Piše: Franc Bešter
Tu nameravam dosledno izhajati iz resnic knjig »Resnično življenje v Bogu« (RŽVB), saj so dane tudi za ustvarjanje nove dobe, mi pa živimo v poslednjih časih moderne dobe, glede njih pa med drugim piše: »Želel sem pomnožiti svoja ZNAMENJA, ker živite v poslednjih časih«. Tu ne gre za bližanje koncu sveta, ampak koncu naše dobe.
Za novo dobo pa potrebujemo neko znanje (tudi moderna je gradila na nekem znanju!), in le-to je v teh knjigah, in njegov pomemben del je tudi znanje o božjih znamenjih, njihov pomemben del pa so VIDENJA. VSA znamenja so način, kako Bog govori, se pravi način prihoda njegove Besede, ker pa Bog kot Beseda deluje v Duhu, so vsa znamenja nekaj, kar prihaja od Duha. Vendar, v RŽVB piše tudi, kakšen je odnos naše dobe do tega: označuje jo tudi »ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha«. To ravnodušnost pa bomo, v prehodu iz moderne v po-moderno, se pravi v »novi renesansi«, nujno morali premagati. Na kratko bom opisal, zakaj.
»Meso in kri ne moreta spoznati resnice«
Stavek iz knjige RŽVB. Nujno bomo morali priti do neke nove poti za spoznavanje resnice o dogajanju sveta, kajti dogajanje sveta je iz znanih razlogov močno spremenjeno, o čemer sem nekaj napisal v zadnjem članku. Pri tem spoznavanju pa bodo ključno vlogo odigrala ravno videnja, kajti konkretne dogodke lahko vidimo edino skoznje, vsaj jaz osebno druge poti ne vidim. V ta namen bom navedel nekaj resnic iz RŽVB o znamenjih na splošno: »Ali sem kdaj rekel, da se bom prenehal razodevati in dajati znamenja? Moja znamenja ne bodo nikoli prenehala. Ob tebi stojim in ti dajem znamenja. Ravnaj se po njih. Jaz se pojavljam in se razodevam v dušah.«
Se pravi, po znamenjih se nam Bog tudi danes razodeva, in to razodevanje se odigrava na področju človeške duše, torej notranjosti. A ta znamenja niso sama sebi namen, Bog jih daje, da bi se človek v življenju po njih ravnal, se pravi, jih za nekaj UPORABIL. Za kaj naj bi jih uporabil? To med drugim razkrije naslednji stavek: »Nista sledili znamenjem moje krvi, ki sem jih pustil za sabo kot kažipote«.
Znamenja so znamenja božje krvi, torej Duha, in Bog jih človeku daje, da bi jim le-ta sledil. Sledil Kristusu, ki hodi pred človekom tako, da za sabo pušča ta znamenja. In ta znamenja so KAŽIPOTI. Se pravi, Bog jih daje, da nam z njimi kaže pot – pot hoje za Kristusom, ta pot pa je bistvo krščanskega življenja! Torej, imeti vero, pokazati vero pomeni VERJETI v znamenja, jih razumevati, se ravnati (delovati) po njih. V tej luči bomo bolje razumeli tudi naslednji stavek: »Danes se otroci iz moje Hiše posmehujejo tistim, ki sem jih Jaz blagoslovil in jim dajem znamenja. Lahko rečem samo: doba brez vsake vere!«
Nekoliko nameravam analizirati ta stavek.
Otroci iz Cerkve (verniki) danes zavračajo videnja, ki so celo božji blagoslovi. Posledica dejstva, da duhovniki (zaradi racionalizma, ki se je vtihotapil tudi v današnjo Cerkev) zavračajo, kar prihaja od Duha, tudi videnja, čeprav ta hočejo usmeriti človeka na pot hoje za Kristusom. So kaži-poti: Beseda kot Pot nam z njimi kaže pot, ona hodi pred človekom tako, da kaže svoje načrte za prihodnje dogodke človekovega življenja. Pot VSAKEGA je nujno hoja skozi konkretne dogodke sveta!
To (kar je od Duha) se zavrača v imenu raznih teorij: »Človeške teorije so Cerkev spremenile v puščavo«.
