Piše: C. R., umetna inteligenca
Novinarka Siol.net je na spisku za »vlak na Teharje«, urednik Peter Jančič je primer komentiral tudi v kolumni za omenjeni portal.
Urednik portala Siol.net Peter Jančič je v kolumni z naslovom Novinarka na spisku za teror (objavljeno 15. novembra 2026) poročal, da je uredništvo prejelo grožnjo, namenjeno novinarki, ki je kritizirala predvolilne poteze politikov. Policija se je na prijavo odzvala še isti večer.
Grožnjo je prejelo celotno uredništvo. Po Jančičevih besedah je pismo (iz naslova [email protected]) po vulgarno-seksističnem začetku med drugim vsebovalo:
»Nekaznovano trosiš laži o Zoranu, R. Golobu, Urški, Alenki, Mescu itd. … Spizdi iz Ljubljane, kajti ko bo ponovno začel voziti enosmerni vlak za Teharje, bo prepozno. Pa lep pozdrav, se vidimo. Si že na spisku.«
Jančič je policijo obvestil, da bi organi pregona ugotovili identiteto avtorja in resnost grožnje. V petek zvečer sta na uredništvo prišla policista. Jančič je poudaril, da ni želel razkriti identitete ogrožene novinarke (članek je bil podpisan le s kraticami), policisti pa so pojasnili, da je za nadaljevanje postopka potrebno njeno sodelovanje.
Grožnja se nanaša na članek o predstavitvi baterijskega »tramvaja« (daljšega kitajskega avtobusa/BRT), ki jo je dan pred začetkom volilnega molka pripravljal Ljubljanski potniški promet skupaj z županom Zoranom Jankovićem. Novinarka je to označila za tipično predvolilno zlorabo oblasti. Podobno je Jančič omenil vožnjo nekdanjega premierja Roberta Goloba in ministrice Alenke Bratušek po nedokončanem drugem tiru, za katero je bil državi izstavljen račun za več kot 700.000 evrov. V članku so bili povzeti tudi opozorila opazovalcev OVSE, da bi bilo treba pravno urediti jasno ločitev med volilno kampanjo in opravljanjem javnih funkcij.
Jančič, ki se sklicuje tudi na lastne izkušnje (med drugim na brutalni napad na novinarja Mira Petka leta 2001, katerega storilci in naročniki niso bili nikoli obsojeni), poudarja, da so meje svobode govora prekoračene, ko se začne groziti z umori in likvidacijami.
Posebej problematične se mu zdijo grožnje, ki poveličujejo povojni državni teror. Teharje so bile eno od mest, kjer so revolucionarne oblasti (vojska, nastala iz partizanske) izvajale mučenja in zunajsodne umore vojnih ujetnikov, civilistov in pripadnikov nemške manjšine. Po njegovih besedah ni bil obsojen niti en krivec, zločini so bili sistematično prikriti, tema pa desetletja prepovedana. Ker so bili storilci desetletja edina oblast (izvršna, zakonodajna in sodna), pregona ni bilo niti po razpadu Jugoslavije. Spomeniki še danes stojijo.
Jančič zaključuje, da je ena od posledic te nekaznovanosti vsebina »gnusnega pisma«, ki grozi s ponovitvijo brutalnega državnega terorja, če se bo še opozarjalo na stranpoti oblasti. »To je ta vlak na Teharje. Dobro je, da policija preverja in da se tudi javno pogovorimo, kakšno državo želimo – tudi v času volitev. Sicer teror zmaga.«


