. Je pa res, da nekateri, ki danes govorijo, kako je bilo takrat fajn, ne lažejo, ker njim je bilo res fajn. Lahko so šli na počitnice na Brione zastonj, imeli so posebno zdravstveno oskrbo v Bolnišnici Petra Držaja, seznami so bili objavljeni v dokumentih Študijskega centra za narodno spravo, lahko so lovili v posebnih loviščih v Kočevskem rogu ali v Prekmurju ali v lovišču Kozorog v Kamniški Bistrici, dobivali so sveže meso, zelenjavo in jajca iz Mačkove ekonomije v Gotenici, mislim, da je dvakrat na teden pripeljal kombi s potrebščinami in razstavljal to po murgelskih hišah in stanovanjih, na Valvasorjevi in tako naprej, njim je bilo res fajn. Ampak to je bilo nekaj odstotkov ljudi, zanje pa je garalo sto tisoče ljudi v Litostroju, po kmetijah, po številnih slovenskih tovarnah, kjer so ljudje garali za 20 odstotkov plače, kot bi jo dobili v Avstriji, popoldne so se morali truditi še na koščku zemlje, da so sploh preživeli, kmetijske pridelke so jim odkupovali pod ceno; se spomnim, kako je mama jokala, ko je dobila denar za mleko, ne vem, za 100 litrov mleka je dobila toliko denarja, da si ga lahko v trgovini kupil pet litrov. Tako je šlo za izkoriščanje ljudi v zgodovini socializma v Sloveniji, zapravljeno prihodnost generacij, mnogi so iskali srečo v tujini, ker v domovini bodisi ni bilo kruha, bodisi ni bilo svobode. Tako tisti mladi, ki so rojeni po osamosvojitvi v čas svobode in blaginje, težko razumejo, kaj se je dogajalo prej, in so, kot vidimo, lahka žrtev propagande, kako smo bili vsi enaki, kako je bilo za vse fajn, vsak je dobil delo pa poceni kredite in tako naprej. Moram reči, da ko je Jugoslavija razpadla, sem bil star krepko čez 30 let, pa do takrat nisem mogel do nobenega kredita, razen če si vezal devize in si potem dobil nekaj več dinarjev zaradi inflacije. Tako je vrednotno središče slovenskega naroda čas, ki naroda ne deli, je čas, ki združuje tudi prek fizičnih ali pa krvnih oznak neki narod. Gre za civilizacijsko vprašanje, je čas, ki ga vsaka dobra in pametna in dobronamerna politika postavlja v ospredje. Tisti pa, ki postavljajo v ospredje čas, ki je Slovence razbil, povzročil velikanske rane, ki jih še vedno celimo, tisti pa zagotovo nam vsem skupaj ne želijo dobre prihodnosti, gre predvsem za obrambo privilegijev, pokradenih hiš, slik, umetnin, položajev, sadov nepotizma, če pogledamo, katere generacije imamo vse na položajih v sodstvu, tožilstvu in tako naprej. Ampak to je pač manjšina. Mislim, da je treba vztrajati na tej poti, zagovarjati tisto, kar je dejstvo; na zgodovinske dogodke imamo lahko različne poglede, v demokraciji je vse dopuščeno in zaželeno in tako naprej, ampak obstaja zgodovinska resnica, to je, ali se nekaj je zgodilo ali se ni zgodilo. Če se nekaj ni zgodilo, pa nekdo trdi, da se je, to ni drugačen pogled na dejstvo, ampak je to laž. In na tej točki je meja in za resnico se je pač treba boriti in boj za demokracijo je v bistvu boj za resnico.

Biografija

Janez Janša je bil politični disident v prejšnjem totalitarnem komunističnem sistemu. Takrat je bila Slovenija še del socialistične večnacionalne Jugoslavije. V prvi demokratični slovenski vladi, ki jo je sestavljala koalicija Demos, je postal minister za obrambo. Skupaj z Igorjem Bavčarjem je uspešno vodil slovenske oborožene sile ob agresiji jugoslovanske zvezne armade na Slovenijo leta 1991. Leta 1993 je postal predsednik Slovenske demokratske stranke in z njo leta 2004 zmagal na volitvah ter bil v obdobju 2004–2008 predsednik slovenske vlade. V prvi polovici leta 2008, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji, je vodil Svet EU in Evropski svet. Leta 2012 je postal še v drugo predsednik vlade. Na zadnjih državnozborskih volitvah leta 2018 je s svojo SDS zmagal z veliko prednostjo. Od marca 2020 je že v tretje predsednik Vlade RS. Janez Janša je avtor številnih knjig in člankov. V drugi polovici letošnjega leta bo vodil Svet Evropske unije.

Zadnje novice

Sorodne vsebine