Znamenja in človeške teorije
Fenomen sanj in videnj (videnj v sanjah) je v človeštvu seveda znan že tisočletja, tudi v Svetem pismu je nekaj govora o tem, medtem ko kabala (mistični židovski sistem) videnja opisuje kot opažanje dogajanja na astralnem eksistencialnem planu. V moderni dobi pa so se pojavile tudi moderne teorije (znanstvene razlage), Jung je v ta namen uvedel pojem kolektivnega nezavednega, gre za teorijo globinske psihologije, kjer je to »nezavedno« identično z astralnim svetom kabale!
A Jezus v RŽVB glede tega naroča: »Ne hodite pit vode človeških teorij, ki izvirajo iz racionalizma. Raje okušajte vino mojega nauka«. Moderne teorije o tem so torej sad racionalizma – kuge naše dobe, in so »voda«, pomeni, da v njih ni resnice (npr. o videnjih). V nasprotju s tem Jezus svoj nauk imenuje »vino«, sledi, da bomo resnico o fenomenu videnj našli v resnicah njegovega nauka. Tu pa moramo videnja vsekakor obravnavati kot nekaj, kar prihaja od Duha, se pravi kot tisto, do česar je naša doba ravnodušna, v RŽVB namreč jasno piše: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. In tam je rečeno tudi, da so sanje in videnja način, kako Bog GOVORI, torej gre za način prihoda njegove Besede, takrat se torej duša sreča tudi z Bogom kot Besedo, zato je videnjsko stanje tudi stanje utelešanja našega duha: »Tvoj duh se utelesi v mojem Duhu, v meni, Kristusu (v Besedi!)«.
A v RŽVB je glede videnj povedano še marsikaj drugega, da je npr. (nočno) videnje stanje večje bližine Boga, stanje onstran fizičnega sveta, gre torej za metafizično stanje: »Ponoči pridem k tebi, dvignem te k Sebi in ti dam videnje«. On nas dvigne po svojem Prstu: »Moj Duh bo dvignil vaše duše…«.
Videnja so božji blagoslovi in milosti (darovi), in zato niso nekaj izjemnega (kot navadno uči Cerkev), saj je Bog »Kralj, neizmerno bogat z milostmi«, kot tudi piše v RŽVB. A tam Jezus tudi napove: »Prihaja čas, ko bo vsako videnje proglašeno za resnično. V moji Cerkvi ne bo praznih videnj in lažnih prerokb. To bo še v času vašega življenja«. Prerokb: ta beseda kaže na to, da so videnja (mnogokrat) preroška, in takšna so zagotovo od Boga, saj le On pozna prihodnost! Preroška: se pravi, da napovedujejo prihodnost, in neko prihodnost moramo poznati, če naj bi hodili za Kristusom – on namreč hodi pred nami tako, da gre v našo prihodnost (s svojimi načrti).
Znamenja in hoja za Kristusom
Ta pot (sledenje Kristusu) naj bi bila bistvo krščanskega življenja, in v pridigah se res tudi omenja. Tisto, kar pri tem pogrešam, je: kaj pomeni hoditi za Kristusom in kako najti to pot?
V knjigah RŽVB (ki so dane tudi za prenovo Cerkve), je o tem povedanega veliko. ZNAMENJA: Bog jih daje z nekim namenom. Zato, da bi človek z njihovo pomočjo našel to pot. Tu je treba najprej napisati, da je življenje VSAKEGA človeka pot: hoja skozi čas (potovanje skozi sedanjost proti prihodnosti) in skozi dogodke sveta. Če so znamenja kaži-poti, pomeni, da nam Beseda (ki hodi pred človekom!) z njimi kaže to pot – hoje za njo. In ker je pot nujno iz konkretnih dogodkov, sledi, da nam pot kaže tako, da nam kaže (prihodnje) dogodke, ki jo sestavljajo, natančneje, svoje načrte zanje (v RŽVB je dosti govora o božjih načrtih!), in s tem smo pri pomenu videnj: konkretne dogodke lahko vidimo (edino!) v videnjih. Paradoks pa je, da duhovniki, ko pridigajo o hoji za Kristusom, obenem zavračajo (odsvetujejo), da bi se človek v življenju ravnal (odločal) po sanjah in videnjih. To zavračajo v imenu raznih teorij: »V srcih duhovnikov vlada racionalizem«.
