»Težko je z besedami izraziti vsa tista pozitivna občutja, ki so se rojevala ob spoznanju, da na tej moji sodni kalvariji nisem sam. Od prvega dne dalje me je v težkih urah preizkušnje v priporu bodrila družina in najožje sorodstvo. Njihova podpora v tistih prvih dneh krivičnega pripora in enoglasnih obsodb s strani javnih medijev, je bila zame ključna. Le tako sem lahko preživel.
Zelo kmalu pa mi je Bog poslal naproti odvetnika Hribernika z njegovimi sodelavci, ki so me ne le branili, ampak mi tudi vlivali novih moči v tem neenakem boju z državnim aparatom. Potem je v moje življenje vstopila novinarka Petra Janša. Z odločnostjo, ki je temeljila lahko le na popolnem zaupanju v mojo nedolžnost, je začela s sistematičnim informiranjem javnosti o ozadjih tega montiranega sodnega pregona. Prvim treznim odzivom javnosti so vse pogosteje sledili vedno novi in novi, vedno več ljudi, še pred kratkim neznanci, danes moji prijatelji, je bodisi v pisnih prispevkih ali s prisotnostjo na sodnih obravnavah dalo vedeti, da je sodna farsa pod budnim očesom ozaveščene javnosti, ki bo storila vse, da bo na koncu zmagala resnica.
Vsem iskrena hvala.
Hvala tudi vsem novinarjem, ki so me obiskali v priporu ali v zaporu na Dobu. Odmevni televizijski prispevki so v veliki meri pripomogli k ozaveščanju javnosti, da je v mojem sodnem primeru nekaj hudo narobe. Vse bolj je postajalo jasno, da je bilo sojenje na prvi in drugi stopnji konstrukt, namenjen obsodbi nadomestnega morilca. Posebej bi se rad zahvalil vsem, ki ste se mi oglasili s pismi ali z razglednicami. Vsakič, ko sem dobil pošto, je dan lepše zasijal. Prav posebno mesto ima velika razglednica iz bovško-trentarskega dela prelepe Slovenije.
Hvala vsem, ki ste hodili in prehodili to težko pot z menoj.«
