Piše: Vančo K. Tegov
Nevladnost še ne pomeni tudi neodvisnosti. Civilnodružbena organizacija ni avtomatično glas ljudstva, še manj pa ima pravico, da se razglaša za moralnega razsodnika celotne družbe. Če nastopa v političnem prostoru, mora biti pripravljena tudi na politično kritiko. Če upravlja znatna finančna sredstva, mora biti pripravljena na vprašanja o njihovem izvoru in porabi. In če želi vplivati na javne politike, mora sprejeti, da se njena stališča presojajo enako kritično kot stališča političnih strank.
Mnogo slabše od tega je, da je prejšnja vlada že sama določenim NVO podelila status vladnega posvetovalnega »telesa«, seveda za dober denar in na račun lenobe in nekompetentnosti prejšnje vlade. Vse to je že videno.
Ne smemo vnaprej enačiti vseh nevladnih organizacij. Med njimi so humanitarne, gasilske, kulturne, socialne, okoljske in številne druge organizacije, ki opravljajo pomembno delo. Tukaj mislim bolj na konkretne prakse političnega aktivizma, financiranja, vplivanja in odgovornosti, ne pa na nevladnost kot tako.
Vlada se je zamenjala, nastopila je kompetentno in vsebinsko pripravljena. Med drugim je podala predlog novele o financiranju kampanj iz tujine. Za politične stranke je to že v veljavi, za NVO-je pa je to novost in to boleča. Zato se je v enem dnevu razvila takšna javna debata, kot da pišemo novo ustavo. Seveda s podtoni o tem, kaj se pa zdaj gredo, mi smo najboljši, znamo, zmoremo, tudi veliko denarja dobimo. Kaj nas pa zafrkavate?
Kaj bo spremenjeno?
Noveliranje zakona bo prineslo naslednje:
Petletna prepoved za prejemnike tujih sredstev. Pravna oseba s sedežem v Sloveniji ne bi smela biti organizator volilne ali referendumske kampanje, če je v zadnjih petih letih pred dnevom glasovanja prejela kakršna koli sredstva iz tujine. Po pojasnilih predlagateljev to vključuje tudi evropska razpisna sredstva.
Ureditev tako imenovanih tretjih oseb. Vsaka tretja oseba, ki v času kampanje samostojno izvaja plačane aktivnosti ali javno propagando za vplivanje na volivce, bi se morala uradno prijaviti kot organizator kampanje.
Omejitev porabe in nadzor. Za tretje osebe bi veljala zgornja meja stroškov v višini 10.000 evrov na kampanjo. Njihovo finančno poslovanje v kampanji bi moralo obvezno revidirati Računsko sodišče.
Višje globe. Za nepravočasno prijavo organizatorjev ali kršitve pravil o organiziranju kampanj so predvidene globe od 7.000 do 10.000 evrov (doslej od 350 do 800 evrov).
Kje pa je tu problem oziroma Nike Kovač in drugih zlatih telet?
V demokraciji imamo jasno določene institucije, postopke in odgovornosti. Imamo volitve, parlament, vlado, sodišča in svobodne medije.
Toda ob njih se je razvil še en prostor političnega vplivanja: prostor profesionaliziranega aktivizma, mednarodnih povezav, fundacij, kampanj in nevladnih organizacij.
To ni nujno slabo. Problem nastane, ko se vpliv posameznih organizacij začne predstavljati kot splošna družbena volja.
Nekaj tisoč aktivnih podpornikov še ne pomeni, da govorijo v imenu dveh milijonov državljanov. Medijska prepoznavnost ni enaka demokratični legitimnosti. Finančna moč ni enaka javnemu zaupanju. In tukaj je problem oziroma tega je preveč.
Zato je pomembno, da se vrnemo k Niki Kovač. Ne kot k osebnemu nasprotniku, ampak kot k javno prepoznavni predstavnici pojava, ki ga želim analizirati. Njene javne izjave, organizacije, kampanje, finančni viri in politično delovanje so legitimna tema javne razprave. Prav tako tudi nekritična podpora skoraj celotnega medijskega prostora.
Njena vloga kot izpostavljene »frontwoman« civilne sfere je daleč preveč poudarjena in nesorazmerna. Umestiti jo je treba na mesto in v prostor, kamor sodi.
Pod črto
Demokracija ni zasebna lastnina političnih strank, še manj pa nevladnih organizacij in njihovih financerjev. Je last državljanov. Politične stranke so pod stalnim in tudi upravičenim nadzorom. Kar zadeva nevladne organizacije, pa takšne prakse ni bilo. Čas je za njihovo kanaliziranje in umeščanje, za posedanje na »stol«, ki jim je namenjen.
Volivci imajo pravico vedeti, kdo želi vplivati na njihovo življenje, s kakšnimi sredstvi to počne in komu za svoje delovanje odgovarja. Tako je tudi prav.