Pot hoje za Kristusom: pot služenja Besedi, torej vršenje volje Boga, ta volja pa naj bi bila »bistvo našega vsakodnevnega življenja«, kot piše v RŽVB. V tem naj bi človek iskal Boga: »Išči Me v mojih željah!« In v tem primeru Jezus obljublja: »Vsakega, ki Me išče, bom podprl in mu dal svojo Moč. Moja Moč te bo podprla, zadržala bo tvoje padce«. Ta Moč je božji Duh – dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta, od tega dogajanja pa zavisi mnogo: človekova varnost in uspeh. V Duhu, ki napolnjuje svet, deluje Beseda, zato je VSAK dogodek sled (stopinja) Besede v svetu. Če naj bi hodili za Kristusom, seveda ne moremo po vseh, zato Jezus (Beseda) v RŽVB naroča: »Hodi po mojih KRVAVIH stopinjah«. Te stopinje so »krvave«, ker so pokazane Z ZNAMENJI Kristusove krvi (Duha). Vendar, ta pot je tudi pot do resnice o dogodkih sveta.
Resnica o dogajanju sveta
Dogajanje sveta: le-to je, zaradi zadnje revolucije v razvoju orodij, zaradi nereda in hitrega, zaletenega življenja z Orodji, močno spremenjeno. Resnica o konkretnih dogodkih in osebah sveta se nam dandanes zaradi tega močno skriva in izmika. Resnico pravzaprav lahko pozna le Duh, ki napolnjuje (prežema) svet in ki vse vidi, sliši in vse začuti. In ki nam to resnico tudi razkriva: »Moj Sveti Duh RESNICE vam razodeva, kaj se dogaja na svetu«. Pravzaprav jo razodeva Beseda, delujoča v Duhu, Duh jo le prinaša (človeku v dušo). Konkretne dogodke lahko vidimo edino v videnjih kot božjih znamenjih, torej gre pri tem za jezik Duha. Ko osvajamo ta jezik, osvajamo jezik, ki EDINI lahko opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta.
Vendar, prihod Besede (po Duhu) je milost (dar), človek njenega prihoda (kot tudi vsebine) ne more izsiliti. A tu se nam pot hoje za Kristusom pokaže tudi kot pot do resnice o dogodkih sveta: »Če stopiš na Stezo Kreposti, ki te bo vodila k meni, ti bo Duh, nosilec Modrosti (Besede), naklanjal milosti v izobilju«.
Tu smo torej soočeni z jezikom Duha, a tudi z govorico Besede (božjega Logosa), se pravi z božjimi Mislimi in Potmi, in pri tem ne smemo izgubiti izpred oči, da je razlika med temi Mislimi in našimi mislimi ogromna! Ko se učimo tega jezika, zato ne smemo poskušati nemogočega: »Ne muči svoje duše, da bi povsem razumel moje Poti. S tem se izgubljaš na stranpoteh, ki ne vodijo nikamor«. Milosti so nam dane kot pomoč »od zgoraj« za spoznavanje neke poti, a ne zato, da bi neko pot povsem razumeli. Vsebine večine nočnih videnj, zlasti v detajle, ne bomo nikoli razumeli, a vseeno imajo lahko za naše življenje velikanski pomen.
