Piše: C.R., STA
Mineva 160 let od beneškega plebiscita, s katerim so leta 1866 med drugim potrdili priključitev Beneške Slovenije Italiji. Po plebiscitu se je začelo raznarodovanje Beneških Slovencev in dolgotrajno zanikanje njihovih pravic, poudarjajo zgodovinarji.
Plebiscit o priključitvi Kraljevini Italiji so v Beneški Sloveniji in Reziji izvedli 21. in 22. oktobra 1866 za odobritev priključitve dežel, ki jih je prepustilo Avstrijsko cesarstvo, k savojski Kraljevini Italiji po tretji italijanski osamosvojitveni vojni. Pravico glasovanja je imel vsak moški državljan, ki je bil star najmanj 21 let in ni bil kaznovan. V okrajih s slovenskim prebivalstvom je po navedbah Študijskega centra za narodno spravo (SCNR) in Društva slovenskih izobražencev Trst (DSI) za Italijo glasovalo 25.434 volivcev, dva sta bila proti, 15 glasovnic pa je bilo neveljavnih. V Reziji je za Italijo glasovalo 300 ljudi. V celotni Furlaniji se je za Italijo izreklo 105.386 volivcev, 36 jih je bilo proti. Slovenci naj bi tako soglasno za Italijo glasovali zaradi več kot tisočletne navezanosti na Čedad, Videm in Oglej.
Zgodovinar, profesor in publicist Jure Banchig je na nedavnem posvetu v Trstu, ki sta ga pripravila SCNR in DSI, glasovanje označil za farso. Pojasnil je, da je šlo za veliko propagando na eni in ustrahovanje na drugi strani. Po plebiscitu je pod Italijo prišlo okoli 30.000 beneških Slovencev. Iz tedanje Beneške Slovenije sta v tedanji Avstriji ostala Breginjski kot in Livek. Priključitev Beneške Slovenije Italiji je imela negativne posledice za obstoj Slovencev na območju. Samouprave, ki so jo uživali pod beneško republiko kot plačilo za varovanje meje, jim Italija kljub obljubam ni vrnila, je na posvetu v Trstu pojasnila novinarka Erika Jazbar.
Po plebiscitu so bili vključeni v italijanski šolski in upravni sistem brez vsakršne zaščite. Na številnih področjih so bili podvrženi nasilni asimilaciji, obenem so bili odrezani od ostalih Slovencev v tedanji Avstriji je še povedala. Poitalijančevanje se je dogajalo tudi v cerkvah. Danes se Beneški Slovenci po besedah Erike Jazbar soočajo s številnimi izzivi. Medtem ko osrednje ustanove v Nadiških dolinah – od šolskega središča v Špetru, Inštituta za slovensko kulturo do muzeja SMO – skrbijo za ohranjanje jezika, širše območje zaznamuje desnosredinska lokalna politika, območje pa postopno “izgublja stebre, na katerih je gradila svojo identiteto”, kot je slovenščina v cerkvi.
Novinarka je še opozorila, da bo položaj manjšine v prihodnje odvisen tudi od matične države. “Če bo ta razvijala pluralizem, če bo v živi obliki ohranjala vrednote, na katerih se je gradila slovenska identiteta, če se bo slovenska država otresla monopolov in se demokratizirala, se bodo tudi obmejne manjšine oziroma zamejstva lahko naslanjale na trdnejšo stavbo,” je poudarila.
