Piše: Gašper Blažič
Bilo je to zgodovinsko celjsko podjetje za trgovino z železnino in tehničnim blagom. Če se dobro spomnite, je konec osemdesetih let, ravno v času razpadanja Titolandije, zaslovelo z znamenitim reklamnim sloganom »Nemogoče je mogoče«.
Bil je tako popularen, da si ga je v času vojne za Slovenijo »sposodil« celo tedanji minister za informiranje Jelko Kacin na tiskovnih konferencah, ob katerih so Američani zmajevali z glavo, ker niso verjeli, da se vojna res dogaja in da je ena najmočnejših evropskih armad poražena. In so se morali tudi oni sprijazniti, da je nemogoče pač mogoče. In mnogi se morajo s tem sprijazniti tudi dandanes. Denimo Nataša Sukič alias DJ Kamasutra, ki zelo rada meče službene knjige na sejah. Ker je povsem prepričana, da so oni, desnuharji, ugrabili parlament, pa naj se sliši še tako nelogično. No, še sreča, da nismo več v času NOB, ker bi sicer namesto knjig po poslancih padale bombe.
Vseeno pa mi ena stvar ne da miru. Namreč, kako so lahko v milo mi domovino po tolikih desetletjih uvozili Slobodanovo doktrino, da se lahko na volišču odda več glasovnic, kot je prijavljenih volivcev? OK, če je Slobodan svoj čas dobival 103 odstotke podpore na volitvah, še razumem, ampak ta matematika z volišč in menda hude čakalne vrste (še huje kot v zdravstvu!) – tole me je pa res vrglo na rit. Na tistih prvih povojnih volitvah z metanjem kroglic, kar je bilo pravzaprav le nekakšno štetje razrednih sovražnikov, je bilo še razumljivo, da Titej ni dobil stoodstotne podpore.
Zdaj je vse drugače: v poznih popoldanskih urah so se oglasili alarmi Inštituta 8. marec, zgodil se je vpoklic dežurnih skritih rezerv, ki čakajo za primer, če bi kaj »zagustilo«. In tako smo v tisti slavni noči na 12. oktober podoživeli, kaj pomeni, če je nemogoče mogoče. Toda ta pregovor ima tudi drugo plat – doslej se je zdelo nemogoče, da bi našega kuštravega elektrogenija potipali varuhi postave. Odslej bo to mogoče. Kljub referendumu v stilu Kovinotehne.
