Piše: Milan Gregorič
V prihodnjem letu bomo obeležili stoto obletnico ustanovitve organizacije TIGR. Komunisti so po prevzemu oblasti organizacijo potiskali v pozabo in preganjali nekatere njene člane. TIGR si zasluži državni praznik.
V pozivu društva Slovenski TIGR – 13. maj poslancem državnega zbora, da se uzakoni 13. maj kot državni praznik (Vili Kovačič, 15. 9. 2026), lahko preberemo, »da se bliža okrogla obletnica ustanovitve TIGR-a, to je dan, ko je bila pred sto leti, 8. septembra 1927, pri cerkvici sv. Hieronima na Nanosu ustanovljena narodnoobrambna organizacija z imenom TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), kar je vseslovenski in evropski dogodek«. Pri tem pa smo vse od osamosvojitve dalje spomin na TIGR z državno proslavo počastili le enkrat, to je leta 2005 z državno proslavo na Mali gori pri Ribnici … 13. maja 1941 je namreč pri Češarkovi oz. Lovšinovi koči prišlo do bitke med borci narodnoosvobodilne organizacije TIGR in italijanskim okupatorjem, kar velja za prvi spopad na slovenskih tleh po okupaciji Kraljevine Jugoslavije in razkosanju slovenskega ozemlja.
Veličasten in neuklonljiv upor Primorcev proti fašizmu
O veličastnem uporu Primorcev proti fašističnemu nasilju je bila napisana že skladovnica knjig. V njem so ob TIGR-u sodelovali primorski čedermaci, ki so se organizirali v tajno organizacijo Zbor svečenikov sv. Pavla, tajno krščansko-socialna organizacijo), in uporniške skupine, kot sta bili Borba na Tržaškem in Organizacija na Goriškem. Nato so se po podatkih Wikipedije leta 1927 na Nanosu, tej sveti gori Primorske, zbrali predstavniki razpuščenih mladinskih, športnih, dijaških, kulturnih in drugih društev – Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Albert Rejc, Andrej Šavli in Jože Vadnjal – ter se povezali v skupno uporniško organizacijo TIGR, ki se je ob podpori ljudstva hitro razmahnila po vsej Primorski. Štela naj bi okrog 3.000 članov in predstavljala zametek osvobodilnega gibanja. Borut Rutar, raziskovalec tigrovskega gibanja, je na zgodovinski ravni obdelal vojaško strategijo TIGR-a v povezavi z armado Kraljevine Jugoslavije v svoji knjigi Iz primorske epopeje (2004) in jo pozneje podrobneje razložil v knjigi Krik mačehe (2011). Obe knjigi utemeljujeta trditev, da je šlo za osvobodilno gibanje. TIGR se je povezal z zahodnimi obveščevalnimi službami in jugoslovansko Orjuno, od koder si je obetal pomoč v orožju, razstrelivu in drugem. V najbolj mračnih letih je kot prvi v Evropi napovedal boj proti fašizmu pod svojim geslom »Smrt fašizmu – svoboda narodu!«, ki so ga potem povzele druge evropske protifašistične organizacije, vključno z NOB.
Po podatkih medijev (Slovenec, 25. 4. 1994) je bil TIGR organiziran v obliki mreže trojk kot akcijskih celic in z njimi povezanih zunanjih zaupnikov, ki so prekrivali celotno ozemlje Primorske. Trojke so bile strogo zaupne, tako da se člani gibanja celo v istem kraju pogosto niso poznali med seboj. Njegova aktivnost se je zgodaj usmerila od političnih dejavnosti (utrjevanje narodne zavesti, odkrivanje zločinske narave fašizma ipd.) k diverzantskim akcijam, saj so se ravno na Primorskem že na prelomu v trideseta leta oglasile prve protifašistične detonacije v Evropi. V medijih lahko preberemo (Večer, 27. 6. 2015), da je pri diverzantskih akcijah proti raznarodovalnim ustanovam (šole, vrtci idr.) veljalo pravilo, naj se izvajajo v času, »ko so objekti prazni, da ne bo žrtev«. Iz Slovenije so ilegalno prinašali slovenske učbenike in katekizme ter jih zatem na skrivaj delili po družinah. Izdajali so tudi časopis Svoboda, ki je izhajal do leta 1941.
Iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) pa izvemo, da so ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 tigrovci med prvimi organizirali prostovoljno Soško legijo (okrog 2000 mož), ki je krenila na pomoč kraljevi vojski, a naj bi jo v Slunju ustaši ustavili in obrnili nazaj. Uprli so se celo otroci, najstniki, ki so se komaj odlepili od materinega mleka in ustanovili svojo tajno uporniško organizacijo Črni bratje (po vzoru italijanskih karbonarjev, op. avt.), kar je Mirko Brezavšček po dolgotrajnem mučenju v fašističnih zaporih plačal z življenjem (1931). In ko so fašistične oblasti predale materi v naročje izmučenega in smrtno bolnega otroka, naj bi se pretresena ozirala proti nebu in spraševala Boga, zakaj je to dovolil.
Okupacijska oblast je že zgodaj poskušala organizacijo obglaviti in streti z vsemi sredstvi, kar ji je, zlasti z zloglasnima procesoma v letih 1930 in 1941, delno tudi uspevalo. Leta 1930 so namreč po atentatu na uredništvo tržaškega časopisa Il Popolo di Trieste širše razkrili delovanje TIGR-a. Na tržaškem sodišču za varnost države so bili septembra 1930 na smrt obsojeni in nato na gmajni pri Bazovici ustreljeni Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič. Preostalim 12 obtožencem so dosodili zaporne kazni. Leta 1941 pa je bilo znova aretiranih in obtoženih terorizma ter vojaškega vohunstva več članov uporniške organizacije. Komunista Pinka Tomažiča, štiri tigrovce (Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala) ter še nekoga so obsodili na smrt in jih ustrelili na Opčinah, okrog 60 drugih obtožencev pa so obsodili na dolge zaporne kazni in konfinacijo. Tržaški proces leta 1941 po Rutarjevem mnenju pomeni »likvidacijo podtalne vstaje TIGR-a in prehod preživelega članstva v OF, ki se je v letih 1941 in 1942 predstavljala kot vsenarodni upor proti fašizmu, po Dolomitski izjavi februarja 1943 pa so komunisti uveljavili absolutistično diktaturo« (Borut Rutar, elektronsko sporočilo z dne 3. 10. 2022, glej zasebni arhiv avtorja).
Spomenka Hribar o veličini tigrovskega upora
O veličini tigrovskega upora, njegovem potiskanju v pozabo ter o nasilju in zločinih, storjenih nad tigrovci, je Spomenka Hribar napisala naslednje občutene besede (Primorski rodoljub, junij 2005): »Odkar vem za TIGR, me navdušuje. Čutim globoko spoštovanje do teh neverjetno modrih – in kako naj rečem drugače – humanih upornikov. Njihova odločitev, da bodo rušili vzgojne ustanove, šole, vrtce, pa da ne bodo ubijali ljudi, tudi tistih ne, ki te hočejo zanikati vsak dan sproti, je največja etična odločitev in dostojanstvena drža … Tigrovci sovražnikov niso ubijali, še manj svojih rojakov … Niso hoteli zanetiti državljanskega spopada … Ob vsem tem pa niso samo rušili šol in vrtcev, ampak so vzpostavili celo mrežo izobraževanja po družinah, tudi to je nekaj edinstvenega v odporniškem gibanju. Kakšna skrb za materni jezik, za ohranitev svoje narodnosti! Menim, da preostala Slovenija o tem vse premalo ve in še posebej to premalo ceni … V tem spopadu seveda ni šlo brez sile in tigrovci so bili tisti, ki so šli prvi v gozd, pripravljeni na oborožen boj. In to je bilo z njimi narobe. Kajti tisti (komunisti namreč, op. avt.), ki je hotel imeti za vse večne čase prav, je moral imeti prav ne le danes, da bo imel prav tudi jutri, ampak je moral imeti prav tudi včeraj. Zato ni mogoče, da bi kdo drug prej začel boj zoper okupatorja. Če pa ga je začel, toliko slabše zanj. Tako in – zaradi principa avantgardnosti – je bil TIGR desetletja po vojni zamolčan. Mene je sram povedati, koliko sem bila stara, ko sem izvedela za TIGR … Koliko laže bi nam bilo danes, če bi bil ves narodnoosvobodilni boj en sam tigrovski upor! Ne pa da kidamo grehe preteklosti in tega ni konec. Še huje je, zločini, ki sta jih naredila jugoslovanska vojska in (komunistična) politika, padajo po hrbtih tigrovcev in še več, Primorcev nasploh. Popolnoma neupravičeno, popolnoma krivično.«
