Piše: Vančo K. Tegov
Dan reformacije je dan, ko obeležujemo rojstni dan slovenskega knjižnega jezika, dan, ki je leta 1992, kmalu po osamosvojitvi, postal slovenski državni praznik.
Slovenski jezik in kultura sta vtisnjena v narodovo zavest. Sta ključna temelja, zaradi katerih smo postali nacija in smo svojo samobitnost potrdili s samostojno ter suvereno državo Slovenijo. Pot do tja pa je bila dolga in naporna. Zaznamujejo jo številni dogodki v naši zgodovini – lepi in navdihujoči, pa tudi taki, ko je bil naš obstoj ogrožen. Vendar smo skoznje rasli, se učili in napredovali kot narod. Krepili smo svoj občutek za preživetje. Stali inu obstati. Obranili in ohranili svoj jezik in kulturo. To je srce slovenstva. Naše fizično in duhovno središče.
Bilo bi težko ali pa sploh nemogoče, če ne bi imeli mož, ki so slovenski govorni jezik naredili tudi za knjižnega. Brez Primoža Trubarja, ki je leta 1550 izdal prvi slovenski knjigi Abecednik in Katekizem, brez Adama Bohoriča in njegove prve slovenske slovnice Zimske urice, brez Sebastjana Krelja in njegove Otročje biblije ter brez Jurija Dalmatina, ki je leta 1584 v slovenščino prevedel Sveto pismo, bi slovenski jezik ostajal samo govorjena beseda. Lahko bi zlagoma izginjal tudi iz vsakdanjih pogovorov, slovenske besede bi tonile v pozabo. Ko bi izginil jezik, bi izginil tudi narod.
Jezik – glavna obramba pred vsemi vplivi in pritiski
Slovenski jezik je in bo ključen del naše kulturne dediščine in identitete. Središče narodove zavesti. Je duhovno satje, ki nas povezuje, ohranja in predstavlja temelj narodove samobitnosti. Zato je vloga teh zgodovinskih osebnosti in slovenskih protestantov za obstoj slovenskega naroda tako pomembna. Z natisom prve knjige v slovenskem jeziku je bil postavljen trdnejši temelj za preživetje tako slovenskega jezika kot slovenskega naroda. Kot nas je slovenski knjižni jezik pred petsto leti uvrstil med kulturno razvite evropske narode, tako je tudi danes, v časih globalizacije in brisanja nacionalnih meja, prav slovenski jezik (še) vedno ključen del naše kulturne dediščine in identitete.
Zven slovenskega jezika je bil tistega dne, ko smo praznovali rojstvo samostojne in suverene države, posebej čaroben. Zdel se je nekaj tako samoumevnega, da smo ob tem skoraj pozabili, da so bili časi, ko je bil zatiran in preganjan. Da smo se zanj v preteklosti večkrat morali boriti, da bi ga, tako posebnega in drugačnega od jezikov drugih narodov, ohranili živega do danes. In je živ, bogat ter edinstven!
Celjani smo med redkimi v Sloveniji, ki se lahko pohvalimo s tem, da je Primož Trubar v našem mestu deloval polnih šest let. In upam, da nam ne bo treba imeti kot dodatnega jezika imeti kakšen povsem tuj jezik v šolah, kot želé nekateri učitelji, katerim ni mar za slovenščino.
Naj nam bo ta vseobči praznik, Dan reformacije, ljubke Slovenke inu Slovenci v spomin in opmin! Pa naj vsi ostali, ki nam slovenski jezik ter njegove umetnine in tvorbe bogatijo življenje, tako tuzemsko kot posvetno, poskrbijo, da se tudi naše verujoče duše izpolnijo z nečim plemenitim.
