Piše: Matevž Tomšič
Dogodki, ki jih je britanski zgodovinar Timothy Garton Ash označil za »revolucije 1989«, so bili brez dvoma ena najpomembnejših prelomnic v novejši evropski zgodovini. V bistvu pri tem ni šlo za revolucije v pravem pomenu besede, v smislu radikalnih – in po pravilu nasilnih – sprememb družbene ureditve. Njihov cilj je bila »vrnitev v Evropo«, tj. vzpostavitev institucionalnega sistema, kakršen je značilen za razvite evropske družbe.
Pogoj za dosego tega cilja je bila demontaža komunističnih režimov in odprava njihove dediščine. To pa je bil izziv brez primere. Bil je precej zahtevnejši od odprave avtoritarnih režimov, kakršni so do 70. let 20. stoletja obstajali v nekaterih državah južne Evrope. Tam je šlo samo za vzpostavitev demokratičnih institucij in reformo represivnega aparata, s pomočjo katerega so se vzdrževale diktature. V primeru držav Vzhodne in Srednje Evrope pa gre za celovito transformacijo političnega in ekonomskega sistema ter spremembo kulturnih vzorcev. Predvsem slednje je nekaj, do česar je mogoče priti le skozi daljše časovno obdobje. Ta kompleksnost sprememb, ki so se odvijale z različno dinamiko, je povzročala številne težave, zaplete in konflikte. Optimistična pričakovanja iz začetnega obdobja tranzicije so se ob soočenju z realnimi družbenimi danostmi pogosto razblinila, kar je povzročilo mnoga razočaranja in frustracije.
Med nekdanjimi komunističnimi državami obstajajo precejšnje razlike glede uspešnosti pri izvedbi sistemske transformacije. Za tiste med njimi, ki so danes članice Evropske unije, lahko rečemo, da so v teh treh desetletjih dosegle velik napredek. Nekatere so se po razvitosti, merjeni z bruto družbenim proizvodom na prebivalca, močno približale povprečju Evropska unije.