Nekaj podatkov o revolucionarnem nasilju nad TIGR-om in drugimi primorskimi domoljubi
Iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) lahko na primer izvemo o zahrbtnih likvidacijah treh vodilnih tigrovcev, in sicer Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika, kar ni uspelo niti fašistom in česar doslej ni še nihče izpodbil. Avtorica piše tudi o dolgoletnem mrcvarjenju Alberta Rejca, soustanovitelja TIGR-a ter njegovega organizacijskega in političnega vodje, z neprestanimi zasliševanji in vlačenjem po zaporih. Iz knjige izvemo tudi o množičnih zasliševanjih tigrovcev, prisilnih upokojevanjih in vohljanju Udbe za njimi, tudi prek družinskih članov. Znane so povojne ugrabitve in likvidacije tigrovca Franca Pelicona leta 1949, vodilnega tigrovca Zorka Ščuke (Delo, 8. 8. 2015) ter primorskih domoljubov in liberalcev: dr. Andreja Uršiča leta 1947 in za njim še Ferda Kalina (Slovenec, 24. 4. 1947). Prav tako je bil razgaljen surovi medvojni umor (1944) velikega, priljubljenega domoljuba, književnika in politika, krščanskega socialca dr. Stanka Vuka, njegove oče oziroma žene Danice Tomažič in njunega znanca dr. Draga Zajca v Trstu v ulici Rossetti (Martin Brecelj, Anatomija političnega zločina, Mladika, Trst, 2016). V oddaji Pričevalci pa smo med drugim pred kratkim izvedeli tudi pretresljivo novico, da je bil žrtev revolucionarnega nasilja celo Janko Premrl – Vojko, ikona primorskega protifašističnega uporništva, ob čemer je primorska javnost dobesedno obnemela. K temu je treba dodati zahrbtno umorjene primorske padalce, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje za vzdrževanje zvez s partizanskim gibanjem in so bili prav tako nekakšni tigrovci. Od 27 so dva ubili četniki, štirje so padli v spopadih z okupatorjem, 12 pa »jih je vzela noč«, pretežno po vojni. In ne nazadnje so v zobato kolesje revolucionarnega nasilja padli tudi čedermaci. Iz različnih medijev in objavljenih raziskav dr. Renata Podberšiča ml. (Revolucionarno nasilje na Primorskem, 1941–1945), Sandra Oblaka (Z udarno pestjo, Goriška Mohorjeva družba, 2020) in dr. Tamare Griesser Pečar (Referat o preganjanju duhovščine) izvemo, da je bilo med vojno in po njej pobitih okrog 17 čedermacev, po vojni pa aretiranih in zadržanih v zaporih in gulagih, ne da bi bili obsojeni, okrog 20 – tam so skupaj preživeli 82 let. To nasilje se je brez konca nadaljevalo prek več kot 700 prikritih morišč, vse do Hude jame in brezna pod Macesnovo gorico. V prispevku Pečarjeve prav tako lahko izvemo, da je zaradi revolucionarnih pogromov nad primorsko duhovščino med vojno in po njej »že leta 1947, ko je bila vzpostavljena tedanja meja z Italijo, pobegnilo v Italijo 24 duhovnikov, poleg 22, ki so se tja zatekli že pred priključitvijo Primorske k Jugoslaviji«.
Zaključek
Tako so se TIGR in drugi primorski domoljubi ob svojem veličastnem protifašističnem uporu zoperstavili tudi revolucionarnemu terorju ter to plačali s svojimi življenji in trpljenjem pod nasiljem. S tem so si več kot zaslužili svoj spominski dan – državni praznik v zgodovini Slovenije. Društvo Slovenski TIGR – 13. maj je v preteklosti že posredovalo državnemu zboru tak predlog, a je pri glasovanju zmanjkal en glas. Globoko upamo, da se to ne bo več ponovilo.
