Piše: Bogdan Sajovic
Z Alojzom Peterletom, predsednikom Demosove vlade in predsednikom Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), smo se pogovarjali o dosedanjem delu vladne koalicije, ideološki vojni levice in njenih napadih na koncept slovenske osamosvojitve.
DEMOKRACIJA: Gospod Peterle, kako ocenjujete teh prvih nekaj mesecev delovanja aktualne vladne koalicije?
Alojz Peterle: Ne čudi me, da je bil razvojni oziroma interventni zakon sprejet, še preden je bila sestavljena vlada. To govori o zavesti, kako nujne so bile korekcije politike Golobove vlade. Tudi me ne čudi, da gospodarstvo tako enotno podpira zakon. Istočasno pa v vsem času, kar sem v politiki, ne pomnim, da bi bila levica tako odločno in tako rekoč proti vsemu, kar skuša uveljaviti nova vlada. Pri vsem, kar se dogaja v teh mesecih, pa je tudi jasno, da je vladna koalicija veliko trdnejša, kot je pričakovala levica. Tokrat je na delu resnično desnosredinska vladna koalicija, ki ve, kaj hoče. Pri tem ponuja roko sodelovanja opoziciji, ki pa dosledno ne le zavrača sodelovanje, pač pa tudi skuša na vse kriplje ohromiti poteze vlade, s tem pa tudi relativizirati razkritja ogromnih finančnih lukenj, ki so nastale v času vladavine Golobove leve koalicije. Mislim na stomilijonske luknje v več resorjih – zdravstvu, šolstvu, kulturi in še kje.
Besne reakcije levice, ki smo jim priča v zadnjih mesecih, so torej posledica strahu, da bi se razkrile finančne luknje, ki jih je izkopala, in dejstva, da imamo prvo vladno koalicijo, v kateri ni leve stranke v vlogi trojanskega konja?
Bes in moraliziranje najprej zadevata izgubo oblasti. Drugo, ne manj pomembno, pa je vprašanje paradigme, se pravi vrednot in razvojnega koncepta. V času Golobove vlade niso samo grobo uveljavljali razrednega vidika, ki so ga še posebno močno čutili zasebniki. V tem kontekstu se ni treba čuditi, da so ukinili zametek Muzeja slovenske osamosvojitve, saj bi nas ta spominjal, da smo se 25. junija 1991 odpovedali totalitarizmu in s tem revolucionarnim vrednotam, torej tudi razredni politiki. Ukinitev muzeja ni bila samo unikatna v svetovnem merilu in ni pomenila samo spremembe statusa neke stavbe na Jamovi cesti – bila je očiten udarec po osamosvojitvi. Ne bi rad našteval argumentov za ukinitev, kot je na primer: »Saj imamo že dovolj muzejev.«
V času Golobove vlade je pod zastavo levice prihajalo do ideološkega obračunavanja s tistimi, ki so drugačnega političnega prepričanja. Začutili smo koncept sovražnika – v odnosu do zasebnih vrtcev, šol, zdravnikov, podjetnikov in še koga. Prepričevali so nas, da potrebujejo dva mandata, da dokončajo svoje delo. Zdravniki, podjetniki in mladi pa so zapuščali državo.
Da je ostalo delo nedokončano, jih je torej iztirilo?
Iztirilo jih je predvsem dvoje – da so izgubili volitve, in drugič, da niso uspela vabila v njihovo koalicijo. Zavedeli so se tudi, da je prvič v petintridesetih letih po osamosvojitvi prišlo do možnosti, da se spremenijo razmerja moči. In to ne le na področju ožje izvršilne in zakonodajne oblasti, pač pa tudi v številnih državnih podsistemih, ki jih levica obvladuje tudi po letu 1991. Naj dodam, da razlikujem med levico in komunisti.
Zaradi tega se dogajajo divji napadi na vlado in tiste, ki jo podpirajo. Napadi, v katere so vpregli vse svoje moči, vse podsisteme, ki jih obvladujejo, vse povezane nevladne organizacije. Po vsem sodeč so ocenili, da je stranka Resni.ca najšibkejši ali vsaj najranljivejši podporni element aktualne vlade, in zato tak pritisk. Malo prej pa je Svoboda po volitvah na veliko dvorila prav stranki Resni.ca in jo vabila v svojo koalicijo. In če bi se takrat ta stranka odločila drugače ter sprejela ponudbe Roberta Goloba, sem prepričan, da ne bi bilo nobenih napadov nanjo ali na njenega predsednika Zorana Stevanovića.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!