Izkustva o Metafizičnem
Lastnost znanja, ki je ustvarilo moderno dobo, je med drugim, da v človeku ubija vero (prepričanje) v karkoli metafizičnega. Človek je vsak dan znova izpostavljen silnicam, ki človeka prepričujejo v obstoj samo-fizičnega, tega sta kriva predvsem sodobna racionalizem in materializem. Izguba metafizičnih temeljev pa ima številne negativne in zelo rušilne posledice, ena od njih se npr. kaže v sodobni mladini, ki je prihodnost te civilizacije. To je najprej eden od vzrokov za nizko nataliteto, potem pa za zgrešeno, zavoženo vzgojo v družini (crkljanje). Metafizični temelji: tu smo soočeni s problemom Svetega pisma in Cerkve. Govorica te Knjige je za naše čase arhaična, tudi v Cerkvi so številni problemi, morda največji je v zavračanju tega, kar prihaja od Duha. Do izkustev o Metafizičnem je namreč mogoče priti samo preko tega, in tisto, kar (predvsem današnjega) človeka, prežetega z dvomom v vse, še lahko prepriča, je NEPOSREDNO IZKUSTVO. To še posebej v sodobni kulturi velikanske inflacije besede. Da, teorija ne prepriča, nujno moramo zbirati izkustva, in v kulturi, ki človeka vsak dan znova prepričuje v ne-obstoj metafizičnega, nujno potrebujemo nekaj, kar nas vsak dan znova prepričuje v njegov OBSTOJ. To pa so (po mojem) lahko le (nočna) videnja. Ona nas opozarjajo na obstoj Boga, ki pozna prihodnost, in na dejstvo, da nismo samo telo, da smo tudi duh.
Duša: ona ne pripada temu (materialnemu) svetu, a satan je tisti, ki nas prepričuje, da mu pripadamo. Vendar: v tem svetu zanjo ni pravega življenja: »Naj bodo moje Besede tvoj Svetovalec, tvoja radost in tvoje Življenje, in ne bom te zapustil«. Pri videnjih gre za besede Boga, in Življenje duše v Besedi je oblika njenega Življenja v božjem Srcu! Zato se nam tudi na ta način razkriva Bogastvo Boga: »Jaz sem tudi brezmejno Bogastvo, ki ga ne skrivam pred vami, želim, da ga začnete spoznavati«.
Nadalje: te Besede so tudi hrana za dušo: »Napolnjujem te s svojimi Besedami. Moje Besede morate uživati kot vsakdanji kruh, ker one SO nebeški Kruh in tvoje Življenje«.
Prvi koraki k zrelosti
Moderna doba je mrtva. Imam jo za pubertetno (še ne-zrelo), medtem ko je zame srednji vek otroška doba človeštva. A glede na to je bilo nujno treba »dati skozi« tudi to moderno (razsvetljensko) izkušnjo, pri kateri pa se ne smemo ustaviti. Ta prehod od otroštva k zrelosti je bil nujen, a zdaj je na nas, da (ne-zrelo) modernost presežemo. In po-moderna, nova doba tudi zares zahteva zrelost (psihološko, duhovno) od človeka. To zahteva znanje, ki ga zahtevajo ti prvi koraki in ki sem ga skušal na kratko predstaviti tukaj, v nekaj najbolj nujnih potezah. Iz tega pa je (upam) razvidno tudi, da to zahteva radikalne obrate v načinu mišljenja in življenja, moderna doba in sploh zahodna misel namreč na tej poti postavljata velike ovire. Ta misel namreč (pod vplivom grške filozofije) postavlja razumska spoznanja na prvo mesto, kot primarna, razna metafizične izkustva so zanjo nekaj iracionalnega, nestvarnega, lažnega. A ta misel zaradi tega nazadnje konča v agnosticizmu. V novi dobi se bomo morali glede tega zgledovati po vzhodni (indijski) filozofski misli, ki ima pot razuma samo za sredstvo do višjih ciljev, in predvsem kot pot do NEPOSREDNEGA IZKUSTVA, in le-tega ima za primarno pomembnega.
So pa seveda še druge ovire, npr. racionalizem in materializem naše dobe, ki ju je nujno treba premagovati, in treba je izvesti obrat od antropocentrizme k teocentrizmu in od pozunanjenja k ponotranjenju. Iz vsega je seveda jasno razvidno, da teh »prvih korakov« ne bodo zmogli vsi, in predvsem, da se ne morejo zgoditi čez noč. Odgovornost je na dovolj zrelih, osveščenih, inteligentnih posameznikih, preko katerih se bodo potem spremembe širile v širšo družbo. Spomnimo se: tudi renesanso (prehod iz srednjega veka v moderno) je izpeljalo nekaj genialnih posameznikov!
